Hyde-Park.si

O državnih jamstvih - 25.12.2011

Whatmeworry — Sun, 25 Dec 2011 10:59:00 GMT

Država je v preteklosti določenim izbranim posojilodajalcem jamčila za kredite nekaterim izbranim gospodarskim subjektom. Konec poznamo: ta podjetja so propadla, in kreditov ne morejo vrniti. Posledično posojilodajalci (banke) dana jamstva vnovčujejo. Krijemo jih, kakopak, davkoplačevalci.

Kako se denar seli od davkoplačevalcev prek države in bank v zasebna podjetja, in prek njihovega propada v zasebne žepe? Podjetje zaprosi za kredit banko, zraven pristopi država s svojim "jamstvom". Banka denar posodi, posojilojemalec kupi (tudi, ali pa predvsem) od svojih znancev, prijateljev, in poslovnih partnerjev blago in storitve, včasih celo "fiktivne", in jim posojeni denar nakaže. Na koncu take "verige" so vedno zasebni žepi. Ta kredit se je torej razmeroma enostavno prelil v zasebne žepe. Če je bil kredit porabljen smotrno, bo podjetje na trgu zaslužilo, in bo lahko kredit odplačalo. V nasprotnem primeru pač ne. Tveganje nepoplačila posojila je breme posojilodajalca, ki mora sam poskrbeti za njegovo izterjavo. Od tod zahteve po večjem nadzoru.

Naj dodam, da je enak konec mogoč v vseh primerih, ko nekdo nekomu da kredit. Vsakdo lahko nekomu posodi svoj denar. Vendar, če ga jaz nekomu posodim, bom moral sam lepo poskrbeti za njegovo izterjavo. V primeru, ko država bodisi izda kredit, bodisi jamči tretji osebi za njegovo izdajo, je drugače: v tem primeru država pač poplača kredit posojilodajalcu z denarjem davkoplačevalcev, kadar ga posojilojemalec nima. V prvem primeru trpim jaz, torej posojilodajalec, v drugem mi, davkoplačevalci, ki nase prevzamemo posojilodajalčevo izgubo v tem "poslu". Ko h kreditu na tak način pristopi država, se torej tveganje nepoplačila dolga posojilodajalcu zmanjša ali celo izniči. To pa je definicija moralnega hazarda.

Posojilodajalec mora budno nadzorovati poslovanje posojilojemalca, sicer se lahko zgodi, da kredita ne bo dobil vrnjenega. Kadar to odgovornost prevzame tretji, v tem primeru država, se to breme prevali na njegova pleča. Kdor izda jamstvo za kredit, mora nadzorovati tako poslovanje posojilodajalca, kot tudi posojilojemalca, to je povsem jasno. Ključno neodgovorjeno vprašanje pa je, zakaj se država v te posle sploh meša? Zakaj sploh daje jamstva?

Drugo vprašanje je, kako (na osnovi kakšnih "kriterijev") država sploh izbere, komu bo jamstvo dala, in komu ne? Poleg običajnih floskul o uzakonjenju "strokovnih" kriterijev pride na pamet še brezmejen spekter koruptivnih metod. Potrebno je le plačati ustrezno tržno ceno za podpis jamstva tistemu, ki svoj podpis prispeva (ali, še bolje, nekomu ki potihem o tem odloča "v ozadju"). Tej tržni ceni rečemo v vsakdanjem jeziku podkupnina.

Posebno vprašanje, ki se porodi ob pregledu v članku navedenih posojilojemalcev je sumljiva podobnost z nekim drugim seznamom tajkunskih gradbincev (SCT, Vegrad, Gradis Celje, Viator&Vektor). Kako je mogoče, da država po eni strani upravljalce teh podjetij preganja, po drugi pa jim je kar sama zagotavljala denar z jamstvi? Kako je mogoče, da je država šele čisto na koncu, ob propadu teh podjetij, ugotovila njihove "rabote"? In to še celo v podjetjih, v katerih je sama lastnik? Ali ni čisto mogoče, da so ta podjetja propadla potem, ko so od države in bank dobile vse te kredite ravno zaradi tega, ker so z njimi upravljali na način, da so ves ta denar skanalizirali v "ustrezne" zasebne žepe? Seveda je pri tem skrajno pomembno, da javnost nikoli ne ugotovi dejanskih prejemnikov teh državnih, davkoplačevalskih, daril.

Ves ta denar je bil pokraden (davkoplačevalcem!) pred unovčitvijo jamstev. Jamstvo nastalo luknjo le pokrije. V podjetje je ta denar prišel iz bank, ki so te te kredite dale (tudi) na osnovi državnega jamstva. Če jamstva ne bi bilo, najbrž tudi kreditov ne bi bilo; brez kreditov denarja ne bi bilo. Če denarja ni, ga ni možno ukrasti.

Kaj natanko naj bi bilo neoliberalističnega v tem procesu? Kako naj bi deregulacija vplivala na ta proces? Na tem primeru ponovno vidimo zelo jasno dejanskega krivca današnje finančne in gospodarske krize: država je prek svoje moči "dajanja jamstev" izbranim posameznikom omogočila rop podjetij, ki so jih upravljali.

Vsaka gospodarska aktivnost v vsakem obdobju ne prinaša le dobičkov. Včasih se pač lahko zgodi, da ima posamezno podjetje tudi izgubo. Zavedati se je potrebno, da morajo to izgubo potem pokrivati lastniki. Kdor je udeležen v dobičkih, mora biti tudi v izgubah. Tudi zato je "državno lastništvo" gospodarskih subjektov neprimerno po eni strani, ter po drugi "soudeležba" zaposlenih pri dobičku moralno-hazardna. Tako dobiček, kot izguba, morata vedno pristati na istem mestu. Pri lastniku. Ne pa, da dobičke pobirajo eni, izgube pokrivajo drugi, in s podjetji upravljajo tretji.

Če bi lastniki podjetij kradli sami sebi, bi bil to zgolj njihov problem. A je jasno, da v opisanih primerih ni šlo za krajo samemu sebi, pač pa za skrito, zavito, krajo davkoplačevalskega denarja. Tega moralnega hazarda pa nista omogočila "neoliberalizem" in "deregulacija". Nasprotno. Povzročila sta ga ravno kolektivizem zbiranja davkoplačevalskega denarja v "skupno skledo", s katero upravljajo moralno-hazarderski upravljalci, podvrženi pritiskom korupcije, ter moč in sila države, ki si sama jemlje pravico po lastni presoji razpolagati s tujim denarjem. Dejstvo, da je bilo "vse zakonito" le pomeni, da je ravno regulacija v obliki zakonov tista, ki je tako krajo sploh omogočila. Če bi država ne imela moči izdajati jamstev in prek svojega lastništva v "sistemskih" bankah dajati posameznim izbrancem "tajkunskih" kreditov, ti tega denarja ne bi mogli skanalizirati v svoje žepe, nastavljene na Cipru, v Liechtensteinu, Delawareu, Latinski Ameriki, Sidneyu, ali kjerkoli pač že.

Say in Keynes: dva nasprotna pogleda na svet - 13.12.2011

Whatmeworry — Tue, 13 Dec 2011 11:08:00 GMT

Sayev zakon, ali zakon trga, je ekonomska zakonitost klasične ekonomije, poimenovana po francoskem poslovnežu in ekonomistu Jean-Baptiste Say-u (1767–1832), ki je dejal, da “proizvode plačamo s proizvodi”, ter, da “zasičenje se lahko zgodi edinole, kadar je preveč resursov uporabljenih za izdelavo ene vrste blaga, ter premalo za drugo”.

Pred izbruhom Velike Depresije (1929) je bil tak pogled v ekonomiji, osredotočen na proizvodnjo, prevladujoč. Med njo pa je John Maynard Keynes (1883-1946) postavil temelje novega ekonomskega pogleda, ki je tedaj uveljavljenemu Sayevemu zakonu nasprotoval, in v center ekonomske analize postavil potrošnjo. Od tod izvirata 2 v temelju nasprotna ekonomska pogleda na svet. Debata o tem, kateri pogled je pravilen, poteka še danes, in ju najbolje ilustrira znameniti videospot “Fear the Boom and Bust”:

Od tod izhajata tudi 2 v temelju nasprotujoča si “recepta” za izhod iz gospodarskih kriz: po Keynesu je potrebno trošiti več, in se zato, če je potrebno, tudi zadolževati, po Sayu pa, da je potrebno enostavno zavihati rokave, začeti varčevati, ter delati “prave” stvari - torej tiste, ki jih ljudje potrebujejo, in so jih pripravljeni tudi plačati. Po domače, potrebno je prepustiti trgu - torej ljudem, posameznikom - odločitve o tem, kaj se bo kupovalo, in torej proizvajalo. Resda bomo v slednjem primeru začasno občutili precejšnjo bolečino, saj je tista podjetja, ki so proizvajala "napačno" blago, potrebno pustiti propasti, ter na ta način sprostiti porabljene resurse za bolj potrebne reči. A tako zdravilo je nujno. Brez njega si luknjo le poglabljamo. Dlje, kot s tem odlašamo, globlja bo luknja, in vse težje in težje postaja izkopati se iz nje.

Analiza razlogov, ki pripeljejo do takšnega zasičenja, sicer presega okvir tega pisanja, a naj povem, da avstrijska šola ekonomije trdi, da vedno izvira iz enega in istega temeljnega razloga: ker se financira proizvodnjo stvari, ki jih ljudje ne kupujejo, torej zaradi ignoriranja trga. Na misel pride vse sorte intervencionističnih trikov, od subvencij, in uravnavanja cen, do izkrivljanja višine obrestnih mer, ki služijo predvsem "zaščiti" s strani oblastniških klik preferiranih proizvajalcev. Temu namenu pa služi "svež denar", ki ga v gospodarstvo "špricajo" institucije centralnih bank. Ta, "svež", denar je tisti, ki boom-bust gospodarske cikle povzroča, in ne, kot je trdil Keynes, "premajhna potrošnja".

Keynes sam je tik pred smrtjo dejal Henryju Clayu, tedanjemu svetovalcu Bank of England, da “za rešitev naših težav se vedno bolj naslanjam na nevidno roko, ki sem jo pred dvajsetimi leti skušal izbrisati iz ekonomije”. Izjava, s katero je Keynes zanikal in ovrgel - ne prvič - lastno delo. (glej, n.pr., Keynesovo izjavo "Ah, pozabi, tega ne verjamem več.", ko ga je F. A. Hayek soočil s svojo kritiko njegove knjige "Treatise on Money".)

Keynesov pogled na ekonomijo težav ne odpravlja, temveč jih povzroča in poglablja. Vrniti se je potrebno k trdnim temeljem. Ekonomska znanost se mora vrniti k Sayu in njegovim naslednikom, ki jih danes pooseblja v prvi vrsti t.im. “Avstrijska” šola ekonomije.

O nacionalnem interesu - 10.12.2011

Whatmeworry — Sat, 10 Dec 2011 09:41:00 GMT

Ena od morda najbolj zlizanih, obrabljenih, in trdovratnih floskul je tista, ki govori o "nacionalnem interesu". Kot narod imamo bojda nekakšne "interese". Seveda te interese "v resnici" poznajo le posvečeni. Le posameznim "razsvetljenim" posameznikom je dano videti, kaj naj bi to v vsakem konkretnem primeru bilo. Seveda ni govora, da bi kdorkoli moral za karkoli kadarkoli odgovarjati. Najbrž ni v "nacionalnem interesu" ugotoviti, kakšni sleparji so naši oblastniki, kajne?

V "nacionalnem interesu" je bila svoje čase prodaja enega pivovarja "pravemu" drugemu. V imenu "nacionalnega interesa" nas naši vrli oblastniki zadolžujejo zato, da rešujejo iz finančnih zagat svoje kamerade in pivske bratce. V "nacionalnem interesu" je obramba določenih lastnikov in njihovih propadajočih, ali že propadlih, podjetij in holdingov.

Če nekoliko poenostavim, je naš družbeni model sledeč: država najprej pobere (skoraj) vse tistim, ki proizvajajo, s čemer si zagotovijo velikansko malho (tujega) denarja. S to malho nato razpolaga majhna skupina samozvanih "izbrancev", "modrecev", ki "skrbno bdijo" nad potrebami neukega in zavedenega ljudstva. Koliko bomo "dali" za zdravstvo? Koliko za šolstvo? Koliko za Adrio, ki je trenutno v nerodnih finančnih težavicah? Ali naj zgradimo to cesto? Že samo s tem načinom prerazdeljevanja "skupnega" (beri: tujega, težko prisluženega) denarja zanikajo eno svojih priljubljenih floskul: da ni vse v denarju ... Vsaki povprečno inteligentni osebi je namreč jasno, da se problemov ne da reševati zgolj z denarjem. Potrebna je popolna predanost svojemu delu. In tega ni moč kupiti. To se lahko razvije le v okoliščinah, ko ima vsakdo občutek, da dela v prvi vrsti zase, in ne za kliko brezbrižnih roparskih političnih baronov, ki pazijo predvsem na to, da med ljudstvom "ne bi prihajalo do prevelikih socialnih razlik". "Oni" so seveda nedotakljivi. Njim "pripada". Oni so si to "izborili". Ker "skrbijo" za ljudstvo.

A, kot pravi Bastiat v svojem briljantnem spisu "Zakon", nasprotovati vladnim institucijam še ne pomeni odrekati pomoči sočloveku. Nasprotno, pomeni pravzaprav odrekati le privilegij birokratu, uzurpatorju, razpolagati s tujim denarjem in vzvišeno, neodgovorno, ter brezosebno odločati o usodah milijonov brezpravnih posameznikov.

Vsakomur, ki ni popolnoma ideološko zaslepljen, je tudi apriori jasno, da tak model ni vzdržen. Taka država prej ali slej propade. Za empiričen dokaz nam ni potrebno pogledati Zimbabveja, saj ga imamo na lastnem pragu: Jugoslavija je namreč bankrotirala, in posledice so bile izrazito krvave. Davljenje človeške svobodne iniciative v kateremkoli imenu je podlo, a početi to, kakor to počno naši "modreci", v imenu "socialne države" in "nacionalnega interesa" meji na z genocidom primerljivo zlo.

Dejstva so na dlani: dosedanje pojmovanje nacionalnega interesa se je izkazalo za votlo. "Mi" je prazna floskula, ki pomeni le kontinuiteto, s katero si oblastniška kasta podaljšuje svoje lagodno življenje na račun vseh nas, ostalih. "Mi" v resnici od tega nimamo nič: "naša" je le obveznost plačila zapitka za dekadentne orgije podle oblastniško-birokratske kaste puhloglavih, oportunih, brezsramnih, napihnjenih, vase zagledanih debilnežev, intelektualnih spak, samovšečnežev, njihovih priležnic, zvodnikov, ter vseh vrst odvisnikov. Le foteljaški vrtiljak malce zavrtijo, in se presedejo vsake toliko, da ne izgleda, kot da so "eni in isti" ves čas na "istih" položajih. Kontinuiteta. Brez sprememb. Orgija se nadaljuje, in se bo nadaljevala toliko časa, dokler vsega ne zmanjka. Prej te orgije ne bo konec.

Nacionalni interes je v resnici eden, in en sam: čimvečja blaginja vsakega posameznika, državljana naše nacionalne države, posebej. Ne le izbranih posameznikov. Blaginjo vsakemu posamezniku pa zagotavlja le prosti trg. Zato je v resnici tudi edini legitimni "nacionalni interes" - uvedba prostega trga, vsepovsod.

Telekomunikacijski kartel - 22.11.2011

Whatmeworry — Tue, 22 Nov 2011 09:19:00 GMT

Na pohodu je očitno nov, telekomunikacijski kartel v nastajanju:

"S konkurenco se tepemo tam, kjer ni smiselno. V urbanih okoljih, s polaganjem kablov. In potem zmanjka denarja za vlaganja drugod," je včeraj na okrogli mizi o razvoju širokopasovne infrastrukture zatrdil Zoran Vehovar, član uprave Telekoma Slovenije. Udeleženci so se strinjali, da bi bilo treba preprečiti nadaljnjo gradnjo vzporednih omrežij, operaterji pa naj med seboj tekmujejo le s ponujanjem storitev.

Karteli so očitno že zdavnaj zlezli pod kožo Butalcem. Vsi si želijo služiti brez napora. Da gre to predvsem na račun davkoplačevalcev, seveda zamolčijo. Da s tem izgubljajo kupci, prav tako. In to celo dvakrat.

Ključni del zgornjega zapisa je seveda ta, da je potrebno preprečiti "nadaljnjo gradnjo vzporednih omrežij". Preprečiti je potrebno konkurenco, češ da gre za nesmoterno zapravljanje denarja. Ta vase zagledana gospoda seveda ne pove, zakaj je tako zgolj v primeru vlaganja v infrastrukturo, in ne tudi pri ponujanju storitev. Zakaj ne propagirajo monopola tudi tu? Odgovor je na dlani: ker se nihče od njih (razen onega v pretežnem državnem lastništvu) ne ukvarja z gradnjo infrastrukture, in tako ne morejo konkurirati onim, ki se! Monopol nad dejavnostjo, ki pa jo - polovično - opravljajo pa bi pomenil, da ostanejo brez svojih podjetij, kar seveda ne gre ... Da je mera polna, bi radi predstavniki nekaterih zasebnih podjetij celo predpisovali, kaj konkurentje - prav tako zasebna podjetja - smejo početi, in česa ne. In pri tem jim pritrjujejo nekateri "vidni" birokrati. Kakor je to po eni strani bizarno, pa je po drugi v okolju, v kakršnem živimo, povsem samoumevno. To je modus operandi (vsake) države. Tudi zato je potrebno državi zmanjšati moč. Da je posamezni prikoritniški birokrati ne bodo mogli več tako na odprti sceni zlorabljati za svoje zasebne koristi. Da je svobodna gospodarska pobuda ustavno zagotovljena pravica, jih ne zanima. Njih zanima predvsem lasten žep!

Kdo si ne želi podjetja, ki z minimalnimi stroški mlati maksimalne dobičke? Jasno, da vsak podjetnik, in še posebej politični "podjetnik" s povezavami z oblastniškimi klikami. Vsi bi imeli taka podjetja. A žal tako ne gre. Ker na koncu vse plačamo kupci. Konkurenca pa je tisto, kar podjetja sili v nižanje cen, rezanje stroškov, ter iskanje inovativnih rešitev. Kupec je kralj, in ne birokrat. Kupec se odloča, kadar mu pustimo. Torej je potrebno konkurenco dovoliti, ter s tem kupcem omogočiti izbiro. Za kupca pa se je potrebno boriti, in ta borba se nikoli ne konča. Na tak način se podjetja z inoviranjem, rezanjem stroškov, in nižanjem cen borijo za kupce. Očitno pa je ta borba za akterje pričujoče polemike pretežka. Oni bi raje easy life. Quick rich. Na račun kupcev in davkoplačevalcev. In jih tega niti ni sram v javnosti priznati.

Zakaj naj bi preprečevali "nadaljnjo gradnjo vzporednih omrežij" komurkoli, ki si to želi? Saj tistemu, ki je noče graditi, tega tako ali tako nihče ne zapoveduje? Tudi tu je odgovor več, kot na dlani: ker ima tisti, ki gradi lastno infrastrukturo, veliko konkurenčno prednost pred tistim, ki je ne. Ali, drugače povedano, vsa ta v polemiki udeležena podjetja je "potrebno" zaščititi pred neizbežnim propadom v konkurenčnem okolju. Operaterju v pretežnem državnem lastništvu pa je, kakopak, v interesu biti edini, ki gradi infrastrukturo, saj se tako lahko kasneje zateče k pomoči države. "Država! Financiraj izgradnjo infrastrukture!" In podobne parole, kot smo jih vajeni že iz državnega monopola železnic. Izgradnja bi potem potekala nekako tako, kot se je gradilo ceste. Infrastruktura bi bila večkrat preplačana, izbrani posamezniki pa bi si finančno precej opomogli. Tako, kot to gre v monopolnem okolju. In to si ti ljudje, in, da je mera polna, so med njimi celo "eminentni" predstavniki države, upajo na glas predlagati! Sramota brez primere!

Da smo kupci največ pridobili z "gradnjo vzporednih omrežij", najbrž ni treba niti poudarjati. Zaradi konkurence na infrastrukturi so bili vsi tekmeci prisiljeni spustiti svoje cene. Koliko smo na ta način prihranili kupci, bi lahko vsi ti državni biroji tudi izračunali. Nak. Cesar je nag, in to dejstvo moramo zakriti. Kajti sicer operater v pretežni državni lasti ne bi več mogel z vlakovnimi kompozicijami pošiljati denarja v pranje na jug, v Makedonijo in na Kosovo, ampak bi ga moral porabiti kar lepo za novo infrastrukturo. To pa je konec koncev njegovo edino resnično poslanstvo! Torej je jasno, čemu zares služijo pozivi k preprečevanju konkurence. Morda bi si to polemiko moral pobliže ogledati Urad za Varstvo Konkurence. A si ne delajmo iluzij. UVK ne bo ukrepal proti drugim državnom organom.

Zato je nujno potrebno pustiti konkurenco na infrastrukturi. Za preživetje družbe gre. Polemike, kot je pričujoča, pa jemati kot najnevarnejše družbene grožnje. Kartele je potrebno razbijati, ne ustanavljati. Spodbujati je potrebno konkurenco, in je ne preprečevati. Gospodo, ki si dovoli iz "visokih" birokratskih položajev zanjo navijati, pa spoditi iz javne uprave za vedno, in ožigosati kot škodljivce najvišje kategorije. "Metanje" denarja v kanalizacijo, kadar z njo profitirajo kupci, je še vedno bolje, kot metanje v nove Lamborghinije in Ferrarije prepotentnih in nesposobnih posameznikov brez domišljije in čigar obseg poslovne "vizije" se konča pri državno sponzoriranem molzenju raje.

Virant vrnil državi 18.777 evrov - 14.11.2011

Whatmeworry — Mon, 14 Nov 2011 19:58:00 GMT

Virant je vrnil državi 18.777 evrov.

"Ljubljana - Gregor Virant, predsednik Liste Gregorja Viranta, je danes dopoldne nakazal v državni proračun na splošni konto 18.777 evrov razlike med ministrskim nadomestilom prispevkov, ki jih je prejemal iz proračuna, in dohodnino.

V ta namen je najel premostitveno posojilo pri Novi ljubljanski banki. S tem dejanjem, je pojasnil Virant na današnji novinarski konferenci, je državi vrnil vse stroške, do zadnjega centa, ki jih je imela država z njim. Na ta način je zanj neugodna zgodba v predvolilnem obdobju zaključena."

Tako. Za junaka ja ta "neugodna" zgodba "končana". Saj, če smo iskreni, tudi v resnici je. Denar je vrnil. End of story.

Ni pa končana razprava o temeljnem problemu, ki ga je ta zgodba sprožila. Temeljni problem pa ni teh 18.777€. Temeljni problem je pojmovanje našega junaka o tem, kaj mu "pripada". Temeljni problem je razumevanje morale predsednika neke stranke. Saj je večkrat ponovil, da mu ta znesek "po zakonu pripada". Tega, da je v bistvu zakon izigral, da mu je lahko nadomestilo "pripadlo", seveda ne bo nikoli priznal.

Naš junak je v bistvu le razkril vso abotnost še enega našega zakona: ljudem, ki imajo najmanj težav s služenjem, "pripadajo" najvišja nadomestila. Kaj je tu "socialnega", mi ne bo nikoli jasno. Kot, da avtorski honorarji niso prejemki. Jaz sem vedno videl "socialnost" države v pomoči tistim, ki nimajo, najšibkejšim. Tistim, ki ne zmorejo sami. In, kot ponavadi, sem se v teh pojmovanjih globoko motil. Bo že držalo, da je "socialna država" le pretveza največjim barabam za plenjenje lastnega naroda. Denar je sicer vrnil, a z manevrom, ki se ga noben ščurek ne bi sramoval: tudi ti namreč pobegnejo, ko nanje posvetimo z lučjo.

Ta zakon je treba lepo ukiniti. Nobenega nadomestila. To je pač riziko, ki spada k tej službi. Še posebej, ker so tile "junaki" spravili našo državo v bankrot. Še posebej, ker je predsednik vlade, v kateri je naš "junak" ministroval, javno oznanil, da je bila reforma, ki jo je izvedel, "napaka". Ampak kaj bi to. Njemu "pripada", če kaj naredi, ali ne, oziroma še huje, tudi če naredi kaj slabega. V vsakem primeru. In tako pojmovanje zakonov in delovanja države je temeljni problem. In tega temeljnega problema Virant z vračilom zneska ni razrešil, kvečjemu ga je še poglobil: namreč, od zdaj velja, da mu "pripada" dokler nanj ne posvetimo z lučjo. Ko se to zgodi, denar vrneš, in je vse "čisto". In zdaj bomo morali svetiti in svetiti, in na vse ščurke nikoli ne bomo posvetili. In to je človek, ki naj bi mu poverili svoj glas na volitvah? Ne, hvala.

Inside Job - 13.11.2011

Whatmeworry — Sun, 13 Nov 2011 00:12:00 GMT

"Finančno krizo je povzročila deregulacija."

Inside Job (2010) je propagandno sporočilo, zapakirano v visoko-proračunski dokumentarec s "prvoligaškim" pripovedovalcem (Matt Damon). Razen konstantnega ponavljanja zgornjega slogana, ne slišimo in ne vidimo nobenega dokaza, ki bi ga podprl. Naj ponovim: film ne išče dokazov za pravilnost gornje trditve, pač pa "gradi" na njeni "samoumevnosti". A kaj se zgodi, ko za hip podvomimo v gornjo tezo? Podobno kot Marxove pravljice, se tudi ta sesuje v prah.

Namreč: kako to, da so se Islandske banke lahko tako močno zadolžile, po navedbah v filmu za skoraj 10-kratnik islandskega BDP? Je za to res kriva zgolj "deregulacija", in to po možnosti celo tista, ki naj bi jo v ZDA sprožil Ronald Reagan, kot namiguje film? Ali ni bolj verjetna druga razlaga, ki pravi, da so se te banke lahko tako močno zadolžile, ker je za njimi stala garancija države, da jih bo rešila, če bodo zašle v težave? Nobenega dvoma ni, da bi se te banke težko tako močno zadolžile, če za njimi ne bi stala garancija "močnega, prodornega, in uspešnega" gospodarstva in "premožnih" davkoplačevalcev. Država je za te banke jamčila z davkoplačevalskim denarjem, čeprav ji mandata za to nihče nikoli ni dal. Ali drugače: kako nor bi moral biti posameznik, da bi se take finančne igrice šel z lastnim denarjem? In četudi bi se, koga bi zanimalo, ko bi na koncu propadel, in bi ga tisti, ki so mu nasedli, razjarjeni z vilami lovili po islandskih ledenih širjavah? Je torej res za propad teh bank kriva "deregulacija", ali pa je morda vendarle kriva kar moralno-hazardna Država, ki misli, da lahko vse ureja in predpisuje?

Film seveda pravi, da ne. Film nam govori, da je kriv človeški pohlep. Madona! S tujim denarjem so si "bankirji" iz Wall Streeta - pomislite, kako bogoskrunsko! - celo kupovali drogo in prostitutke. Si kupovali reaktivna letala, luksuzne vile, in jahte. Firma části. Saj ni nobenega rizika. Jasno, da ga ni: če nam ne uspe, bodo našo luknjo itak pokrili davkoplačevalci, mi pa se medtem zabavajmo, kolikor se le da. Da mi je najti tisti redek primerek človeške vrste, ki bi zavrnil vse te težke miljone, in lagodno življenje zamenjal za 8 urno tlako za tekočim trakom ... Morda pa vendarle tiči težava v našem reku, da "prilika dela tatu". Običajna podjetja zaradi slabega poslovanja propadejo. Finančne institucije pa doživijo s strani Države reguliran "bailout". Kako čudno. In potem bomo jokali, ko bomo ob večji regulaciji doživeli še več ekscesov, in vili roke nad "pokvarjeno človeško naravo". Res regulatorno duhamorno.

Več regulacije pomeni več "nadzornih agencij". Vendar, če že obstoječe agencije niso opravile svojega dela, zakaj pričakujemo, da ga bodo nove, ko bo šlo zares? Ali, kot radi rečemo: kdo regulira regulatorje? Če tako spektakularno odpovedo v najpomembnejših trenutkih se upravičeno sprašujemo čemu pravzaprav sploh služijo? Odgovor je enostaven: obstajajo zato, da dajo moralnim hazarderjem pokritje za njihovo prelivanje tujega (javnega) denarja v svoje (zasebne) žepe pri belem dnevu, pred nosom nevednih in neukih mas, ki ponavljajo: "Hočemo več Države!" Saj če jim ne uspe, jih bo rešila Država. Zaposlenim v regulatorjih je pa tako ali tako v interesu zaslužiti čimveč. Najlažje tako, da naredijo kaj "dobrega" za regulirane institucije v zameno za "spodobno" službo. In potem vpijemo, da rabimo še več regulacije? Da bo ekscesov še več?! In da ne bo pomote: najpomembnejši regulatorji so v opazovanem obdobju itak ljudje, ki so bili na čelu danes zloglasnih finančnih institucij. Finančna industrija je "regulirala" sama sebe. Le kaj bi si tak "regulator" lahko želel drugega kot natanko moč države za ustvarjanje pogojev, kjer bo lahko ves riziko prevalil na ramena drugih, sam pa pobiral mastne provizije in bonuse?! Kako regulirano nor mora biti človek, ki zahteva še več tistega, kar je krizo pravzaprav povzročilo?

Enako kot bonitetne agencije, s strani države "požegnane" institucije, ki naj bi "skrbele za red" na "finančnih trgih", in ki so enako spektakularno odpovedale v najbolj kritičnih trenutkih. Celo nasprotno. Vsem bankrotiranim bančnim in zavarovalniškim gigantom so pripisovali najvišje "ocene" še tik pred krahom. Kako pa, če so vendar mlatile fantastične dobičke ravno zaradi tega danes tako obsojanega početja?! Tudi bonitetne agencije so regulirane. Kajti gre za preveč "pomembno" dejavnost, da bi jo lahko kar kdorkoli opravljal, mar ne? Saj zato morajo biti regulirane! Zato mora država določiti, kdo sme ustanavljati bonitetno agencijo in kdo ne. In kaj rečejo, ko jim gre za nohte? Da so njihove bonitete le njihovo "mnenje". Kako predvidljivo. Obenem so edini, čigar regulirano "mnenje" se sme upoštevati. Kako jo opravljajo s strani države ti certificirani karteli (kar se sliši sumljivo podobno kot "certificirani idioti"), pa lahko že skoraj vsakodnevno opazujemo iz še vedno relativno varnega udobja domačega naslanjača: nikakor. Kako bi lahko funkcionirale te institucije v okolju, kjer bi jih lahko vsakdo ustanavljal, in bi bila njihova edina valuta na trgu njihova integriteta, film seveda ne pove. To pač presega etatistični miselni okvir "reguliranja". Saj je vendar "samoumevno".

V takem etatističnem moralno-hazardnem okvirju se lahko seveda bankirji mirno požvižgajo na svoje kliente. In to pravijo, se da regulirati? To, da se da zaukazati? Hm. Kaj pa, če bi raje vzpostavili tako okolje, v katerem bi enostavno tisti, ki za svoje kliente ne skrbijo, izgubili svoj posel? Kaj, če bi raje vzpostavili takšen sistem, v katerem so vsi podjetniki (tudi finančniki in bankirji) nagrajeni za skrb za kupce, in kaznovani, kadar zanje ne skrbijo? Naj namignem: takšen sistem je prosti, neomejevani, trg.

Eden glavnih "dokazov", ki jih film ponuja, je ta, da so mnogi odklonili intervjuje. Češ, dobili smo vas, in to, da o tem nočete pred kamero govoriti, potrjuje našo tezo. Kako subtilno. A meni se zdi, da to samo pomeni, da so ti akterji zelo verjetno krivi, in se tega zavedajo. Natančno česa, seveda ne izvemo. Film pač podtika tezo, da so premalo in preslabo regulirali. Larifari. Meni se bolj zdi, da so ti tipi zelo natančno vedeli kaj počnejo: da izkoriščajo moč prevelike in preobsegajoče Države za lastno bogatenje. Da skrbijo za okolje, v katerem maksimizirajo dobičke za posameznike, izgube pa prevalijo na ramena davkoplačevalcev. Trdim, da je bil to njihov resnični cilj. Več Države pomeni za te tičke torej tudi več moči, in posledično še več dobičkov, na še večji račun davkoplačevalcev. In sem hkrati prepričan, da se nam vsem za hrbti režijo kot pečeni mački! Regulacija? Jok! Te ljudi lahko spravi v red le prosti trg.

Inside Job je etatističen psevdo-intelektualističen propagandni zmazek vreden samega Goebbelsa. Zdaj bodo mase, ki so si ga že, kot tiste, ki si ga šele bodo ogledale ponavljale v en glas: "Hočemo več Države!" Dokler ne bo na oblast prišel spet kakšen socialist nacionalnega tipa ála Hitler ali internacionalnega tipa ála Stalin. Iz reguliranih Sibirskih koncentracijskih taborišč pa se tudi glas mase bolj slabo sliši ... Saj celo v filmu glavni regulatorji odločno izjavljajo, kako pozorno in pazljivo, da nadzorujejo situacijo. In potem naj jim damo v roke še več moči? Kateri idiot se je tega spomnil in celo našel goro denarja za financiranje visoko-proračunskega filma s prvoligaškim pripovedovalcem za razširjanje tega nesmisla? Konec koncev je v filmu izjava Dominiquea Strauss-Kahna, tedaj še šefa Mednarodnega Denarnega Sklada, da so prvi zahtevali več regulacije kar šefi finančnih institucij samih, ko so se njihove firme ena za drugo začele podirati. Jasno je, da je to v njihovem, in ne našem, interesu! Da jih regulacija ščiti, ko jim gre za nohte!

Da je slika "popolna", na koncu filma sledi še obračun z ekonomijo kot znanostjo, ki je bojda "del problema". Seveda je avtorjem filma popolnoma vseeno, da obstajajo različne "šole" ekonomske misli, in da včasih predlagajo kar nasprotne ukrepe. Je pa res, da prevladujoči šoli, keynesianska in monetaristična, tudi po mojem mnenju zaslužita ves bes, ki veje iz tega filma. Vsaj keynesianska namreč predpisuje več regulacije, obe pa polagata "tiskarno" denarja v roke neodgovornih politikov. Lahko bi rekli, da film takorekoč nevede potolče lasten argument!

Pravzaprav edino, s čemer se je moč strinjati, je način prikaza Obamove administracije. Obama je namreč zaposlil kar nekatere izmed največjih negativcev, ki jih film predhodno raztrga. A če po eni strani grmi s slogani v stilu "Wall Street so pohlepni kriminalci!", ter po drugi "Wall Street nam je prevzel državo!", se človek mora vprašati, zakaj bi kdo hotel taistemu Wall Streetu dati še več moči v roke?! Kje je tu logika? In ob tem si drznejo avtorji ob koncu še izreči eno od bolj fantastičnih misli, kar jih je kdorkoli izrekel o Wall Streetu: "Desetletja dolgo je bil naš finančni sistem stabilen." In potem je prišel Reagan s svojo deregulacijo, kot smo slišali na začetku. Mhm. Samo še osnovne finančne zgodovine se morajo avtorji naučiti, pa morda še bo kaj iz njih.

Več regulacije pomeni več države. Nasproti poenostavljene na začetku tega sestavka zapisane enovrstičnice, ki so jo "mase" zmožne absorbirati in ponotranjiti, se postavlja kar sama od sebe mnogo verjetnejša: "Finančno krizo je povzročila Država." Država ni rešitev problema. Država in njene institucije so vir moralnega hazarda in s tem vsega zla, ki omogoča in spodbuja vse v filmu obdelane ekscese. Več regulacije? Ne, hvala. Kar rabimo je več zdrave pameti in sistem, ki bo nagrajeval moralno držo ter kaznoval nemoralno. Kar rabimo je sistem, ki bo temeljil na odgovornosti posameznika. Kar rabimo je prosti trg, in manj rdeče Hollywoodske etatistične propagande.

O oživljanju Marxove misli - 6.11.2011

Whatmeworry — Sun, 06 Nov 2011 05:25:00 GMT

"Po padcu komunizma je bilo Karla Marxa pregrešno omenjati. Z začetkom finančne krize se njegova misel oživlja."

Oživljanje misli Karla Marxa je povezano z naraščajočim sovraštvom do kapitalizma, ki ga nekateri ljudje vidijo kot vir vsega zla na tem svetu. Morda ne bi bilo slabo, ko bi ti ljudje prebrali "Capitalism, Socialism, and Democracy" Josepha Schumpetra v kateri ne le secira Marxovo misel, ampak tudi na zelo sofisticiran način razloži vse tri pojme, ki nastopajo v naslovu te knjige. Marx ni nikakršen profet boljše človeške družbe. Morda si je to želel, a je na koncu le postavil temelje za uničenje tistega, kar edino k temu cilju vodi.

Marx je bil ekonomist. Svoje dneve je preživljal s preučevanjem tedanjih vodilnih del ekonomije, med katere spada tudi Bogastvo Narodov Adama Smitha. Adama Smitha se sicer poskuša prikazati kot izumitelja ekonomije, kot bi te znanosti pred njim sploh ne bilo, in kot da je enkrat za vselej nezgrešljivo razložil njene temelje. Kot da nikoli ni bilo Aristotla, Kopernika, Cantillona, J.B. Saya, Turgota, španskih sholastikov iz Salamance, in še mnogih drugih pred njim, kot vseh, ki so prišli za njim.

A ni tako. Ekonomska misel v resnici obstaja toliko časa, kot obstaja človek. Z njo se je ukvarjal, recimo, že Aristotel. Mnogo Smithovih teorij se je sčasoma izkazalo za napačne. Najpomembnejša med njimi, kot sem na tem blogu in drugod že večkrat poudaril, je delovna teorija vrednosti. Vse ekonomsko razmišljanje se namreč vrti okoli vprašanja "kakšna je vrednost?" nekega blaga. Poenostavljeno rečeno, ta teorija pravi, da je blago vredno natančno toliko, kot je bilo vanj vloženega dela. Če bi bilo res tako, bi morala imeti par čevljev in diamantna ogrlica, ob predpostavki, da je bilo vanju vložena ista količina dela, isto ceno. Čisti absurd. Blago je vredno namreč toliko, kot so zanj kupci pripravljeni plačati. Od tod izvira vrednost v izdelavo blaga vloženega dela, in ne obratno.

Kaj ostane od miselne zgradbe, v kateri se izkaže, da je eden njenih temeljev napačen? Ne prav veliko. Kapitalizem je za akterje naporen proces "kreativne destrukcije", ki zahteva konstantno naprezanje, vlaganje, in inoviranje, vse s ciljem zagotavljanja željenega blaga končnim kupcem. Torej zahteva nenehno delo. V kapitalizmu vladamo kupci, navadni ljudje. V socializmu vladajo elite, samozvane t.im. "avantgarde". V kapitalizmu šteje vsak nakup, in to večkrat: vsakič, ko nekaj kupimo, ne kupimo nečesa drugega. Branže, v katerih se v danem trenutku kujejo veliki dobički, bodo privabile nove podjetnike z novimi idejami, in stroškovno optimalnejšimi načini proizvodnje. Konkurenca bo večja, in posledično bodo zaradi zakona marginalistične teorije vrednosti (t.j., današnjega, vsekakor pravilnejšega, pojmovanja teorije vrednosti) cene danega blaga padle. Spet, posledično, bodo kupci za dano blago porabili manj, in jim bo za druge stvari ostalo več. Edino tako se veča življenjski standard slehernega posameznika. Edino kapitalizem, ta kruti proces nenehnega ustvarjanja, izboljševanja, iskanja alternativnih, ter boljših načinov za proizvodnjo blaga, vodi v vedno večjo blaginjo slehernega posameznika. To pa je konec koncev edini vreden cilj človeškega udejstvovanja. Vse ostalo so le pretveze samozvanih "elit", ki zgolj skušajo lagodno živeti na račun nas, vseh ostalih.

Bo potreben novi Pucko?

Citymamba — Thu, 03 Nov 2011 20:47:00 GMT

Glede na močno turbulentno predvolilno dogajanje in Jankovićeve nenehne spremembe v stališčih do lastne politične poti ter vloge v njej, si 4. Decembra lahko obetamo zanimiv volilni izid. Posledično pa še zanimivejše poizkuse koalicijskih dogovarjanj ter že skoraj prevratniškega poizkusa prevzema oblasti za vsako ceno. V Srbiji rojeni in z 12. leti v Slovenijo priseljeni ZJ (Janković) je izoblikoval svojevrstno karizmo. Temelječo na očitni prevladujoči balkanski mentaliteti, dozoreli v razvitem ter dokaj pragmatičnem slovenskem okolju. Republika, ki je že v času Titove Jugoslavije izstopala, odstopala od ostalih jugoslovanskih federalnih enot oz. narodov ter narodnosti. Kot tak je zelo hitro ugotovil, da je v politiki dobro imeti vplivne prijatelje. Ki jim lahko ponudiš določeno uslugo. Ki jo nekoč kasneje vnovčiš z dodano vrednostjo. Tipična srbska šola trgovanja. Po moji oceni ena najboljših na svetu. In tako ZJ funkcionira tudi danes. Ko je objavil, da bo kandidiral za poslanca na listi svoje stranke. Zakaj ne zgolj za premierja? Vsekakor zato, ker v Ljubljani ne more več naprej. Ne more več napredovati. Močno jo je zadolžil. Najpomembnejših projektov, kot so potniški center ter preureditev glavnih mestnih prometnih žil v avenije pa sploh še ni začel. Če k temu dodamo, da je t.i. slovenska levica skoraj pred kolapsom, da imata oba sinova finančne težave, da je tudi sam deležen hudih očitkov ter ovadb je razumljivo, da je njegov vstop v politiko edina logična poteza. Vendar le, če postane prvi. Tako kot v Mercatorju, ali v Ljubljani. Torej z absolutno izvršilno večino v državnem zboru ter vladi. Vse drugo bi pomenilo neuspeh. Pravzaprav že skoraj katastrofo. Zato ga, da bi lažje politično shodil, podpira nekaj znanih bivših, ali še aktulanih politikov. Svetujejo mu Milan Kučan, Lojze Ude in France Bučar. Ter še nekaj manj izpostavljenih a zvestih bivših partijskih kadrov. Da bi se počutil varneje je seveda pri roki še borčevska organizacija. Na čelu z brkatim gromovnikom Janezom Stanovnikom. Glede na omenjene "avtoritete", tradicionalno pokrajinsko ter narodnostno mešano ljubljansko volilno bazo, bo njegov najtrši oreh pravzaprav preostalo slovensko volilno telo. Ki je dokaj labilno. Razen izjem, ki so kot to velja za oba politična pola, vedno in za vsako ceno pripravljene glasovati za "naše". Vsekakor pa ima ZJ dobre terenske obveščevalce, ki jih na levici ne manjka. Saj je še vedno organizirana po izkušnjah iz pretekle in polpretekle zgodovine. Nekako aktivistično bi lahko rekli. Od tod njegova današnja smela izjava, da bi zmagal tudi, če bi kandidiral v Mariboru. Kar nikakor ne gre zanemariti in pripisovati njegovemu temperamentu. Maribor je res štajerska prestolnica in drugo največje slovensko mesto. Vendar precej bolj proletarska kot Ljubljana. Takšno volilno telo pa je po pravilu vedno lažje vodljivo. Podvrženo manipulacijam. Kar je nekako napovedala že ena bolj znanih Mariborčank, antropologinja Vesna Vuk Godina. Ki je pomenljivo pripomnila, da ga nekateri vidijo kot novega Tita. Pa naj se to sliši še tako osladno navijaško. Ter zelo blizu več destletji indoktrinirani balkanski duši. Kakor koli že. Naslednjih 30 dni bo še kako zanimivih ter vročih. Vzdušje v državi ni dobro. Je polno razočaranj, krivic, jeze. A tudi pričakovanj. Državljani si žele sprememb. Eni s starimi, drugi z novimi, tretji z naključnimi obrazi. Nekateri pa bi sklenili tudi pogodbo s hudčem. Samo da si rešijo kožo. Tokrat gre še kako zares. Volilci bodo morali ravnati več kot modro, odgovorno. Ne zgolj v korist „naših“- „vaših“. Predvsem v lastno korist. Kajti politiki so kot prostitutke. Ko jo potrebuješ jo pokličeš, plačaš in odsloviš. Država ostaja. Naša, tu, zdaj in v bodoče. Zato je čas za resen razmislek. Po 4. Decembru bo prepozno. Če bo izid volitev problematičen za sestavo neke zanesljivejše in kredibilnejše koalicije ter vlade, se utegne pripetiti marsikaj. Bosta vlado sestavili zgolj dve stranki? Morda tri? Bodo pri tesnejšem volilnem izidu in po dolgih koalicijskih dogovarjanjih ter izsiljevanjih našli novega „Pucka“? Kdo bo, bi to lahko bili? Ki bo, bodo nekomu, neki opciji rešil kožo? Ali bodo potrebne nove volitve? Veliko vprašanj in dilem so nam tokrat politiki pustili neodgovorjenih. Izrekli pa veliko obljub. Oni ki so nam vladali najdlje so nas vsekakor razočarali. Novi obrazi delujejo preveč naivno, mirovniško. Skoraj hipijevsko. Žal ljubezen, droge in rockenrol tokrat ne bodo zadostovale, da bi nas kupili. Tako kot nas ne more kupiti prislovični Jankovićevem nasmeh. Ki spominja na branjevca, ki se na vse pretege trudi prodati najlepšo solato na svetu. Med tem, ko mu doma crkava edina krava. Ali Virantova mladostniško zanesenjaška, že skoraj prevratniška želja po izboljšanju sicer silno resnih razmer. Da o Janševem „štabnem dokumentu“ 10+100 ne govorimo. Upam da novega „Pucka“ ne najdejo. Tak scenarij bi bil najslabši. Bil bi katastrofa. Za nas in državo.

Ljubljana, mesto duhov

Navadni Nimda — Sat, 01 Oct 2011 23:52:00 GMT

Prejle ob cirka 1:00 ponoči sem si hotu mau privoščiti in sem šel lepo mau raziskat Ljubljano, seveda z avtom. Pač, sem si mislu, še eno evropsko velemesto, opremljeno z ustreznim utripom in lajfom. No, bil sem pošteno razočaran. V glavnem nikjer nikogar, v BTC nobenega bara, bifeja, night-kluba, ali celo faking burekarnice - vse zaprto, luči zatemnjene, le sem pa ke kaka zablodela duša luta proti jutru.

Na sliki: nočni utrip Ljubljane

Po mestu je kar precej avtomobilov, ampak več ali manj so vsi sami Taxiji. Nekje sem slišal po poti, da se "kao" lokali zapirajo po Ljubljani ob 1:00. Vožđ da je tko reku. Pelju sem se tudi mimo Metelkove in tam je zgleda še malo dihalo na škrge, saj je bilo spredi parkiranih 500 taxijev - očitno so socialkoti še vedno žurirali. Mogoče zato, ker smo lih prvega v mesecu in bo kmalu poštar prinesu kuverto s socialno podporo. Pol ga bodo pa lahko naprej žurali. Tudi Orinoco je bil že zaprt, odnosno so ta zadnje spužve še ven metali. Nič živahnosti, vse temno, zaprto, zastrto, žalostno, crknjeno, kot se za evropsko prestolnico mrlištva spodobi. A Ljubljana res nima nobenega Red Light districta? Beda.

Na poti dam sem šu še skoz center - in jasno, Holidays Pub je bil pa še odprt, kot edina svetla točka v Vesolju. Uspel sem (z očesom) ujeti dva para dobro ominikikljenih parov nog, ki sta ravno vstopala v ta edini srček v Ljubljani, ki še tiktaka. Me prav zanima, kdaj bodo tudi to skenslali. Baje zato, ker imajo prebivalci Ljubljane radi mir ponoči, da lahko spijo. Podnevi pa pol lupetajo o sociali in črpajo na slamico ter prerazdeljujejo tuje sadove dela. In pol je spet večer in morajo imeti mir, da se spet uležejo nazaj v svoje truge. Nekako me spominjajo na stare Egipčane, ki so se na podoben način nekoč tkole ulegli v sarkofag, si poveznili piramido čez glavo - in zaspali v neskončnem miru.

Sveži, novi obrazi

Citymamba — Fri, 23 Sep 2011 14:42:00 GMT

Vsakodnevno vzdihovanje o novih obrazih je dodobra prepojilo stene poslanskih ter strankarskih pisaren. Časopisne strani ter tv ekrane. Ki jim te dni zavidajo celo bordeli. Obloženi v mehko usnje, žamet ter saten. Ki naj bi poleg udobja zagotovili tudi intimno tišino, mir. Ter zadušili vzdihljaje, krike strasti ter omame. Naključje, ali povsem naravna vzporednica? Kaj je komu podobno? Pravijo da je politika kurba. Torej je njeno delovno mesto, marsikdaj pa tudi dom, pravzaprav bordel. Poimenovan tako ali drugače. V silni želji po novih obrazih in ohranjanju lastnih pozicij, delovnih mest, so se politiki-političarke znašli v stiski. Ki je hujša od one, ko koga lulat tišči. Pa ne more opraviti potrebe. Saj se nahaja na neprimernem, javnem mestu. Intimnega prostorčka za olajšanje pa ni v bližini. Kaj storiti? Skriti obraz, dati ven oné, ali počepniti in se delati neumenga? Sila je sila. Pomočiti se v hlače, hlačke pa je prav tako zelo neprijetno. Tako po videzu kot občutku. Pa še zebsti vas utegne. Torej je maneverski prostor ozek. travmatičen. Toda politik vedno najde rešitev. Dotični-a spusti hlače, ali dvigne krilo in pokaže zadnjico. Med tem, ko si mimoidoči ogledujejo novost niti ne opazijo luže onkraj, ali med stopali. Saj gre vendar za nekaj svežega. Napetih lic. Aleluja! Pa jih imamo! Nove obraze. Morda nas celo prepričajo? V politiki je vse mogoče. Volilci imajo kratek spomin. Velike želje in sladke sanje. Kajti jurti je nov dan. In nihče več se ne bo spomnil vašega obraza spoštovani politiki. Med tem, ko bod zrli v vaše zadnjice. Misleč da vidijo nove obraze,

Velika redistribucija

Whatmeworry — Fri, 16 Sep 2011 07:07:00 GMT

Zdi se, da bomo končno počasi dojeli prave razsežnosti sedanje gospodarske in finančne krize: V treh letih krize vlagatelji na Ljubljanski borzi ob 13 milijard evrov Tudi, če ne zanemarimo komentarjev, ki govorijo o tem, da je šlo v tem borznem hazardu predvsem za izgube "virtualnega" denarja, je jasno, da se nam ne obeta v bodočnosti nič dobrega. "Pojedli" smo namreč takorekoč celotno lastno gospodarstvo. Zato je na mestu sledeče retorično vprašanje: od česa bomo zdaj živeli?

Borza je igra z vsoto nič: izguba enega je dobiček drugega. Torej lahko rečemo, da je v treh letih skoraj 40% BDP-ja zamenjalo lastnika. Denar je šel za jahte in vile, za prestiž in luksuz tako doma, kot v tujini. Podjetja pa cepajo, kot sibirski taboriščniki v času najbolj povampirjene kolektivistično-totalitaristične diktature, kar jih je svet do zdaj videl.

V tem hazardu so eno glavnih vlog odigrale banke, ki so "financirale" genialne nakupe precenjenih "naložb". Da bomo luknje, ki so tako nastale v bankah, financirali davkoplačevalci, menda ni več potrebno posebej poudarjati. Na tak način smo kar solidno izvedli redistribucijo. Saj smo konec koncev socialna država, mar ne? Mimogrede, če smo že tako močno socialna in solidarnostna država, se vendarle moramo vprašati, zakaj ne dovolimo delovati najbolj socialni instituciji, kar jih svet pozna? Znano je namreč, da je prav prosti trg najbolj socialna ustanova, kar jih je ...

Če ste šparali za kakšen boljši dopust vedite, da je ta denar že porabil nekdo drug namesto vas. Ker so banke v "državni" lasti, lahko z malo cinizma celo rečemo, da smo tajkune kar sami bogato obdarili. Pa ne samo tajkunov. Vse tiste, ki so najemali kredite na bankah za nakup delnic na Ljubljanski borzi, skovali izgube, in ob nezmožnosti poplačila kreditov odhajajo v stečaje. Tako mora zdaj biti še slepcu jasno, čemu so pravzaprav instrumenti vseobsegajoče države namenjeni: plenjenju in ropanju. Brez podpore države bi namreč bilo nemogoče tako redistribucijo izvesti. Zato je skrajni čas, da te neomejene vzvode moči ukinemo, in vzpostavimo državo z bistveno manj moči, ingerenc, in državne birokracije. Za vedno.

Evrska inflacija se bo nadaljevala - 11.9.2011

Whatmeworry — Sun, 11 Sep 2011 07:23:00 GMT

Očitno bo nova šefica Mednarodnega Denarnega Sklada (MDS) Christine Lagarde poskrbela za izdajo "novih", "svežih" evrov v bližnji bodočnosti.

"V MDS verjamemo, da je zagotovitev dodatnih sredstev za evropske banke nujna, tako da bodo močne in se bodo lahko soočile s tveganji, povezanimi z dolžniško krizo območja evra in šibko gospodarsko rastjo," je dejala konec avgusta in s tem v Evropi sprožila številne kritike.

Na hitro poglejmo, kaj se ob tiskanju "svežega" denarja zgodi: ker se količina denarja v obtoku poveča, ustrezno pade vrednost, oz. t.i. kupna moč, vsake enote, ki je že v obtoku. Vrednost prihrankov v evrih bo torej vsem varčevalcem padla. Razliko bodo pobrale evropske banke, "da se bodo lahko soočile s tveganji, povezanimi z dolžniško krizo območja evra in šibko gospodarsko rastjo." Na tak način deluje tiha inflacijska redistribucija premoženja. Kaj hočemo, davki so med volilci pač nepopularni! Plačniki zapitka neskončne orgije zapravljanja vsepovprek s(m)o torej ravno tisti ljudje, ki nis(m)o v tej orgiji želeli sodelovati, in s(m)o raje varčevali. Ironija? Kdor varčuje, pač nekaj ima. In, saj veste, v kriznih časih je potrebno vzeti tistim, ki imajo, in dati tistim, ki nimajo. V imenu solidarnosti in socialne pravičnosti, kajne? Tu pritoževanje v stilu "I told you so!" ne pomaga ...

Kaj torej storiti? Kako zavarovati svoje prihranke pred grabežljivimi prstki orgiastičnih zapravljivcev? Kar se mene tiče, je odgovor več, kot jasen. V druge valute seveda ne gre vlagati, saj niso nič bolj trdne in odporne pred tovrstnimi triki oblastniških klik. Zato je moj odgovor: žlahtne kovine, ki so skozi bolj ali manj vso zgodovino igrale vlogo univerzalnega menjalnega sredstva, oziroma, kot mu krajše rečemo, denarja.

Tako lahko mirno v kratkem pričakujemo še dodatno inflacijo, ponoven porast cen, verjetno tudi popravek razmerij proti drugim valutam. Vrednost zlata pa bo mirno nadaljevala svoj stampedo v višave. Ne zato, ker bi bilo v balonu, ampak zato, ker se vrednost denarja, v katerem je ta vrednost izražena, vztrajno manjša. Kar je samo še dodaten razlog, da mora biti denar trden, torej tak, ki grabežljivim oblastniškim klikam preprečuje možnost njegovega poneverjanja, kot to počno zdaj. Zlato se zdi kar primerno za opravljanje te vloge.

Novinarji, opravljivci, pisuni ...... komunajzarji?

Citymamba — Sat, 20 Aug 2011 20:43:00 GMT

Tudi sam velikokrat uporabljam besedo komunajzarji. Še več. T.i. slovensko levico poimenujem s še daljšo besedno zloženko. Anarhoeldeesarskozalažnikomunajzarji. Je to žaljivo, je to prav? Si zaslužijo kakšno lepše poimenovanje? Ne vem. Tako jih vidim, čutim. Tako so me prepričali. Toda to se mi ne zdi problematično. Ker gre za politike. Torej one, za katere pravijo, da poleg zdravnikov, odvetnikov ter mesarjev nikoli ne bodo videli Nebes. Problematični so novinarji, ki jih brez sramu podpirajo, javno agitirajo zanje. Ker je to postalo več kot očitno so spremenili taktiko. Sedaj jih več ne hvalijo. Ampak veselo pljuvajo čez t.i. desnico. Njihove nasprotnike. Češ, poglejte kako smo nepristranski. Ne hvalimo jih več. Pri tem pa pridno in vztrajno pišejo o, ali čez Janeza Janšo. Princa teme. Kot ga je poimenoval dr. Janez Drnovšek. Ter seveda čez t.i. desnico. Za katero že dolgo vemo, da je bolj leva kot samokolicana slovenska levica. Zato jih imenujem pisuni. Če bi jim rekel novinarji, bi bila to huda žaljivka, psovka za novinarstvo, novinarsko etiko, stroko. Kajti veliko le teh je preseglo samega Goebelsa. Pa jim tega nihče ni naročil. To počno iz prepričanja. Zaradi političnega, zaradi osebnostne problematičnosti. Sicer povsem človeško nečimrno. Zato se soočamo s poplavo tiskanih produktov. Rumenjakov kot jih imenujem sam. Skozi katere nas žele nagovoriti in prepričati. O čemer koli. V idelanih razmerah. Torej ob pomoči države, t.i. "družbenopolitičnih skupnosti", raznih njim na kožo pisanim razpisov za dodelitev nepovratnih sredstev iz skladov kulturnega ter šolskega ministrstva. Vse našteto je žal realnost. V preteklosti pa se je v tovrstno "pomoč" vključil še kapital. Povezan s politiko. Ki je pod pretvezo lastninjenja ter osvoboditve medijev izpod političnega vpliva počel prav nasprotno. Po njenem naročilu jih je kupoval, prodajal. In se nam je dogajal Mag, se je dogajala Mladina, se nam dogaja Delo revije, brezplačniki itd., itd.. Da ne naštevam vseh. Najzanimiveje pa je, da pri tem prav iz ust prizadetih urednikov, urednic slišimo največ zapomaganj. Čeprav nekatere od njih prejemajo celo 6000 EUR mesečne plače. In so v preteklosti brez sramu ter zelo nonšalantno ter vehementno pisali, pisale o ponudbi ter povpraševanju na trgu dela. Kakor tudi na medijskem trgu. Seveda je bilo takrat govora o številnih odpuščenih delavcih in maloštevilnih opozicijskih, t.i. desničarskih časnikih, revijah ter njihovih novinarjih. In ko jim postaviš konkretno vprašanje, te zatožijo šefu sindikata. Ki nas preseneti z izvirno domislico o novinarskem kanibalizmu. Ki se je ne bi sramoval niti eden najbolje samopromoviranih in samoprodajanih filozofov sedanjosti, dr. Slavoj Žižek. Kaj naj človek temu doda? Pravzaprav nič. Odločitev je zelo preprosta. Ne kupujmo tiskanih izdelkov, ki si tega več ne zaslužijo. Trg delovne sile, ponudba ter povpraševanje bosta medijsko tržišče počasi a zanesljivo očistila smeti. Potem se bodo tudi novinarji pričeli vesti profesionalneje. Pisati nepristransko, pošteno, resnično odgovorno. Bomo v Sloveniji dočakali kaj takega? Težko reči. Saj je že izobraževanje novinarskih kadrov močno problematično. Nekateri profesorji jih že mede študijem usmerjajo v "pravo smer". Za t.i. našo stvar. Začaran krog. Seveda pa moramo pošteno priznati, da se v tujini soočajo s podobnimi problemi. Le da je njihov medijski prostor večji, obsežnejši, konkurenčnejši. Ne zgolj bipolaren. Tak kot pri nas. Pa tudi izobraževanje je kakovostnejše. Predvsem v smislu minimalne politizacije. Najironičneje pa se mi zdi, da smo v preteklosti premogli nekaj odličnih novinarjev, brez specialistične novinarske izobrazbe. Nekatere zgolj s srednješolsko. Ali še te ne. Zato se sprašujem, kam je šlo in kam gre slovensko novinarstvo? Predvsem ono, ki si tovrstno poimenovanje tudi zasluži. So nam res ostali zgolj pisuni?

It walks

Trillian — Thu, 18 Aug 2011 16:23:00 GMT

Poglej video
Format: ???
trajanje: --:--

Oh, ta Marx - 15.8.2011

Whatmeworry — Mon, 15 Aug 2011 05:14:00 GMT

V ozadju sedanje globalne finančno-gospodarske krize se odvija ideološki boj med marksizmom in liberalizmom. V deželah, kjer so prebivalci še posebej enostransko ideološko napumpani, kot na primer v našem preljubem Butalistanu, pade vsaka teza, da je "Marx imel prav", na plodna tla. Apeliranje na razum je v takih razmerah kontraproduktivno, in le služi netenju dodatnega ideološkega "žara" in bojevitosti pri pripadnikih marksizma.

A kljub temu povejmo naglas: Marx se je motil. Karl Marx je bil v prvi vrsti (izjemen) ekonomist. Od njegovih časov pa se je ekonomija (tista prava, Keynesov nauk je slepa veja) vendarle v mnogočem razvila, ter odkrila in odpravila nekatere dvomljive teorije. Ključna v Marxovem sistemu je tako bila Ricardova delovna teorija vrednosti, za katero danes vemo, da je napačna. O tem sem sicer že pisal. Tako je Marx pravzapral izpeljal briljantne sklepe, a na osnovi napačnih predpostavk. Tak sklep pa je kljub vsemu enostavno napačen. Marx je svoj "sistem" zgradil na takrat priznanih temeljih, ki so se sčasoma izkazali za majave.

Da, Marx se je motil. Glede na čas, v katerem je ustvarjal, bi lahko celo rekli, da se ni. Ker o vrednosti takrat ni vedel, kar vemo danes. Če nekdo torej danes reče, da je "Marx imel prav", tega dejstva ne upošteva. Torej tudi ni vrhunski ekonomist. Skrajni čas bi zato bil, da v Butalistan vendarle prodre ekonomska znanost. Zanjo pa vemo, da sta liberalizem in kapitalizem njen logičen sklep. Saj se ekonomije konec koncev naši vrli marksistično zaslepljeni prebivalci ravno zato bojijo in izogibajo: nekje globoko v sebi očitno vendarle slutijo, da je z marksizmom nekaj hudo narobe. V temelju.

Povečanje ameriškega javnega dolga - 2.8.2011

Whatmeworry — Tue, 02 Aug 2011 06:50:00 GMT

Predstavniški dom ameriškega kongresa je z rezultatom 269:161 dne 1.8.2011 sprejel povišanje meje javnega dolga. Če ga potrdi še senat, bodo ZDA "rešene pred bankrotom". Vsaj tako nas uči liberalno-socialno-demokratska medijska mašinerija. Kratek komentar: larifari. Kot je v svoji izjavi zapisal Ron Paul, so ZDA v zadnjih treh letih spumpale v velike banke (tako domače, ameriške, kot nekatere tuje) več, kot znaša celoten ameriški javni dolg:

"What should bother Americans most is that under cover of this debt ceiling circus, we learned from a recent GAO one-time, limited audit that the Federal Reserve secretly pumped $16 trillion into American and foreign banks over three years. All of the Fed’s fat cat cronies were taken care of at the expense of the American public."

In še:

"To put that into perspective, our entire national debt is $14.5 trillion, and our annual deficit will be about $1.6 trillion, meaning the Federal Reserve created and appropriated more than our entire national debt to banks around the world in a few short years. We have been fighting in Congress these past few weeks over raising our debt ceiling by $2 trillion, an amount the Fed secretly gave away to just one big bank."

Ista liberalno-socialno-demokratsko-pijavkarska medijska mašinerija, ki tako rada v javnosti pljuva čez "fat cats" iz Wall Streeta, je torej iste prenažrte mačkone v bistvu nahranila. Pod pretvezami, da je potrebno povečati davke, graditi javno infrastrukturo, ter investirati v javno šolstvo in zdravstvo. Ima me, da bi te ljudi opsoval s sočnimi balkanskimi izrazi, ki jim gredo. A se bom tokrat raje vzdržal, in ponovil sledeče: država (The State), kot taka, njena moč, velikost, vpliv, poseganje v posameznikovo svobodo, je resničen izvor problemov, in jo je zato potrebno zmanjšati. Država ni vir nikakršnih rešitev. Država, kot taka, oblastna birokracija, njena moč in agresivna sila ter prisila, je problem, ves problem, in edini problem. Državo je potrebno zmanjšati na minimum. Pika.

Ločevanje odpadkov - 30.7.2011

Whatmeworry — Sat, 30 Jul 2011 06:10:00 GMT

Ločevanje odpadkov se običajno prikazuje kot ekološko dejanje, ki bo rešilo planet, in ga ohranilo čistega za naše potomce. Nasprotniki ločevanja so prikazani kot egoistične, nezavedne, asocialne pošasti, ki jim lastno udobje pomeni več, kot zdravo in čisto okolje. Tem pošastim naj bi bilo vseeno, če se vsi drugi utopijo v umazaniji, da le sami nimajo umazanih svojih grabežljivih ročic.

A če pustimo Gore-ovsko retoriko ob strani, hitro ugotovimo, da tu nekaj ne štima: "ločevanje odpadkov" namreč v današnjem kontekstu pomeni ločevanje zgolj "pri izvoru", torej tam, kjer ti odpadki nastajajo. Tako moramo steklo deponirati v ene kante, papir v druge, in zdaj - po novem - biološke v tretje kante. Te kante moramo seveda dodatno tako ali drugače še plačevati. Obstajajo, kakopak, seveda tudi druge možnosti, kot na primer v Turčiji, kjer zasebna podjetja ločujejo odpadke tako, da iz smeti (še vedno na izvoru, v kantah pred hišo ali blokom) pobirajo, kar je zanje vredno: steklo posebej, papir posebej, itd. Te smeti nato naprej prodajajo. In, da, od tega dela celo živijo. Uporabnikom kant ni potrebno tega dela plačevati, niti jim ni potrebno plačevati najema vseh različnih kant, dovolj je ena za vse vrste odpadkov. Obstajajo tudi načini in tehnologije za pretvorbo odpadkov v energijo.

Dodatna nevšečnost, ki se pojavlja ob "našem" modelu ločevanja odpadkov je, da moramo že doma imeti več različnih kant za različne vrste odpadkov. Biološke odpadke je potrebno odlagati v posebne kante. Kaj to pomeni ve vsakdo, ki je dovolj star, da se spomni, kako je to izgledalo preden so se pojavile vrečke za smeti. Umazanija, smrad, in insekti spet postajajo del našega vsakdana v naših domovih. Kako to predstavlja "ekološkost", mi ni jasno. Sam namreč mislim, da je čistoča elementaren del "ekologije" ...

Seveda obstaja tudi druga plat tega ločevanja odpadkov: kompostarne dobijo surovine zastonj (ali pa jim jih komunalna podjetja zaračunavajo, in torej s tem služijo), proizvajalci različnih vrst kant za smeti pa imajo zagotovljen posel. Tako vidimo, da ločevanje odpadkov, kot ga poznamo pri nas danes, pravzaprav pomeni subvencioniranje določenih akterjev na trgu. Delamo (ločujemo odpadke) mi zato, da lahko nekdo tretji pobira sadove tega dela. Konec koncev je jasno, da, če je za nekaj potrebno uporabiti silo in grožnje (državna represija v obliki kazni), najbrž ni ne vem kako dobro. Če bi bilo, bi namreč sila ne bila potrebna. Ljudje bi že sami ločevali odpadke na tak način. Ker pa država uporablja vso svojo moč, da nas v takšen način ločevanja odpadkov prisili, lahko že na prvi pogled ugotovimo, da tu nekdo služi na naš račun. Ločevanje na "naš" način pa nas peha v nižji standard: bolj smo umazani, in še plačujemo za ta "privilegij". In Butalistanci ne bi bili Butalistanci, če ne bi zraven vriskali od veselja.

Pavček ali NatePavček

Citymamba — Fri, 29 Jul 2011 12:22:00 GMT

Pavček ali NatePavček

In smo končno dočakali resnico. Da je pri vsem skupaj šlo zgolj in samo za propadle mahinacije povezane z izdelavo ter nabavo osemkolesnikov iz Raven oziroma Stayera. Da imamo prav tisti, ki trdimo, da gre za umazano igro Janševih nasprotnikov. In ne dejansko skrb za državni denar, transparentnost poslovanja ter poštenje. Borbo za "resnico" o Patrii. Kako malo je potrebno pa zgodba dobi tudi pravo vsebino. Zdaj ko je Pavček propadel so zagovorniki LDS ter drugih levosučnih prijateljev v zadregi. Kako javnosti pojasniti Pavčkovo zgodbo in delež v tej maškeradi? Kako ne ispasti NaTepavček. Saj drugače kot z natepavanjem prazne slame ne moremo ovrednotiti njihovega početja. Da bo zgodba še tragičnejša bo prav zaradi teh neuresničenih mahinacij ostalo brez dela okoli 500, ali celo več delavcev V&V oz. z njo povezanih družb. To seveda Dela, Lj.Gnevnika, padon Dnevnika ter Mladine ne skrbi. Saj bi škodilo ugledu njim ljube oblasti. Pomembno je zgolj, da se še naprej piše o Patriii in domnevni korupciji. Kajti ob takšni oblasti res ni več kaj pisati. Vsaka beseda v njeno korist pa bi pomenila novo lopato odpadkov na kup zaudarjajočih smeti. Pavček se je pridružil ostalim managerskim odličnikom iz vrst oz. s podporo LDS, ZARES ter SD. Kot so Šrot, Bavčar, Janković itd.. Slednjemu sicer niso dovolili, da bi uničil Mercator. Pravzaprav mu je zmanjkalo časa. Je pa zato pred tem uničil Emono. Največjega trgovca in predelovalca v Sloveniji. Gre enega prvih tajkunov, ki mu je banka dala kredit za nakup podjetja praktično brez garancij. Oz. z zastavo delnic, ki jih je kupoval. Vendar me to ni ne žalosti. Žalosti me dejstvo, da je v Sloveniji še veliko neumnih ljudi, natepavčkov. Ki mu, jim še vedno verjajmejo, jih volijo. To pa je več kot zaskrbljujoče. Se še spomnite kako malo je manjkalo, da bi poleg Merkurja potonil še največji perutninski predelovalec Perutnina Ptuj? Ki je v večinski lasti kranjske družbe. Kaj bomo v prihodnosti še izvedeli? O tem ne želim niti razmišljati. Me je strah. Kajti natepavčke ali NatePavčke je težko spreobrniti. Ko si enkrat not greš težko ven. Je prelepo. Tako v obilju nevednosti in neumnosti kot managerskega udobja. Zato se nam dogaja, da jih veliko propada. In to otmeno. Bi dejali na jugu naše bivše skupne domovine. Presodite v katero kategorijo sodite sami dragi sodržavljani. Ste tudi vi med natepavčki?

Kako eliminirati ekstremizme.

Citymamba — Sun, 24 Jul 2011 21:33:00 GMT

Vsekakor se moramo zavesti dejstva, da bo v bodoče čedalje več podobnih nerazumnih dejanj kot je bilo včerajšnje. Zakaj? Ker se ekstremizem nezadržno širi. Tako levi kot desni. Anarhisti in ultralevičarji so s vojimi provokacijami, zahtevami po liberalnejšem priseljevanju, po širitvi pravic priseljencev ter obveznosti držav gostiteljic, na drugi strani pa že skoraj sovražnim odnosom do avtohtonega prebivalstva povzročili, da se njihov antipod, ekstremni nasprotniki neonacisti, rasisti, nacionalisti in drugi "stopili v bran" istega prebivalstva. Seveda na povsem neprimeren način. Žal so nekateri posamezniki, kot Breivik, prestopili vse meje razumnega in "stvari vzeli v svoje roke". Vse našteto je privedlo do včerajšnje tragedije. Če si Evropa želi mir, mirno sožitje med ljudstvi, kulturami, verstvi mora nemudoma onemogočiti vse ekstemizme. Torej tako leve kot desne. Anarhiste, ultralevičarje, komuniste, naciste, nacionaliste, rasiste in podobno golazen. Brez pardona. Treba je sprejeti najstrožjo zakonodajo in jih sankcionirati. Drugače nas bodo pahnili v kaos. Nas destabilizirali. Kar je njihov končni cilj. To bi privedlo do katastrofe neobvladljivih razsežnosti. Mislim da si tega nihče od nas ne želi. Danes poslušamo zgolj o desničarskih, katoliških ekstremistih. Kar je popolno zavajanje. Norveška namreč sodi v krog pretežno protestantskih držav. Brez svojih nasprotnikov bi bili eni kot drugi obglavljeni. Zato je včerajšnja tragedija priložnost, da se Evropa končno strezni in se loti generalnega čiščenja. Že omenjene ekstremne skupine popolnoma onemogoči, eliminira. Brez izjem. Po drugi strani pa se odločneje postavi za pravice Evropejcev tudi v onih državah, iz katerih prihajajo migranti. Nedopustno je namreč, da slednji od nas zahtevajo visoko stopnjo zaščite, pravic. Nam pa jih v njihovih matičnih domovinah ne nudijo. Oziroma jih celo strogo sankcionirajo. Če jih zavestno, ali nezavestno uveljavljamo. To pa zagotovo ne pelje k medsebojnemu razumevanju in sožitju. To vodi zgolj k krepitvi ekstremizmov ter kaosu.

Opomba o pogumu - 20.7.2011

Whatmeworry — Wed, 20 Jul 2011 05:56:00 GMT

SSKJ definira pogum kot pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti. Sam ga definiram nekoliko drugače: pripravljenost storiti kar je prav, ne glede na okoliščine in osebno ceno, ki jo pri tem plačamo. To drobno, a pomembno razliko v obeh definicijah najbolje ilustriramo z bančnim ropom. Gre v tem primeru res za pogumno dejanje? Resda gre v tem primeru za obvladovanje strahu, a to še ni dovolj za pogum. Obvladovanje strahu je le ena od sestavin, ki tvorijo pogum. Druga, enako pomembna, je: storiti, kar je prav. In ropati banke ni prav. Torej tudi bančnega ropa - po moji definiciji - ni moč označiti za pogumno dejanje. Kvečjemu lahko rečemo, da gre za neustrašno dejanje, ki pa je kljub vsemu zavržno. Zavržna dejanja pa niso dejanja poguma.

Tu nastopijo velike razlike med ljudmi: kaj je prav? Vsakdo med nami ima svojo lastno vrednostno lestvico. In ta ni niti pri dveh ljudeh popolnoma enaka. Kar se nekomu zdi izjemno pomembno, je lahko drugemu le drugotnega pomena. Tu običajno vstopi družba, v kateri se posameznik giblje, ki nekako skuša predpisovati, kaj je v vsakem konkretnem primeru pomembno, pomembnejše, ali najpomembnejše. Kdor vrednoti drugače, je posledično iz družbe izločen.

Zaradi različnega vrednotenja se tako zgodi, da se nekomu strahopetno dejanje zdi drugemu pogumno. Kadar se skupina ljudi iz iste družbe sprašuje, katere vrednote so pomembnejše v kakšnem konkretnem primeru, se običajno hitro strinjajo: saj vendar izhajajo iz iste družbe, z bolj ali manj podobnimi pojmovanji. Ko najdejo nekoga, čigar vrednotenje se močno razlikuje, ga prično zasmehovati, s čimer ga izločijo, saj "žrtvi" ne puščajo prav nobenega manevrskega prostora. In vendar: v taki situaciji je pogumen oni, ki odide, in ne oni, ki skuša svoj vrednostni sistem prilagoditi večini. Skupina ga bo seveda označila za strahopetca. A strahopetni so pravzaprav sami, ker si ne upajo sami pri sebi in iz sebe ugotoviti, kaj je prav, pač pa se raje - strahopetno! - zanašajo na mnenje večine, in se ji prilagajajo, s čimer jim je dovoljeno ostati član družbe. Cena za drugačnost je strahotna: izločitev iz družbe in zasmehovanje. Torej je že vrednotiti drugače kot večina dejanje poguma. A spet: vrednotiti je potrebno, kar je prav, sicer je tudi tako dejanje votlo in zavržno.

Tako ključno vprašanje pri definiranju poguma ni izkazana moč, pač pa nekaj povsem drugega: kaj je prav? In simptomatično v naši družbi je, da je najpomembnejši element poguma spuščen že iz njegove definicije.

Mister Blabla

Citymamba — Fri, 15 Jul 2011 16:22:00 GMT

Včeraj je najznamenitejši slovenski filozof moderne dobe ponovno blestel v enem od svojih stand up nastopov. Pravzaprav gre za sit up nastop. Statiral pa mu je prijatelj Gregor Golobič. Ki se je ponovno žrtvoval za resnico in reševanje lastne podobe. Točneje kože. Žižek kot Žižek. Emotiven, nevrotično gestikulirajoč, simpatično žvižgajoč in obvezno močno prepoten. Kot vedno v njegovih najboljših izvedbah. Pravzaprav ga najraje gledam. Če se le da na daljincu pritisnem mute in neizmerno uživam v njegovi predstavi. Ki bi lahko brez zadržkov služila študentom psihiatrije za vaje iz psihoanalize. Prva liga bi rekli. Za razliko od preteklih nastopov pa je njegova tokratna vsebina napovedovala preobrat. Zato sem gumb mute pustil nedotaknjen. Ne gre namreč preslišati njegovih besed. Torej da je Golobič tup in da je še največji krivec za današnjo nastalo situacijo pravzaprav pokojni dr. Drnovšek. Milo sem se nasmehnil in srknil hladno limonado. Kajti povedal je natanko to kar sem o pokojniku pred leti trdil tudi sam. Tokrat je mojster filozofskega iluzionizma prekosil samega sebe. Saj se je kar dvakrat demantiral. Skril samega sebe, če se izrazim iluzionistično. Namreč Drnovška je na vrhuncu politične slave ter moči močno podpiral in se celo dejavno vključeval v njegovo volilno kampanjo. Kot drugo pa je Golobiča ocenjeval kot izjemno inteligentnega ter sposobnega političnega managerja. Oboje pravzaprav sedaj zanika. Želi malce predrugačiti. V maniri kumrovše šole javnega nastopanja in komuniciranja. Ko se izmažeš z enostavnim izgovorom, da si bil napačno razumljen. Čeprav smo ga dobro razumeli in vemo kaj je mislil z besedico tup. Da ni šlo za dobesedno zmerljivko. Vendar se ne moremo izogniti občutku, da je tokrat le spodrsnil. Da je izgubil ključ kletke v katero se je vehementno zaklenil. V silni želji, da Golobiču pomaga, prikaže kot žrtev grabežljive politike, Pahorjeve pretirane pragmatike in manične konsenzualnosti, ga je označil za naivnega poštenjaka. Torej tupega Gregorja, ki smo ga krivično ozmerjali z diktatorjem in lažnivcem. Razumljivo. Saj vendar prijateljujeta in mu je iz belega sveta prišel reševati kožo. Toda naš prikupni Žvižek, pardon Žižek pozablja, da o tem odločamo mi. Ne on. Da so nam zadnja leta Golobič ter co. in še pred tem uprizarjali marsikaj, kar je v popolnem nasprotju z zadnjim Žižkovim sit up nastopom ter zaključki. Da se pri tem niti malo nismo zabavali. Marsikdaj pa tudi trpeli. Da nismo imeli prijateljev, ki bi nas reševali. Kot on počne z Golobičem. Ampak veiko sovražnikov. Žižku dobro znane notranje sovražnike, ki smo jih celo sami izvolili. Enega od njih pa danes rešuje kar sam. Lastno jezično in lastno gestikulirajoče gorečno ter epsko pompozno. Tako zamaknjeno, da je pozabil na veliko znojno lužo pod svojim rekvizitom. Upam da so si njegovi oboževalci po končanem nastopu uspeli priboriti kapljico te svetinje in jo shraniti v stekleničke. Kot relikt in spomin na velikega misleca. Kaj pa Gregor? Je pridobil, ali še več izgubil? O tem bo na volitvah presodilo ljudstvo. Včerajšnji show je zagotovo potrdil dejstvo, da v trenutnem svetu zabave izstopata dve zanimivi in kontroverzni osebi. Lady Gaga ter Mister Blabla. Od včeraj dalje kar primerno umetniško ime za našega svetovno znanega rojaka. Ki je na vrhuncu svoje komedije dejal, da ne potrebujemo nove republike, ampak državo. Več države. Res je. Vendar je pozabil, da država potrebuje tudi državljane. Ne zgolj tri avtobuse politikov, ki bi udejanili njegovo vizijo. Državljane ne moreš kar izseliti in jih zamenjati. Po njegovih merilih in pričakovanjih. Svojo teorijo je sicer preizkusil kar sam. Ko se je izselil v Argentino. Mnogim Slovencem očitno zelo priročno destinacijo. Čeprav lahko ironično ugotovimo, da jih je več prišlo sem kot mu jih je sledilo tja. Tam je našel celo novo družico. Ga je tokrat zares nazaj prignala zgolj želja po pomoči prijatelju Gregorju? Dvomim. Mister Blabla svojih nastopov ne uprizarja brez razloga. Še manj zastonj. Golobič lahko le upa, da ni bilo zaman. Nekaj pa je gotovo. Nam je neizmerno polepšal dan. Zato hvala obema!

O davkojemalcih - 17.6.2011

Whatmeworry — Fri, 17 Jun 2011 13:11:00 GMT

Prepričanje, da "vsi plačujemo davke" je zmotno. Obstaja namreč sloj ljudi, ki jih ne plačuje; plačujejo jim jih drugi. In ne samo davkov, tudi vseh ostalih prispevkov ne plačujejo. Vse to se dogaja pred našimi očmi, pri "belem dnevu", in je popolnoma zakonito. Celo več, še sami živijo v prepričanju, da davke plačujejo. A ni tako.

Govorim namreč o delavcih v javni upravi, ki so plačani iz proračuna, in jih bom v nadaljevanju imenoval davkojemalci. Živijo namreč na račun davščin, ki jih poberemo od ostalih, zaposlenih v zasebnem sektorju, firm, in podobno. Če bi te davkojemalce namreč tudi formalno "oprostili" plačila davka ter prispevkov (in jim za ustrezen delež seveda znižali plače), bi se ne zgodilo čisto nič. Država ne bi zaradi tega pobrala nič manj denarja, davkojemalci pa ne bi zaradi tega ničesar izgubili. Le navesti bi morali - odkrito - da jim je pač nekdo drug plačal zahtevane dajatve (npr.: "davkoplačevalci družbe"). Nihče ne bi bil zaradi tega "prikrajšan". Edini možen zaključek torej je, da že zdaj ne plačujejo davkov. V resnici jih plačujejo ostali.

Da so davkojemalci lahko plačani, je namreč potrebno najprej pobrati davke. Prikazovanje "plačila" davkov in ostalih "prispevkov" na njihovih plačilnih listkih je tako le slepilni manever, s katerim država del že pobranih davkov enostavno obdrži. In zdaj ključno vprašanje: zakaj je tak manever sploh potreben? Kaj bi se spremenilo, če bi to iz njihovih plačilnih listkov enostavno črtali? Bi bila država kakorkoli "prikrajšana"?

Tudi pri plačilu vseh izdelkov in storitev ni nič drugače. Če so oproščeni DDV-ja, ga država ne bo zato pobrala nič manj. Saj je ta denar država že pobrala od ostalih davčnih udeležencev, ga prenakazala davkojemalcem, in jim ga nato vzela nazaj. Le za znesek DDV bi lahko davkojemalcem znižala prihodke, ki se jim s tem življenjski standard ne bi čisto nič zmanjšal. Zakaj mora država tem davkojemalcem najprej nekaj dati, da jim lahko to kasneje vzame? Kaj pa, če jim tega sploh ne bi dala (in potem tudi ne zahtevala od njih plačila davkov in prispevkov)? Kdo bi bil s tem prikrajšan?

Ker ti ljudje davkov (in tudi prispevkov), kot smo videli, v resnici ne plačujejo, je očitno, da nismo vsi "enakopravni". Nasprotno. To je le še dodaten kamenček v že tako ali tako zajetnem mozaiku njihovih privilegijev. Po mojem razumevanju stvari bi bilo prav ravno obratno. Ker ne plačujejo davkov, bi morali biti deprivilegirani. Za začetek bi bilo kar prav, če bi bili "stigmatizirani" kot neenakopravni člani družbe, saj vanjo ničesar ne prispevajo. Tako bi bilo morda zabavno opazovati, kako davkojemalec s knjižico v roki dokazuje peku, da ni dolžan plačati DDV-ja. Vsi ostali v štacuni bi ga videli, in nedvomno nad njim vihali svoje nosove. Tako bi morda birokratske službe v javni upravi celo izgubile del svojega "šarma". Drugega se tako ali tako ne bi spremenilo nič.

Kljukec in njegova privatizacija - 13.6.2011

Whatmeworry — Mon, 13 Jun 2011 09:11:00 GMT

Vsa "lepota", "razvojna", "socialna", in "solidarnostna" naravnanost našega gospodarstva je silovito izbruhnila na plan v vsej svoji sprevrženosti v sledeči izjavi našega premiera:

"O nalogah svojega morebitnega začasnega naslednika

Premier Pahor: Ta kljukec bo imel eno pomembno misijo, to je, kolikor je še ostalo procesa privatizacije, spraviti v žepe vplivnih ljudi, ki mu bodo botri. To je jasno, za to gre ves čas."

Za to gre ves čas. Spraviti, kolikor je še ostalo procesa privatizacije, v žepe vplivnih ljudi. Ni, da bi se spuščali v premierev vzvišen odnos do vseh, ki pridejo za njim, saj je s "kljukcem" označil pravzaprav vsakogar, ki bi lahko prišel za njim - nenazadnje, sicer čisto teoretično, pa vendar, tudi samega sebe. Konec koncev lahko razumemo, da ima enako mišljenje tudi o vseh, ki so zasedali ta položaj pred njim. Sam se s tem sicer povsem strinjam, a je predvsem pomembno, da je direktno povedal, za kaj pravzaprav v naši politiki ves čas gre. In še nekaj pove ta "off-the-record" zapis: da je to povsem jasno tudi vsem prisotnim novinarjem. Jasno je, da so vse govorance o boljšem življenju, itd., le fasada. Nak, pomembno je zgolj priti na oblast in pleniti. Pleniti. Kakšni dve milijardi, recimo, se v tem kontekstu slišita zgolj kot malo boljša malica. Kaj pa je to takega? In v ustvarjanju te fasade očitno sodelujejo tudi novinarji. Že ves čas. Saj je vendar jasno, za kaj ves čas gre. In novinarji pri tem početju aktivno sodelujejo.

Očitno je, da je z našim družbenim sistemom nekaj močno narobe. Očitno je tudi, da vsi nadzorni mehanizmi, kadrovski sveti, ekspertize, in kar je še teh birokratskih nebuloz služijo le ustvarjanju vtisa demokratičnosti in transparentnosti. Izgledati mora, kot da je bila izbrana pot "edina prava", ali vsaj "najboljša". V bistvu je le potrebno racionalizirati spravljanje ostankov procesa privatizacije v žepe vplivnih ljudi. V bistvu gre za brezsramne laži. Tega se je potrebno zavedati. Ko bo naslednjič kakšen od naših politikov pleteničil o boljšem življenju, se primite za denarnico. Vsekakor pa tak politik ni vreden vašega glasu na naslednjih volitvah. In ker je po premierjevih besedah za to šlo ves čas, lahko samo sklenemo, da enako počno vsi. Zato me nihče ne bo prepričal, da lahko z zamenjavo parih ljudi na oblasti kaj bistvenega spremenimo. Četudi zamenjamo kompletno vladajočo garnituro. Nak. Potrebno je spremeniti sistem. Zmanjšati davke, v prvem koraku vsaj za polovico. Zmanjšati državno upravo, prav tako v prvem koraku vsaj za polovico. Manj korenitih predlogov sploh ne jemljem resno. Liberalizirati je potrebno celotno gospodarsko življenje, in to takoj, z eno potezo. Vsakdo se lahko ukvarja s čemerkoli želi. Brez kakršnihkoli licenc in dovoljenj. Vse drugo je le megla, fasada za nadaljevanje plenjenja.

Tako je zdaj jasno tudi, kaj tiči v ozadju vseh velikih projektov. Kaj tiči v ozadju vseh dokapitalizacij in kreditov državnim firmam. In država, da je dober gospodar? Take razprave so brezpredmetne. Resnica je zdaj popolnoma razgaljena. Resnično. Nobenega dvoma ni. Vse je popolnoma jasno. TEŠ6? Ne, hvala. Nova razvojna os? Ne, hvala. Nov pomol? Ne, hvala. Dokapitalizacija Adrie, NLB, ali NKBM? Ne, hvala. Nova železniška infrastruktura? Ni šans. Je ustvarjena nova agencija? Ne spravljajte me v smeh. Transparentno izbran ponudnik na javnem razpisu? Za kako neumnega me pravzaprav imate? Pravite, da je novi direktor te-in-te firme, direktorata, sekretariata, agencije, sveta, ali kaj jaz vem kakšne cirkusantske inštitucije, "strokoven" in "neodvisen"? Da je bila narejena za nek projekt "strokovna" analiza, ki da je pokazala, kako in kaj? Pravite, da je to-in-to dobro za nas? Da je nov predlog zakona dober? Socialen? Solidaren? Gospoda, karkoli rečete, je povsem brezpredmetno. Vem, da lažete.

Zasebna lastnina. Konkurenca. Trden denar. Čimmanjša oblast, v prvem koraku vsaj za polovico manjša. Osebna odgovornost. Posameznik šteje. Edino posameznik. Vsak posebej. Ostalo je le fasada za čimbolj neovirano nadaljnje plenjenje vseh in vsakogar s strani oblastniških barab. Kdorkoli ne ponudi vsaj tako - na videz - radikalnega programa, ne dobi mojega glasu. In pika.

Levica in desnica - 12.6.2011

Whatmeworry — Sun, 12 Jun 2011 18:05:00 GMT

Kaj je tisto, kar naj bi ločilo politično levico od desnice? V grobem bi morala biti ločnica med obema v pojmovanju lastnine proizvodnih sredstev, torej predvsem podjetij. Levica teži h kolektivizaciji, torej k skupni, javni, lasti proizvodnih sredstev, desnica pa k zasebni. Takoimenovana "tretja" pot, ki to ni, je le življenjski kompromis med obema poloma, je realnost kakršno živimo vsepovsod v zahodni civilizaciji. Vprašanje je le stopnje: nekje je več zasebnega lastništva, drugod manj.

Vendar ni tako. Danes se tudi "desnica" marsikje zavzema za javno last proizvodnih sredstev. Pri nas, kjer je delitev na "levico" in "desnico" še vedno enaka delitvi na "kavbojce in indijance", pardon, na partizane in belogardiste, na "rdeče" in "bele", še prav posebej. Kompromis med obema poloma se tako glasi popolnoma enako, kot vsak od polov zase: javna last proizvodnih sredstev. Pa naj še kdo reče, da niso vsi enaki. Alternative sploh ni. Pri nas je delitev na "naše" in "vaše", vsi pa težijo k čimvečji kolektivizaciji. V temelju so si danes oboji popolnoma enaki.

Kolektivizem je oznaka za skupno last proizvodnih sredstev. Od tod sledi, da so tako levičarji, kot danes tudi desničarji, kolektivisti. Pri nas pogrešam kakršnekoli resne težnje po njihovi zasebni lasti. Dlje od "tajkunske" privatizacije tako ali tako nismo prišli. Ali pa "javno-zasebnega partnerstva". Oba slednja modela karakterizira predvsem dejstvo, da se skuša javni denar prelivati v zasebne žepe. Nikjer pa ni zaslediti celovitega programa, kako spremeniti našo družbo iz pretežno javnega lastništva v pretežno zasebno. Izgovorov mrgoli: naravni monopoli, nacionalni interes, javni interes, skupno dobro, ipd. Vsem je skupen model družbe, ki ga zagovarjajo: kolektivizem.

Danes tako ni nobene omembe vredne družbene silnice, ki bi težila v nasprotno smer. Privatizacija ni uspela. Saj, če o njej odločajo oblastniki, niti ne more. Povsem naravna je težnja, da bo oblast skušala privatizacijo izvesti tako, da bo njenim predstavnikom, ljudem s konkretnimi imeni in obrazi, najbolj primerno izvedena. "Naš" model je bil v temelju preprost: izbrancem posoditi javni denar za odkup podjetij, ki so bila nekoč v javni lasti. Ker novim lastnikom ni bilo pravzaprav potrebno storiti ničesar, so tudi rezultati temu primerni: veliko teh podjetij je že propadlo, ali pa še bodo. V letih debelih krav si dajo na privatne račune - po možnosti v tujini - izplačevati nagrade in bonuse, v letih suhih krav, ko ekonomsko nevzdržna podjetja propadajo, jih pač pustijo propasti: saj konec koncev ne gre za njihov denar.

Po drugi strani je jasno, da bi s sprostitvijo regulative, administrativnih ovir, in z nižjimi davki hitro prišli do spoštovanja vrednih zasebnih podjetij, čigar lastniki bi se trudili v čim večji meri zadovoljiti potrebe in želje svojih kupcev. Samo taka podjetja lahko preživijo. Podjetja, v katerih se vsi zaposleni ter lastniki vsakodnevno borijo za kupce z boljšimi izdelki in storitvami ter nižanjem cen. Samo taka podjetja so lahko konkurenčna. Med pogoje, da do takih podjetij pridemo, štejemo nedotakljivost vsakršne zasebne lastnine, ter konkurenco. Samo konkurenčna borba za kupce vodi v blaginjo. Blaginja vsakega posameznika posebej pa je edini možni "nacionalni interes". Ker se lastniki proizvodnih sredstev vsakodnevno borijo za njihovo naklonjenost.

Tako bi bilo bolje, če bi naš politični spekter namesto na levico in desnico razdelili barvno: eni so rdeči, drugi beli, oboji pa v temelju totalitaristični kolektivisti, ki negirajo posameznika, njegove pravice, hotenja, in težnje. Bi vsaj vedeli, o čem govorimo. In nenazadnje, nihče ne bi dvomil v zmožnost sodelovanja obeh strani. Njuno zavezništvo je v resnici povsem naravno, saj oboji zagovarjajo do pičice enak družbeni model.

Evro - 5.6.2011

Whatmeworry — Sun, 05 Jun 2011 12:35:00 GMT

Ker vlada v razpravah okoli evra precejšnja zmeda, bom skušal nekoliko osvetliti različne poglede na koristnost naše skupne valute. Zmeda izvira predvsem iz dvojnosti pozivov k ukinitvi evra. Obstajata namreč dva popolnoma različna argumenta za ukinitev te valute, ki pa se razlikujeta v receptu za njegovo zamenjavo. Enemu lahko rečemo "nacionalistični" argument, drugega bom za potrebe tega sestavka imenoval "argument trdnega denarja".

1. "Nacionalistični" argument
"Mi" moramo imeti "nadzor" nad lastnim denarjem je argument, ki izvira še iz starejšega slogana naše vladajoče elite: "Svojega ne damo, tujega nočemo." Po tem videnju so vsi tujci le izkoriščevalci, vse domače blago pa po definiciji boljše, "čistejše" od vsakega tujega. Gre za izrazito iracionalen pogled, s katerim naša krvoseška elita slepi domače volilno telo, da so po definiciji "boljši" od vsakega tujca: "tolar dober, evro slab." Seveda ne gre prezreti dejstva, da je vsled indoktriniranosti domačega volilnega telesa ta argument izrazito priljubljen. Vendar je argument vseeno napačen, in ne vodi k izboljšanju materialnega položaja posameznikov, ki družbo sestavljamo.

Proti-argument pravi, da je za nas bolje, da z denarjem manipulira "evropska", kot domača elita. Domačo elito poznamo. Tujci se nam zdijo - pa naj bo to res ali ne - manj krvoseški in hkrati bolj izobraženi in predvsem civilizirani. Svoje upe vsled razočaranja z domačimi elitami tako polagamo v vse, kar je tuje. Skozi to prizmo moram priznati, da je tudi meni ljubši evro od tolarja ali dinarja. Nenazadnje lahko z evrom kupujem kjerkoli, brez zamudnega in dragega pretvarjanja valut. O "kvaliteti" naše elite pa zadostuje ugotoviti, da so uničili že dve državi s svojim nebrzdanim pohlepom po tujem imetju zavitim v prazne kolektivistične marnje o nekakšnem "raju na zemlji".

2. Argument trdnega denarja
Teorija denarja jasno razloži, da je vsak denar, s katerim lahko katerakoli elita manipulira, obsojen na propad. Evro takšen, kot je, nima trdne prihodnosti. Z njim "upravlja" oddaljena centralna banka, bolj ali manj po diktatu trenutnih političnih potreb. Vsi taki poskusi so se v zgodovini brez izjeme vedno izjalovili enako, kot na primer naš bivši dinar. Pozivov po ukinitvi evra s tega stališča ne smemo enačiti s pozivi k vrnitvi h nacionalnim valutam. Poziv po ukinitvi evra s tega stališča ne pomeni želje, da bi ga spet zamenjali s tolarjem, dinarjem, ali katerokoli drugo "nacionalno" valuto. Argument gre čisto v nasprotno smer: poziva namreč k zamenjavi nezdravega denarja z zdravim, to je, s takim, s katerim nobena vladajoča garnitura ne bo mogla manipulirati po lastnih željah in potrebah.

3. Zaključek
Zdi se, da smo med tnalom in nakovalom. Ekonomska teorija pravi, da evro takšen, kot je, ni "dober". Iz izkušenj vemo, da je "boljši" od domačega zmazka. Zdi se nam, da moramo na podlagi izkušenj torej navijati za evro. Tako pa spet pristanemo v položaju, ko "navijamo" za nekaj, kar nam dolgoročno škodi. Ob prihajajočem neizbežnem zlomu evra se nam tako obeta, da bodo privrženci "nacionalističnega" argumenta valili krivdo za prihajajočo evrsko finančno kataklizmo na njegove zagovornike. Zato je edini mogoči konsistenten pogled na evro tisti, ki pravi, da: a) rabimo trden denar, b) evro to ni, in c) nacionalne valute so še slabša izbira. Zagovarjati menjave evra z domačo valuto seveda ne gre. Zamenjamo ga lahko le z boljšim denarjem. In evro je še vedno boljši, kot je katerakoli "nacionalna" valuta kadarkoli bila.