SAMO 70'% NAS JE.
Kako lahkotno je vladati Sloveniji in Slovencem. Velika večina te ne želi. Ti pa meniš, da so v zmoti in se še prizadevneje trudiš, da bi jih prepričal v nasprotno. Do bridkega konca, če je treba. Herojsko? Ne, nikakor. Gre zgolj za odziv na čas in situacijo v kateri smo se znašli. Svoje početje opravičuješ z besedami, da si se v neprimernem času znašel na na neprimernem mestu. Da mora nekdo končno sprejeti neljube ukrepe, saj državi in državljanom drugače ne bo pomoči. Lepo. Človek se žrtvuje za nas. Kako bridko je življenje politika. Kako kruto do dobrotnika in domoljuba. 70% pa krivičnih ter nerazumevajočih tesel, ki ne vedo, da jim predsednik vlade, skupaj s koalicijo želi zgolj dobro. Da s tem ko iz dneva v dan žive slabše, drugorazredno, pravzaprav pomagajo sebi in svojim potomcem. Saj bodo potem, ko jim bo šlo bolje, lahko radostno ugotavljali, da sta bila Pahorjeva modrost ter kolektivno žrtvovanje zgolj nežna srbečica v primerjavi z blaginjo, ki nas bo doletela prav po njegovi zaslugi. In tudi jasnovidnosti. No močne izboljšave so v zadnjem času opazili prav na njegovi rodni grudi Primorski. Čeprav se tega še ne zavedajo. Mu pa iskreno verjamejo. Kajti on je tako pameten, lep, sorazmerno mlad in sposoben. O tem so poročali celo mediji. Pa je vse to res? To se še ne ve. Saj so genijalne rešitve vedno frustrirajoče za one z nižjim inteligenčnim kvocijentom. Ker se jim zde tako prepropste, da so že sumljive. Oni imajo raje epske rešitve, poteze. Ki jih prav tako ne razumejo. So pa kot dober akcijski strip. So cool in jim dajejo obilo priložnosti za proslave, shode ter enoumna druženja. Kajti nalepše se je počutiti v množici enakih. Te nihče ne opazi. Pa kljub temu si del njih. Tvoriš pomembno celoto, pred katero si premje otira potno čelo, zroč v daljavo. Kot bi iskal vsemogočnega, ki mu bo naložil novo nalogo. Ki jo bo sporočil ljudstvu in ga popeljal v obljubljeno deželo. Časom in prilikam primerno. Z vlakom seveda. Ne peš. Kot je to davno storilo neko drugo ljudstvo. Toda slednje je skoraj 100 odstostno verejelo svojemu vodji. Naše pač ne. 70% jih je spoznalo, da ta vlak verjetno ne bo odpeljal. Ali pa se bo po panoramski vožnji vrnil nazaj na izhodišče. Torej tja kjer smo sedaj. Na začetek tlake. V preteklosti smo gradili skupno državo, tudi našo. Sedaj samo svojo. No kolikor so nam je oligarhi sploh pustili.Toda kolikor jo je ostalo, jo je le 30%. Ti šment ti. Kako se prilega k onim 70%. Slednjim, nezadovoljnežem je ostalo zgolj 30%. Onim zadovoljnim pa kar 70%. Tu res nekaj ne štima. Nekaj pa zagotovo drži. Tisti dobri stari pregovor, ki so si ga izmislili na jugu. Stanje pri nas je na las podobno onemu "kada lud j..e zbunjenog". Koliko zbunjenih je, presodite sami. 30, ali 70 procentov? Bo pretežko? Če ne uganete tudi prav. Prav nič bolj vas ne bo bolelo. Kar koli že. Koga bóli za vas, nas.
KROŽNIK JE CEL. A V ČREPIJNJAH. ŠE EN SLOVENSKI ČUDEŽ?
Povsem logično in pričakovano je odstopil Zoran Thaler. Slovenski, evropski poslanec. Človek ki je še kot mladinec začel politično kariero. Se selil iz politike v gospodarstvo, se šel zasebnega gostilničarja in se vrnil v politiko na evropski ravni. Kar sicer ni nič narobe. Človek obvlada svoj posel, bi dejali ljudje. Pa temu ni ravno tako. Za kaj takega potrebuješ prijatelje, botre. Pa ne družinske, vaške. Potrebuješ jih v vrhu politike. Brez katere se danes ne zgodi nič. Ni darov, preskakovanja vrste, ugodnih kreditov o katerih navadni smrtniki lahko samo sanjajo. Ni samodejnega odpiranja vrat in prijaznih uslug. Skratka brez politike se še čevelj ne obuje. Zato je Zoran svoje poslanstvo ter svoj položaj dojemal zelo dobesedno. Kot vsakodnevni dan odprtih vrat. In se je skladno s tem očitno preveč sproščeno pomenkoval z lažnimi poslovneži. Ob kapljici rujnega, slastemu prigrizku in obljubljenih novcih se jezik razveže. Teče hitreje, prehiteva misli. Seveda pa so na drugi strani mize sedeli ljudje, ki jim je posel prav tako donosno početje. Za razliko od Zorana so bili to zaslužka željni novinarji, ki so s svojim "moralnim" početjem ter odkrivanjem korupcije posredno oplemenitili delodajalčev ter svoj bančni račun. Odkritje podkupljivega poslanca je odlična zgodba, ki se dobro prodaja. Ne glede na nihove vzgibe pa moramo pohvaliti njihovo profesionalnost. Za razliko od nekaterih slovenskih kolegov si stvari niso izmislili. Ji dodali izmišljene zgodbice, laži, domneve in manipulacije. Svoje trditve so podkrepili s trdnimi in neposrednimi dokazi. Zato jim gredo vse pohvala. Seveda pa tudi tokrat ne moremo spregledati nečesa, kar pronicljivo razmišljujočemu in analitičnemu očesu ter ušesu ne more uiti. Ne ostane skrito. Povsem jasno je in tudi odkrito se govori, da se je največ denarja pretočilo v žepe britanskih, francoskih ter nemških lobistov ter evro birokratov. Vključno z njihovimi poslanci. Če ne v gotovini pa v obliki daril. Ena od posledic tovrstnih lobističnih vragolij je npr. premikanje ure iz poletnega na zimski čas in obratno. Za kar se gre predvsem zahvaliti Nemcem in njihovemu industrijskemu kartelu v težki industriji. Od tod sem tokratno moralno početje britanskih novinarjev malo prej napisal v navednicah. Britanci so si kot stari in vplivni člani unije do sedaj izposlovali ogromno ugodnosti. Brez ustreznih "argumentov" pa nanje tako Francozi kot Nemci nikoli ne bi pristali. Če ne bi bili deležni ustreznega suporta. Tu ne gre zgolj za recipročnost med posameznimi poslankimi skupinami po sistemu "mi vam, vi nam". Gre za močan lobistični projekt. Zato moramo tokratno akcijo novinarjev Sunday Timesa jemati kot enkratni dogodek za posebne potrebe. Kajti če bi ujeli kakega britanskega, francoskega, ali nemškega grešnika, bi lahko zagotovo trdili, da gre za brezhibno novinarsko etiko in profesionalnost. Česar seveda nismo doživeli. Smo pa dobili novo notranje politično sočno kost, ki jo bomo pridno glodali. Ob tem zadnjem škandalu je tudi zanimivo, da ljudstva še ni nagovoril predsednik države Danilo Türk. Ter mu kot moralna avtoriteta povedal, da je Zoran ravnal pošteno ter pokončno, ko je odstopil. Zato bi mu veljalo dati še eno priložnost. Hm. Mu niso "nič stisnili v žep"? No tega še ne vemo. Pri nas Suday Times še nima svoje podružnice. Pa tudi sicer so naši krožniki očitno čudežni. So v črepinjah. A še vedno celi.
STRASTNA POLITIKA. ALI POLITIKA STRASTI? ALI STRASTNO IGRALSTVO?
Pahor je v zanesenem nagovoru ljudstvu zagrozil; „Z vso strastjo se bomo borili....“! Ko je opisoval močno voljo do uveljavitve reforme ter drugih ukrepov za vstop na EU express. Seveda je prav tako strastno pojasnil zakaj. Zato ker ve, da je tako prav. In če ve, da je tako prav, se bo še z večjo strastjo predal boju ter uresničitvi ciljev. Seveda pa nas je potolažil, da nam za vozovnico ne bo treba stati v vrstah. Saj bo poskrbel, da nam jo država proda na obročno odplačilo. Takole za dobo 20 do 30 let. Po zelo ugodni obrestni meri. No ker je strastna poštenjačina, jo bo dal malo čez mero, palec. Dobro mero bi rekli poenostavljeno. Žal pa je na vlaku že huda gneča. Saj so nas prehitele nekatere druge članice. Zato bomo morali biti zadovoljni z vožnjo v prtljažnem vagonu. Kar tudi ni tako slabo. Lahko bomo uživali v najnovejših torbah ter kovčkih najznamenitejših svetovnih proizvajalcev. Ker smo že iz socialističnega raja sem navajeni vzhičeno vzdihovati ob pogledu na lepo aranžirane izložbe ter bogato obložene police prodajaln onkraj zahodnih meja, nas bodo pri tem prevevale nostalgične skomine. Ki nas bodo opominjale od kod prihajamo in kam smo namenjeni. Mi pa se bomo zgledovali po našem Borutu in z vso strastjo objemali prtljago. Kajti ta bo zanesljivo prispela na cilj. Ki je tudi Borutov cilj. Postajna garderoba. Polna čakajočih, upajočih, pa tudi obupajočih, izgubljenih, preznojenih, zasvojenih, zaslepljenih. Hauptbahnhof je bil vedno zanimiv. Tam si bil na tujem. A v tistem babilonskem kotlu si lahko še vedno naletel na domačo, ali vsaj bratsko besedo. Vonjal duh po konzervah, čebuli, pivu, klobasi, salami, urinu, časopisnem papirju. Prav domače. Drugi razred je bil vedno najzanimivejši. Prvi preveč sterilen, odtujen. Borutov je bolj ljudski. Poln strasti in vznesenega pogleda, zazrtega v prihodnost. Pomembno se je peljati. Strasti do železnic pa Borut nikoli ni skrival. Gre za njegov skrivni fetiš. Največja strast. Kot najlonke z vzorcem železniških kretnic, ki se stikajo tam nekje pod vrhom krila. Stičišče skrito radovednim in pohotnim očem. Vzbujajoče naslade. Seveda gre pri Borutu za povsem drugačno strast. On ni tako sprevržen. Je uglajen in povsem aseksualen. On čuti do vseh enako. Pravzaprav je tako univerzalen, da čuti, da nič ne čuti. A to počne s strastjo. Pravzaprav je njegova strast politika vožnje z vlakom. Točneje z expressom. In če on ve, da je to dobro, si bo s še večjo strastjo prizadeval, da nas spravi v tisto čakalnico. Upam da se ga Bog usmili. Če že nam noče pomagati.
17. marec 2011
AL PRAV SE PIŠE KURBA, ALI KARBA?
Tako nekako bi se danes spraševal Prešernov France. Ko bi v krčmi, za masivno mizo, mokro od kozarcev in številnih poličev, modroval s prijatelji. Ker se takrat še niso zadevali s kokainom, so se pač za tisti čas z najpogostejšo odvisniško substanco. Torej alkoholom. Vinom. Ki je bil v tistem času dokaj priljubljeno in dostopno revnim, kakor tudi premožnejšim slojem. Prvi so utapljali obup, drugi pa ob njem pozabljali na neuslišane dekline in svoje grehe. Ali polni egoteizma snovali nove. Danes so drugi časi. Ljudje se zadevajo z različnimi substancami. V različnih oblikah, stanjih in z različnimi učinki. Hote ali nehote. Denimo nekateri novinarji (le od kod jim tisti vinar v besedi?). Ki si dajejo duška z zanimivimi pisanji, ki imajo tudi pozitivne učinke na njihov žep. Če jim prizadeti oporeka, ga gladko spregledajo, preslišijo, ignorirajo. Še več. Preprosto napišejo novi esej in si izmislijo novo zgodbico. Odgovore še ostreje. Ciljnemu bralstvu prikupneje in slajše novičarsko. Zato si izmišljajo nove in nove zgodbice. Z manj verjetno in tudi neverjetno vsebino. Zavedajoč se Goebelsovega postulata. Da večkrat ponovljena laž postane resnica. Zato ji ljudje slej ko prej prično verjeti. Torej smo našli dokaj realen temelj novinarjeve povezanostjo z vinom. Tistega vinarja, ki sicer v slovenščini pomeni pridelovalca vina. V novinarstvu pa pridelovalec novic, zgodbic, komentarjev. Takih ali drugačnih. Velikokrat tudi malih, ali velikih laži. Za zadevanje ciljnega bralstva. Ki ob prebiranju njihovih izdelkov doživlja ugodna, blažena psihotična stanja. In jim iz dneva v dan bolj verjame. Zato se upravičeno sparšujem, če ne bi morda Prešeren danes, v kakšni sodobni krčmi, sredi BTC, ob polni mizi pivskih vrčkov razmišljal prav o tem. Al prav se piše Kurba, ali Karba? Z ali brez vinskih mušic. Od katerih smo ljudje celo pobrali gen, ali dva. Pravzaprav še najbolj nekateri novinarji. Le zakaj?
10. marec 2011
SO BOGU ODKLOPILI INTERNET?
Ob zadnejem odstopu in upokojitvi mariborskega nadškofa Franca Krambergerja se lahko zgolj grenko nasmehnemo in ugotovimo, da se cerkveni veljaki prav nič ne razlikujejo od visokih politikov ter tajkunov. Vernih, ali nevernih. Pred svojimi grehi se umaknejo v pokoj, ali pa povsem mirno ter brez trohice obžalovanja v kamere povedo, da so ravnali v dobri veri in visokih pričakovanjih. A se jim žal ni izšlo. Med tem pa neka uboga para, nekje Bogu za hrbtom, ali pa kar sredi mesta, hiti nositi iz hiše kar ji rubežniki dovolijo. Ker zaradi izgube službe ni mogla plačati 300, ali morda 500 EUR bančnega oz. katerega koli drugega dolga. Hm. Je to po božji volji, postavah? Kje so njegova pravičnost, dobrota, usmiljenje? Očitno so mu odklopili internet. In nima več stika z realnostjo. Drugače si ne znam razložiti zadnjih slovenskih dogajanj. Komu bog pomaga? Ali se je tudi sam spečal s kapitalom ter politiko? Morda? Kajti zadnje čase jim je nekam sumljivo naklonjen. Bolj ga biksajo, bolj jim laufa. Bi rekli v žargonu. To pa lahko zgolj s pomočjo Vsemogočnega. Kajti take nekaznovane vragolije lahko počneš zgolj ob pomoči nekoga od zgoraj. Najvišjega. Torej so nas komunisti in njihovi sodobniki ter nasledniki lagali. Bog je. Vendar ne za vse. Prav tako so nas plahtali božji piarovci in dostojanstveniki. Češ, Bog je usmiljen, ljubi vse enako. Pomaga vsem, je pravičen. Brez razlik. Malo morgen, bi dejal pokojni Jože Smole. Ki smo ga popularno poimenovali Božiček. Saj nam je kot prvi komunistični veljak, javno voščil vesel Božič. Bivši predsednik SZDL in edini komunist, ki je tudi v novem sistemu, sredi demokratičnega parlamenta stojično izjavil, da je bil in bo ostal komunist. Med tem pa so Kučan, Pahor, Drnovšek in drugi modro molčali. Saj še niso izpolnjevali upokojitvenih pogojev. Ja res je hudič, če ti odklopijo internet. Potem ne veš kaj ga lomijo tvoji podaniki, ovčice? Seveda si gospod Kramberger, za razliko od onih ubogih par, lahko oddahne. Papežu je izrekel iskreno obžalovanje in se pokesal ob vseh teh neduhovnih, materijalističnih, hudičevih križih. Ki si jih je nadškofija nakopala tudi pod njegovim vodenjem. In božje usmiljenje je bilo seveda brezmejno. Človek se je lahko upokojil in v miru razmišlja kje ga je polomil. Vsak dan pomoli en Oče naš, ali dve Zdravi Mariji. Povsem dovolj za pol ure klečanja. Starostniki imajo namreč boleče sklepe. Zato je prav, da je Bog in mi z njim, usmiljen do njih. V nečem pa se nadškofija absolutno razlikuje od slovenske države. Ta bančne dolgove in napake naprti v breme državljanom. Nadškofiji pa verniki dajo po svojih močeh, ali tudi neumnosti. Prostovoljno. Politiki, predvsem ministri pa lahko verskim dostojanstvenikom tudi upravičeno zavidajo. Si predstavljate, da bi denimo Franci Križanič, zaradi ogromne proračunske luknje in dolga, Pahorja zaprosil za odstop in upokojitev? Pobožne želej pač. V tem primeru lahko mirno ugotovimo, da je Krambergerjev šef vsekakor močnejši, vplivnejši. Ima večja pooblastila. Gospodu nadškofu zaželimo lep in spokojen preostanek življenja. Saj si ga je resnično zaslužil. Kar tako brez truda in tudi jajc pa res ne moreš v luft spustiti toliko milijonov. Je tako? In še nekaj je zanesljivo. Franc ne bo lačen.
3. februar 2011
LAŽNJIVA GARAŽNA PANDEMIJA.
Po forumih ter blogih vsakodnevno prebiramo protestne, zgražajoče, včasih že kar sovražne vsebine zoper RKC in z njo povezane posameznike, ali institucije. Največkrat kot odziv na pedofilske afere, dvoličnost, finančne ter nepremičninske posle, nespoštovanje zakonskih zavez ipd.. Res je. RKC je v marsičem šla predaleč. Njen odzivni čas pa je počasen. Reakcija toga, dogmatična in prav nič ne kaže na kratkoročno dogledne spremembe. Če zanemarimo nekaj papeževih prošenj za odpuščanje in opravičil, je pravzaprav vse še vedno tako kot je bilo. Podobno kot na slovenski politični sceni. Kot da se z osamosvojitvijo in spremembo sistema na njej ni nič spremenilo. Pa se vrnimo k vnetim kritikom RKC. Po neuradnih podatkih je v Sloveniji kar 80% katoličanov. Torej krščenih oseb z ustreznim vpisom v cerkvene bukvice. Krstne knjige. Njihove kritike so več ali manj upravičene. Zato lahko z njimi v dobršni meri soglašam. Toda moti neka druga podrobnost. Kljub silnim nasprotovanjem ter kritikam jih večina še vedno ni storila odločilnega, tistega najkredibilnejšega koraka. S katerim bi dokazali svojo pokončnost, verodostojnost, resnost. Z izstopom iz RKC. Oni še naprej pridno trosijo očitke ter zlivajo gnojnico po svoji Cerkvici. Ja po svoji. Ki ji še vedno pripadajo. Pa čeprav se danes deklarirajo kot anarhisti, liberalci, socialni demokrati oz. komunisti (kakor komu ljubše), kmetje, nacionalisti, demokrati, upokojenci, ali zalažniki. Pardon zaresovci. Nekateri celo ateisti. Krščeni ateisti. Kar je še posebej zanimivo in inovativno. Le zakaj, se sprašujem? Če se nekdo ne strinja s politiko stranke, delovanjem njenih organov, ali vodilnih politikov, običajno izstopi iz nje. Ali pa jo zamenja. Oziroma če ni član, si poišče drugo opcijo. RKC pa ne bi. Sam nikoli nisem bil krščen. Vzgojen sem bil v ateističnem duhu. Toda nikoli v sovraštvu do katere koli vere, njenih dostojanstvenikov, boga. Zato danes lahko pišem kritično, ali pohvalno o kateri koli veri in njenih vernikih. Prav tako o političnih strankah in njenih navdušencih. Ker mi je to k sreči položeno v zibel. Za kar se staršem in starim staršem iz srca zahvaljujem. Pa so bili „hudi“ medvojni aktivisti. Nekateri tudi odlikovani člani nekdanje komunistične partije. Žal takih danes očitno ni več. Ali pa jih je zgolj za vzorec. Vsaj po že uvodoma omenjenem številu vpisov sodeč. Zato od kritikov RKC, nenačelnosti več ali manj znanih vernikov ter cerkvenih dostojanstvenikov pričakujem, da preidejo z besed k dejanjem. Pa tako malo jajc potrebujete. Stopite do župnišča, kjer so vas prvič v življenju zmočili z žegnano vodico in prosite gospoda za „izpisnico“. Potem pa kar pogumno pišite čez katero koli cerkev, vero, vernike ali verske navdušence. Lahko tudi politike. Pošteno in pokončno. Razen če vam partija drugače ne ukaže. No pa tudi v tem primeru imate možnost. Zamenjajte partijo, ali izstopite iz nje. Aleluja! Kako preprosto. Mar ne? Ali vam je takšno dvoličenje že zlezlo pod kožo, postalo življenski slog, način razmišljanja? Kot neke vrste garažna pandemija?
27. januar 2011
ZAKON O RTV JE ZAKOL SLOVENSKE NACIONALKE.
Oni dan sem pregledoval radijske in tv programe. Domače in tuje. Primerjal, ocenjeval, tehtal. Potem sem pogeledal še ponudbo kabelskih ter drugih operaterjev, ki nam seveda vsi po vrsti zagotavljajo najbojše od najboljšega. In glej ga zlomka. Od domačih, torej onih, ki pokrivajo dobršni del naše kokoši sem naštel zgolj 7+2. RTV SLO 1,2,3, POPtv, POP Brio, A Kanal, TV3. Poleg pa še dva regionalna. TV Maribor ter TV Koper. Lokalne tv postaje so pač lokalnega značaja in so vidne tudi preko kabla. Ostali operaterji ponujajo v različnih paketih 100 in tudi več kot 200 programov. Kakor denimo T-2. Pri slednjem me je presenitla ponudba iz področji bivše Jugoslavije. Poleg nacionalnih (Srbija, Hrvaška, Črna gora, Makedonija, Kosovo [+ Albanija], BIH z rep.srbsko ter hercegovsko-hrvašvih tv) si lahko ogledamo vsaj še 10 njihovih komercialnih postaj. Zato sem se povsem spontano vprašal, zakaj predlagani zakon o javni RTV predvideva oz. zaukazuje programe v jezikih tu živečih državljanov, ali prevbivalcev iz področji bivše skupne države? Zakaj bomo morali poleg zaukazanega rtv prispevka ter naročnine pri kabelskem, ali drugem operaterju plačevati dodatne tujejezične oddaje? Čeprav imajo te zainteresirane ekonomske manjšine že na voljo skoraj vse kar potrebujejo za stik s svojim jezikom, kulturo, vero ter matičnimi domovinami? Razen Slovakov, Romunov, nemško, angleško, francosko ter rusko govorečih državljanov oz. tujcev, ki tu delajo in žive. Ki pa na koncu koncev lahko spremljajo programe preko vseh operaterjev, ki delujejo na ozemlju Slovenije in preko lastnih satelitskih sprejemnikov. Kakšno poslanstvo bodo imeli napovedani programi in kakšne učinke bodo naštete manjišen občutile? Osebno sem prepričan da nikakršnih. Življenje pri nas jim je znano. Prav tako gospodarsko ter politično dogajanje. O čemer so obveščeni preko številnih tiskanih ter elektronsih medijev. Svoj jezik lahko govore kjer koli in kadar koli. Lahko se tudi izpopolnjujejo v njem. Imajo verske ustanove kjer se obredi, verouk ter drugi dogodki odvijajo v njihovem jeziku. Imajo svoja društva, stike z matičnimi domovinami in neomejeno svobod pri izmenjavi kulturnih dobrin. Prav tako so jim na voljo časopisi ter revije iz vseh bivših jugoslovanskih republik. Oziroma sedaj držav. Pa sem pogledal še dostopne sporede ter programe le teh. Nikjer ne duha ne sluha o Slovencih ter slovenščini. Razen znane beograjske šole dr. Franceta Prešerna, ki svojo tradicijo učenja slovenskega jezika in spoznavanja naše kulture ohranja še iz obdobja skupne države. Ko so se v Beogradu šolali tudi otroci tam delujočih in živečih slovenskih politikov, vojaških starešin, zdravnikov itd. Še bolj sem bil presenečen nad dejstvom, da Slovenci na Madžarskem nimajo niti približno takšnih možnosti ter priložnosti kot jih imajo Madžari v Sloveniji. Bil sem zgrožen in presenečen. Zato sem se po tehtnem premisleku vprašal, ali so tvorci ter zagovorniki novega zakona o javi RTV dobronamerni, ali zlonamerni? Jim je resnično do vrednot evropske prakse, ali zgolj do novih volilnih glasov? Ko jim je javnost zaradi že znanih notranje koalicijskih težav, nespretnega vodenja države, slabe zunanje politike ter dvomljivih poslovnih povezav vladajočih mož ter žena oz. njihovih prijateljev, povsem obrnila hrbet. Menim da odločitev na referendumski dan ne bo težka. Vsekakor bom iz božje previdnosti glasoval proti. Bilo bi resnično mazohistično ravnati drugače. Vsekakor pa nespoštljivo do Slovencev, Slovakov, Čehov, Rusov, Nemcev, Francozov, Švedov, Angležev, Nizozemcev, Špancev, Bolgarov, Romunov in še koga. Tudi do tu živečih naših prijateljev iz bivših jugoslovanskih republik ter njihovih potomcev, ki so de facto in de iure Slovenci. Slednjim pa sploh nihče nima pravice vsiljevati statusa manjšine. Še posebej ne zato, ker tega ne predvideva niti slovenska ustava.
RESNICA KI BI LJUDEM POMAGALA RAZUMETI LAŽ.
Tokrat je šlo krepko čez rob. Ko šampanjec pljusne iz diplomatskih kozarcev pomeni, da so fantje močno veseli, jezni, ali pa popolnoma zadeti. Od česar koli. Zato nam je Pahor obljubil, da bomo pravo resnico šlišali šele po fešti (medijski in opozicijski). V državnem zboru. Torej najvišjem zakonodajnem telesu države. Kar nas ravno ne more navdajati s pretiranim optimizmom. Kajti kadar kak politik omenja resnico in se pri tem sklicuje na DZ, se moramo najperj prijeti za denarnico, nato pa preveriti količino ušesnega masla. Saj se nam lahko pripeti, da nam bo naslednji dan sporočil, da ni dejal kar je dejal, ampak je bil napačno interpretiran oz. razumljen in da očitno ne slišimo najbolje. Banalno racionalno. Če ne bi bilo resnično . Vsekakor pa se veselica šele pričenja. Pahorjevi pristaši so se že podali v protiofenzivo. Ljudstvo mora izvedeti resnico. Torej gre za izmišljeno diplomatsko korespondenco. Da je vse skupaj težko dokazati in preveriti. Skratka da gre za zaroto. Morda. Vendar znamo nekateri tudi razmišljati. Če bi Američani vse skupaj zanikali ter jasno in glasno povedali, da gre za premišljeno proti ameriško akcijo posameznika, ali več njih, bi jim lahko morda celo verjeli. Ker pa so odločno vzrojili, zagrozili krivcem razkritih dokumentov, je vsekakor nedvoumno jasno, da gre za verodostojne vsebine. Še posebej po zadnjih vesteh, ki pravijo, da avtorja afere že iščejo zaradi domnevnega spolnega delikta. Kar me sili k smehu. Afera "Andrejev križ" (Magajna) je še vedno topla in buri žgečkljivo državljnsko domišljijo. Zato bo Borut tokrat resnično potil krvavi pot, da nas prepriča v lastno nedolžnost. Še posebje zato, ker je kot politik izustil resnico. Resnico, ki bi ljudem pamagala razumeti laž. Ko se bo v našem Azilu znašel prvi zapornik iz Guantanama, ko bo Westinghaus v Krškem zasadil prvo lopato, ko bodo Libijci dokončali Stožice ter najlepši minaret v bližnji ter daljnji okolici, in bo Borut nastopil svojo zadnjo, odlično plačano službo nekje v diplomatskih Vicah, bomo dojeli, da nam je govoril resnico. Le pravočasno ga nismo razumeli. Ali preprosteje, gostilniško povedano. Da nas je resnično nategnil.
1. december 2010
SE SEVERNA KOREJA PRIPRAVLJA NA SPREMEMBE?
Nisem ravno prepričan, da gre tokrat zgolj in samo za objestnot. Kajti največja severnokorejska zaveznica Kitajska na katero režim v Pjongjangu še kako računa ima povsem drugačne načrte. Gre za najhitreje rastoče in najmogočnejše gospodarstvo na svetu. Da o močnem vojaškem potencialu ne izgubljamo besed. Vendar tokrat veliki zmaj jaha na rezilu meča. Kitajska je je močno odvisna od tujih naročnikov ter seveda izvoza. Zato ne bo dovolila, da bi ji mala komunistična jazbina ogrozila, ali celo uničila dosežke ter presežke. Politično ji bo vsekakor stala ob strani. Toda izkoristila priložnost, da sosedo "prestruktuira" v naprednješo državo s tržnim gospodarstvom. Ki pa ji bodo še naprej vladali komunisti. Pravzaprav bo prišlo do preslikave kitajskega modela. Da bi lažje udejanila takšne načrte seveda potrebuje konflikt. V katerem bo stari, okoreli politični ter vojaški komunistični vrh zamenjala z "naprednješim". Zato bo še kako zanimivo spremljati nadalnje dogoke. Lahko pa se ne pripeti nič. In gre zgolj za neke vrste uverturni pozdrav mladega Jong Una, ki je južni sosedi dal vedeti, da se po menjavi na vrhu države tudi v bodoče ne bo nič spremenilo. Severnokorejska komunistična folklora pač. Upam na prvo. Saj je že skrajni čas, da se ta edini še živeči komunitični monstrum na svetu osvobodi jarma kultne družinske diktature. In postane normalna, nekonfliktna država.
23. november 2010
PRIŠLEK, KI SE IMA ZA VELIKEGA LJUBLJANČANA.
Včerajšnje soočenje kandidatov ter kandidatk za ljubljanskega župana-njo na InfoTV nam je postreglo z novo zabavo. Podobno kot nekoč ob gledanju nanizanke Naša krajevna skupnost. Vsekakor pa smo doživeli potrditev že dlje časa znanega dejstva, da so kandidati oz. kandidatke SDS za katero koli politično oz. drugo funkcijo premalo pripravljeni ter oboroženi z ustreznimi protiargumenti in nesposobni artikulirati znana dejstva. Tako smo videli Jankovićev nestrpni, lahko bi rekli kar fašistoidni izpad. Aktualni župan je svoji najresnejši protikandidatki Zofiji Mazej Kukovič med drugimi očital, da ni Ljubljančanka. Kar je smešen in zelo neponesrečen argument. Res je, gospa prihaja iz Velenja. Rojena slovenskima staršema. Vendar stalno prebiva v Ljubljani. Toda tudi Janković ni pravi Ljubljančan. Rojen je v Saraorcima v Srbiji. Narodnostno mešanima staršema. V Slovenijo pa je prišel nekje na sredini osnovne šole. Če se spustimo na njegov nivo in smo še sami malce nestrpni, bi se lahko upravičeno vprašali, kdo je torej večji Ljubljančan, Slovenec? On ali Kukovičeva? Še tragikomičneje pri vsem skupaj pa je, da v Piranu kandidira temnopolti gospod Peter Bossman, kirurg. Kandidat Pahorjeve SD. Torej levice, ki tako močno podpira Jankovića. Kar je nadvse simpatično in pohvalno. Toplo upam, da bo možakar tudi zmagal. V posmeh in opomin takim nestrpnežem, da ne rečem fašistom kot je Janković. Njegovo vedenje dokazuje, da je, so t.i. slovenska levica oz. njeni izpostavljeni predstavniki povsem nekaj drugega za kar se deklarirajo. Zanimivo je tudi, da ga ne motijo glasovi tistih "Ljubljančanov", ki so se v Ljubljano priselili iz drugih slovenskih krajev ter onstran Kolpe. Med lokalnimi volilci pa sodijo še tujci s stalnim prebivališčem v našem glavnem mestu. Moti pa ga Velenjčanka Kukovičeva. Naj ga po vsem tem sploh jemljemo resno? Seveda se ob njegovem neprimernem vedenju ne moremo nadejati ustreznemu medijskemu odzivu. Večina večjih slovenskih medijev je namreč preočitno na strani levice. Tudi zato ima danes Ljubljana lokalnega šerifa, pašo, namesto župana. Prav bi bilo, da ga nadomesti kdo drug. Strpnejši, pragmatičnejši. Predvsem pa manj tajkunski. Jankoviću ne moremo oporekati všečnih projektov. Vsekakor pa že nekaj izpolnjenih obljub. Čeprav nas bodo kljub njegovim zagotovilom, da denar ne bo šel iz mestne blagajne, še veliko stali. Zaskrbljujoče pa je predvsem to, da vsi še niso končani. Torej nas lahko za naše žepe še močno skrbi. Vekakor pa nikoli ne bo dosegel Hribarjeve slave, ki si jo tako želi doseči in preseči. Če smo malce cinični, zlobni, bi lahko dejali, da je resnična škoda. Namreč Hribar je bil tudi izjemno zaveden in je zato svoje življenje končal s skokom v Ljubjanico. Kar Janković vsekakor ne bo. Pogled z njegovega domačega okna je prelep. Še posebej na poplavljeno Barje. Od prišleka iz Srbije pa ne moremo pričakovati Hribarjevih kvalitet ter drže.
7. oktober 2010
JAVNI ŠTRAJK. ALI KAKO SEM DAN PREŽIVEL MED POSVEČENIMI IN NEDOTAKLJIVIMI.
Danes že drugi dan stavka večina javnih uslužbencev. Kaj posebnega ni opaziti. Razen na mejnih prehodih, morda nekaj malega v prometu in na upravnih enotah. Pa sem se malo sprehodil na okoli in preveril kako se javni uslužbeni puntajo. Vsekakor so dosledni. Bolj kot kadar ne štrajkajo. Najprej me je pot zanesla na UE. Vrste skoraj ni bilo. Za okenci pa sta s patetičnima obrazoma dva upravna delavca pedenala dva državljana, ki se ju njuna osebna nesreča sploh ne tiče. Na prometnem oddelku je bilo nekaj več živahnosti. Pa še ta zgolj zato, ker nekateri čakajo prav tovrstne priložnosti, da si urede prometno, vozniško, ali registrirajo vozilo. Po pisarnah oz. "štibelcih" nič novega. Povsod na mizi plastični kozarčki s kavo, ali zgolj kavino usedlino, ali morda z rdeče rjavim kakavnim obročkom. Na skoraj vsaki mizi pa še dnevno časopije. Sem ter ja osvežilna voda v plastenki. Nezadovoljen s štrajkom jo mahnem kar na finančno ministrstvo. Torej ono, ki zlepa ne da denarja od sebe. Vsaj tako pravijo. Po krakem pozdravu jo mimo recepcije mahnem v posvečene prostore. Tudi tam zadeve še zdaleč niso bile alarmantne. Nič se ne dogaja. Pravzaprav zgolj v običajnem ritmu in obsegu. Seveda se slika s časopisjem, plastičnimi kozarci ter stekleničkami ponovi. No pa nekaj več rožic in morda kaka večja tropska ovijalka stoji v kotu pisarn. Kako ironično za tovrstno inštitucijo, ožemalko davkoplačevalcev in ovijalko kot parazita. Moje nezadovoljstvo je postajalo vse večje. Mrkega obraza se podam naprej. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se mi zdi pravšnje za to priložnost. Ti morajo imeti še posebej izostren poslu za delavstvo. Pa naj bo to javno, ali ono dninarsko. Razpršeno po slovenskih gradbiščih, kanalizacijah, sanitarijah, tovarnah in podobno. Poln pričakovanj se podam v akcijo. Prva, druga, treja, četrta pisarna. Dve zaklenjeni. Nobenih obvestil o vzrokih odsotnoti. Ena odklenjna, na mizi polno papirjev. Le pomečkano sveže časopije na robu mize kaže, da je nekdo v službi. Takole povprek sem si ogledal 9 "delovnih mest". Povsod tišina. Človek se kar ne upa trkati, da ne bi zmotil zbranosti pri branju, ali pa morda kar pri molitvi. Ne vem. Nisem posebej ugotavljal. Ponavlja se zgolj enoznačni vzorec s plastenkami vode, kavnimi kozarčki in seveda obvezno časopisje. Popolnoma razočaran se podam še na center za socialno delo, ki prav tako sodi pod prej omenjeno minitrstvo. Tam doživim šok. Kar nekaj uslužbenk ni. Receptor mi prijazno pojasni, da za nekater preprosto ne ve kje so. Nekaj pa jih je tudi na dopustu. Vsekakor se lotim svoje naloge in razočarano ugotovim, da se tam ne dogaja nič travmatičnega. Srečam le objokano žensko, dva moška, ki namrgodeno sedita pred neko pisarno in uslužbenko, ki neznano kam, ponosno, kot diplomsko delo, odnese modri fascikel. Tam kjer so mi dovolili vstopiti je slika podobna preteklim. Enako v odklenjenih pisarnah kjer "tovarišic" kot po naključju prav takrat ni bilo na delovnem mestu. So bile pa plastenke z osvežilnimi napitki, kavni kozarčki, rožice in obvezni časopisi. Moje potrpljenje je počasi jenjalo. "Kakšen štrajk vendar"? Sem zabrundal v brado. Saj se nič ne dogaja. Zato jo urno mahnem še na zavod za zaposlovanje. Tam zanesljivo kažejo vso prizadetost ob nameravanih vladnih ukrepih si mislim. Po zaslugi dobrih zvez se znajdem v kraljestvu ponudnikov dela ter valilnici novih strokovnjakov s področja poklicnega svetovanja, podjetništva in ne nazadnje brezdelne umetnosti. Toda moja avantura je bila očitno tempirana na slab dan. Čakalnica polna. Hodniki tudi. Več ali manj pa povsod sila prijazni svetovalci-ke in obvezna počasnost, ki kaže na doslednot pri delu. Vsaj tako naj bi izgledalo. Pisarne nekoliko urejenejše od predhodnih, ki sem jih imel priložnost videti. Tudi kozarčov za kavo je bilo zgolj za vzorec. Le časopisje pa skoraj povsod. Pa kaj hudiča je tako zanimivega v teh časnikih, da jih javni uslužbenci-ke tako radi-e prebirajo? Uredbe, zakoni in predpisi se nahajajo v Uradnem listu. Prav tako pa ima skoraj vsako ministrstvo tudi lastno glasilo, ali strokovno edicijo. Ker mi nihče ni znal, ali upal odgovoriti, zakaj takšno razkošje, sem se lotil raziskovanja. In prišel do zelo zanimive ugotovitve. Država, konkretne vlada, v ta namen z davkoplačevalskim denarjem financira ugodje javnih uslužbencev. Skoraj povsod že na prej naštetih ministrstvih in njihovih službah boste vsak dan našli kopico časopisja. Več ali manj enih in istih časopisnih hiš, ali pa lokalnih izdajateljev. Tako boste v osrednji Sloveniji na uradniških mizah zasledili Delo, Ljubljanski Dnevnik. Na Štajerskem, Delo, Večer in Štajeski tednik denimo. Na Dolenjskem Dolensjki list ter Delo. Zanimivo da na finančnem ministrstvu nisem opazil Financ. Le zakaj? Nikakor pa nisem razumel, da na zavodu za zaposlovanje potrebujejo Delo, Dnevnik Večer, Primorske novice itd. Če bi takole "od oka" sešteli vse časopisne izvode, ki jih dnevno razpošljejo po državnih pisarnah, šolah, kulturnih ustanovah, inštitutih itd. in bi jih pomnožili zgolj z enim evrom, bi prišli do presentljivega rezultata. Dnevno takšno razkošje državljane stane vsaj tisoč evrov. Kar mesečno, minimalno znese okoli 22 tisočakov. Letno pa vsaj 264000 EUR. Lepo da gospod Pahor, ki sicer prislovično varčuje pri kavicah in reprezentanci, skrbi za čim prijetnejše delovno vzdušje ter informiranost svojih podrejenih. Vendar potem ne razumem njegove zahteve po zamrznitvi javnih plač, pokojnin ter socialnih transferjev. Se gospod ponovno šali na njemu svojstven način, ali se je zopet za krucifixal? Bomo videli. Zagotovo pa tudi po vladni zaslugi časnikarstvo danes lažje diha. Vsaj ono, ki se zna odzivati prilikam, političnim potrebam primerno ter samocenzurno. Kar dokazuje, da je predsednik vlade pragmatična oseba. Saj se zaveda posledic novih 50. brezposelnih novinarjev, ali pa nezadovoljstva 80000. javnih uslužbencev, ki kljub slabšim mezdam, svojih dokaj zanesljivih službic ne kanijo prepustiti drugim. Torej dobro ve kako se zadevam streže. In to na državni račun.
28. september 2010
KO SE MODRI MOTIJO.
Vsa jeza in kalkulacije so odveč. Gre preprosto za anarhoeldeesarskozalažnokomunajzarsko natego. Kot vedno, ko si morajo reševati lastno rit. Čez 10, 20 in več let sploh ne bo problema s preštevilnimi upokojenci ter pomanjkanjem sveže mlade delovne sile. Vladajoči preprosto ne znajo in niso sposobni ustvariti pogojev za dotok svežega kapitala ter odpiranje novih delovnih mest, ki so jih na veliko obljubljali. Zato se poslužujejo stare realsocialistične šole politične ekonomije. Državljanom podaljšaš delovno dobo ter breme bodočih pokojnin prevališ na njihove žepe. Mlade ter stare. To je to. Preprosto in učinkovito. Še več. Ko bo natalitetna kriza resnično prišla, bomo lahko uvozili svežo delovno silo. Kar bo ob vstopu novih članic sploh poenostavilo zadeve. Migracijski in tudi emigracijski pritiski pa so že sedaj dokaj močni. Podobnih prijemov so se že v preteklosti poslužili v marsikateri evropski državi. Kar samo po sebi dokazuje, da situcija nikakor ni tako črna kot jo želi prikazati garažna koalicija. Predvsem pa Pahor ter Svetlik. Je pa res, da moraš tudi za delovno migracijo zagotoviti delovna mesta. Česar pa garažniki niso sposobni. Očitno se državljani sploh ne zavedajo kako nesramno so naplahtani. Kar dokazuje že skoraj 20 letna dokaj konstantna podpora volilcev vladajočih strank. Torej je t.i. pokojninska reforma zgolj molzenje novih financ iz delavskih kot upokojenskih žepov v korist obubožane državne blagajne. Žal se volilcev ne da zamenjati. Lahko pa modri državljani zamenjajo politiko-ke. Čez dve leti bomo videli koliko modrih ljudi premoremo. Vsaj nekaj. Upajmo da hitro mine. Da nas le ne doleti še kakšna katastrofa.
15. september 2010
PAHOR VELIKI MEDNARODNI PODJETNIŠKI MAG. DOMA PA KATASTROFA. MU JE BILO PONUJENO DOVOLJ, DA MU JE USPELO?
Prav danes je predsednik vlade v Libiji čez noč sklenil gradbeniški posel, vreden več kot 500 mio EUR. Ob vrnitvi v domovino pa povedal, da si lahko obetamo še novih naročil. Super fino fajn. Če vse skupaj ne bi bilo nenavadno hitro ter ne bi šlo za izjemno visoke zneske. Vsaj za slovenske razmere. V katerih Pahor ne zmore, ali ne zna najti mnogo manjša sredstva za nova delovna mesta in okrevanje gospodarstva. Vsak dan pa delavci izgubljajo zaposlitev kot po tekočem traku. Malo verjetno je tudi, da bo omembe vredna vsota iz SCT-jeve kapnila v državno blagajno. So posredi protiusluge, korupcija? Bo pri tem poslu kdo zaslužil zaradi posredovanja? Tako na libijski, kot na naši strani? Še kako vmesna vprašnja. Libija ima denar. Veliko denarja. Ni v recesiji. Lahko si privošči mednarodna naročila pod "svinjskimi" pogoji. Torej posle lahko da v izdelavo največjim svetovnim firmam po najnižji možni ceni. Zato se upravičeno poraja vprašanje kako, da je Pahorju uspelo to kar denimo ni Nemcem, Francozom, Italijanom, Japoncem. Ne nazadnje tudi Kitajcem s svojim gradbeništvom. Ki vsako leto "pogoltne" več betona kot cel svet skupaj. Seveda ne gre zanemariti nostalgične Gadafijeve navezanosti na bivše neuvrščene prijatelje. Predvsem s področji bivše Jugoslavije. Saj so bili sočasno s Pahorjem na praznovanju 41. obletnice libijske revolucije ter Gadafijevega prihoda na oblast tudi Jadranka Kosor ter Srb Tadič. Se bo kdo zganil in se tudi javno vprašal, od kod Pahorju tolikšni vpliv na libijsko politično vodstvo? Težko je verjeti, da bi šlo zgolj in samo za že prej omenjeno Gadafijevo nostalgičnost. Če k temu dodamo še Pahorjevo mednarodno politično nepomembnost, poizkuse soliranja, ki jih je zavrnila celo EU oz. mednarodna politika in mu dala vedeti da pač ni politični žrebec za tovrstne podvige, torej da nanj enostavno ne računajo, vsaj ne v odmevnejših diplomatskih in političnih temah, je zadeva še toliko zanimivejša. Morda bo na odgovor potrebno počakati do konca državno zborskih volitvah? Takrat bo jasneje kam bo šel, kaj bo počel in kako se bo znašel. Težko je namreč verjeti, da bi jih po vseh dosedanjih pirepetijah ter težavah pri upravljanju države še enkrat dobil. Nedvomno pa se tako močna mednarodna naročila nikoli ne opravijo brez provizij, daril, ali protiuslug.
VASILKA JE HIT. NO SAJ JI PRAVZAPRAV SPLOH NI TEŽKO.
Ob zadnji medijski aferi z domnevno predsednikovo ljubico se mnogi sprašujejo o novinarskih standardih. Čeprav bi se lahko tudi o predsednikovih. Toda zakaj standardi? Mi imamo drugorazredno novinarstvo. Razen redkih izjem, ki v tej smrdljivi greznici skušajo najti svojo tržno nišo. Če je Türk res imel kaj s Sancinovo, je to njegov problem. Imajo pa ljudje vsekakor pravico izvedeti kaj žgečljivega tudi o prvi politični avtoriteti v državi. Ki roko na srce sploh ni neka avtoriteta. Kučan je vsaj znal skrivati zasebnost. Tudi z veliko pomočjo kao neodvisnih medijev, medijskih navez ter svojega kabineta. Razen povsem nedolžnih podrobnost, ki so mu koristile pri političnem marketingu. Čeprav se nekateri še danes sprašujemo zakaj denimo se v medijih nikoli ni govorilo, pisalo, ali kazalo njegove druge hčere? Neodvisni in objektivni mediji so namreč poročali zgolj o Ani Kučan. Čeprav ne trdim, da bi morali obvezno poročati tudi o tem, "skrivnostnem" delu njegovega življenja. Toda zanimivo je, da se s to "skrivnostjo" začuda nikoli niso ukvarjali. Tudi zato menim, da so take teme o domnevni Türkovi ljubici pač le dobrodošlo dopustniško čtivo. Nič manj in nič več. Še več. Prepričan sem, da se bodo nekateri bralci in bralke verjetno celo nestrpno spraševali, kdaj bo Vasilka spregledala? Imamo pa zadnje čase res smolo s predsedniki. Tudi Drnovšek je z onim solatnim krožnikom na glavi ter kasnejšo preobrazbo prestopil rubikon prvorazrednosti. Na koncu pa storil salto mortale in se ponovno spustil na trdna tla. Zanj žal daleč prepozno. Vsekakor pa se ob tovrstnem pisanju, kot je to zadnje o Türku, veselo zabavamo. Trenutna oblast nam ne ponuja priložnosti za veselje. Nad Slovenijo so se spustili mrakoba, tesnoba, beda, nemoč, nesproščenost ter kriminal. Morda pa je Türk sam sproduciral govorice na svoj račun? V trenutni krizi je resnično potrebno odvrniti pozornost od hudih težav. In predsednikova ljubica je kot nalašč za kaj takega. Predsednik vlade si je namreč privošči oddih v eni najdražjih jadranskih destinacij Brionih. V bivši vili, bivšega diktatorja ter svojega vzornika. Čeprav je še ne dolgo tega pred kamerami jadikoval, da komaj preživi s 3000 EUR neto plače. Kar ni ravno sklado z onimi Preventovimi 1200 glavimi usodami in obljubo, da bo do zadnjega vneto iskal kupca ter rešitelja zanje. Zato gre Sancinovi ter Türku zgolj čestitati. Pa če tudi so morda zgolj kisle kumarice, ki odvračajo pozornost. Glede na nič kaj prikupno Türkovo pojavo si je zaslužila boljšega. Toda kaj hočemo. Za kariero je treba potrpeti. Pa če tudi s Turkom. Ženske so srečne. Imajo tisto kar moške definitivno razoroži. In slednji vedno vgriznejo v isto vabo. Drugače jim ostane zgolj foušija. No ja. Pa tudi lepe in manj ambiciozne, skromnejše dekline. Ki jim je več do mikavnih ter postavnih mož. Samskih, ali poročenih. Kar pomeni, da so lahko srečni tudi, če niso predseniki.
5. avgust 2010
ŠE POMNITE TOLOVAJRIŠI?
Koalicijski partnerji z zelo zagretim Franko Jurijem so vložili pobudo dopolnila zakona o javnih shodih, zbiranjih. Po tem predlogu naj župani ne bi več odločali o njih. Torej jih dovoljevali, ali zavračali. O tem naj bi odločila pristojna UE. Fino fajn. Če se v vsem skupaj ne bi skrivala natega. Pred mnogimi desetletji so komunistični jurišniki tako prepričevali ljudstvo in izražali "ljudsko voljo". Kar preprostej pomeni, da vladajoča klika lahko preko svoje policije oz. UE odloča o primernosti shoda. Še več. V neki občini, ki jo vodi njim politično neustrezni župan, lahko organizira shod na katerega pripelje nekaj avtousov svojih pristašev. Ti uprizore bučne demonstracije. Seveda jih z vseh možnih perspektiv posnamejo režimu naklonjeni mediji, ki stvar objavijo v top terminih. Ker povprečnega slovenskega volilca ni težko zmanipulirati, je vsakomur takoj jasno kam vladajoča klika taco moli. Tako bomo deležni izražanja "splošnega, ljudskega nezadovoljtva" nad vsemi nekoalicijskimi politiki, župani in drugimi, ki bi bi jih utegnili ogroziti, ali so zanje politično moteči. Polni pa hvalospevov na račun vladajočih tolovajrišev. Ker se v trenutni koaliciji zavedajo, da jim na naslednjih volitvah lahko spodleti, je tovrstni popravek zakona tudi temelj za vsa bodoča, povsem legitimna zbiranja kjer koli in kadar koli. Predvsem pa v času, primernem za sesuvanje morebitne nove oblasti. Vemo pa kako množična zborovanja delujejo na javno mnenje. Kajti v naši državi in ob milo rečeno tako naivnem volilnem telesu resnično ne potrebuješ veliko za uspelo akcijo, ali celo zmago. Kar dokazujejo pretekle afere. Še posebej ona o Patrii. Če k vsemu dodamo agresivne poizkuse podreditve vrhovnega javnega tožilstva, ter že ustanovljeno politično policijo (preiskovalni urad), nas lahko upravičeno prične močno skrbeti.
19. julij 2010
KMEČKA OHCET DA, ALI NE?
V dobrih starih "težkih" socialističnih časih je Ljubljana premogla svetovno znano Kmečko ohcet. Na njej so se poročali pari iz republik takratne Jugoslavije in skoraj celotne Evrope. Pa tudi izven nje. Mladoporočenci so v dar prejeli značilno slovensko otroško zibko. Ogledali pa so si tudi najzanimivejše slovenske turistične destinacije in se na koncu poveselili na množični ohceti v Hali Tivoli. O tem so poročale vse svetovne agencije oz. mediji. Zakaj se Janković muči z dragimi in megalomanskimi projekti, da bi osvojil srca Ljubljančnov, ki jih bodo odplačevali še desetletja? Na dosegu roke pa se mu ponuja že preizkušena prireditev? Potrebno jo je zgolj oživiti, jo prilagoditi novim časom ter trendom. To bi bila izjemna promocija za mesto ter državo. Morda pa je v zadregi? Glede na trenutne trende bi se na takšni poroki lahko poročili tudi homoseksualni pari. Z malo domišljije pa si lahko pričarate Jankovićev prislovično razpotegnjeni nasmeh ter srečni obraz, ko takšnemu paru izroča zibko z iskrenimi željami po lepih in zdravih otrocih. Ah! Pa je v vodo padla še ena dobra ideja in priložnost za prepoznavnost Ljubljane ter naše kokoši. Škoda. Je pa res, da je parada ponosa cenejša in manj zahtevna. Ampak tega niso krivi homoseksualci. Da ne bo pomote.
4. julij 2010
KAKO SESUTI DRŽAVO IN OSTATI ŽIV.
Vsakodnevno se soočamo z zahtevami po večjih plačah, manj pogoltni državi. S socialnimi stiskami in dokaj neuspešnim pregonom gospodarskega kriminala. Pravzaprav bolj s pregonom t.i. političnih prestopnikov Prijateljevega tipa, kot onih pravih, težjih kalibrov. Zakaj? Vprašanje je navidezno zapleteno, dokaj spolitizirano. Odgovor pa preprost. Razumljiv. Če želimo na mednarodnih trgih ohraniti kolikor toliko sprejemljivo konkurenčnost, moramo vzdrževati poceni delovno silo. Visoko tehnoloških ter cenovnih izdelkov namreč ne ponujamo, ne premoremo dovolj. Rešitev se torej ponuja kar sama. Delavcem, predvsem onim z nižjo izobrazbo, določimo minimum za preživetje. Kar pomeni, da lahko preživi tudi delodajalec in s tem državi prispeva vse mogoče davščine, ki so med najvišjimi v Evropi. S tem pa ohranimo še znosno število zaposlenih. Saj bi v nasprotnem doživeli odpustitveni kolaps. Ker so plače nizke, so temu sorazmerni, še nižji socialni transferji. Kar za državno blagajno pomeni nižje izdatke. Poleg tega pa nižje penzije za bodoče upokojence. Tako si dolgoročneje ohraniš pokojninsko blagajno nad vodno gladino. Torej potrebuješ zgolj pretkan piar, da državljane prepričaš, da je težava v socialnih podpirancih, saj slednji prejmejo skoraj toliko kot zaposleni delavci. S tem pa pozornost usmeriš od resnice. Da imamo nečloveške plače. Vsaj za nižje kvalificirano delovno silo. Ki pa je ni malo. In posledično slednja uperi prst v te "lenuhe", ki se jim godi skoraj bolje kot njim, garačem. Čeprav v ihti, iskajoč izgovor za lastno bedo pozabijo, da jim je prav država določila, ovrednotila žulje ter življenja. Ker bi glede na dosedanje stroške oz. cene in evropsko povprečje morali prejemati vsaj 750 EUR t.i.minimalca neto, brezposelni in socialno ogroženi pa vsaj 400 EUR mesečno. Čeprav je oboje še vedno prenizko, neprimerno. Odgovorna politika pa se veselo muza in si mane roke. Saj ji je natega več kot uspela. Mednarodna gospodarska kriza in Hrvaška so zelo priročni izgovori za vse kar nas pesti. Torej po njenem, poleg že naštete recesije in naše sosede, vzrok za vaše težave tiči v brezposelnih in socialno ogroženih. T.i. socialcih. Ti namreč prejemajo preveč za nič dela. Zato imamo težave. Zato predsednik vlade komaj preživi s svojo plačo. Tajkuni, gopodarski kriminalci pa veselo obračajo denar. Tudi s pomočjo politike. Po dobrem starem balkanskem principu. Para mora da se okreće. Više puta ide kroz moj džep, toliko bolje. Zaposleni in upokojeni državljani pa srepo, že skoraj sovražno oprezajo za brezposelnimi in socialnimi podpiranci, ki bi jih bilo potrebno poslati opravljati kar družbeno koristno delo. Po možnosti jih zaznamovati, označiti, da bodo vsi videli zakaj se nam godi tako slabo. Naša družba je prerevna, da bi si lahko privoščila takšno razkošje. Zakaj bi država odpirala, ali pa vsaj pomagala odpirati nove tovarne, laboratorije, inovatorske inkubatorje, če pa nas ožemajo ti brezdelneži in lenuhi? Preprosto jih odstavimo od državnih jasli. Eliminirajmo. Naj bodo zgolj cenena delovna sila. Z zagotovljeno posteljo, osnovnimi higienskimi pogoji in tremi dnevnimi obroki. Več tako ne potrebujejo. Pravzaprav bi jih lahko zaposlili kar pri gospodu Zidarju. Zanje bi mu zaračunali zgolj hrano, pokojniski prispevek, zdravstveno zavarovanje ter prevoz na delo. Morda še zavarovanje za primer nezgode. Brez zadržkov bi postal najkonkurenčnejši gradbinec na svetu. Država pa bi si ob njegovih silnih poslih lahko odrezala lep kos davčne pogače. Da o poceni cestah, mostovih, zgradbah, železnici in drugem ne izgubljam besed. Gospodarsvo bi vzcvetelo. Plače redno zaposlenih pa bi kar kipele. Saj bi jim razliko med minimalnim prihodkom ter neto izplačilom zagotavljali prav iz dobičkov prisilnega dela. Seveda ni čas, da bi se prepuščali zatohlosti somraka preteklosti. Upam da obstaja drugačna pot. Da delavci trezno staknejo glave in se odločijo da tiste, ki to državo vodijo in jih posredno izžemajo odslove. Na njihovo mesto pa postavijo sposobnejše, poštenejše. Čeprav v politiki poštenje velja za psovko. Take, ki vedo koliko je vredno človeško življenje, delovno mesto. Ki vedo kako težko se preživi s 450, ali celo zgolj 288 EUR. Preprosteje povedano. Da "sesujejo državo" in prežive. Še več. Zažive bolje in kvalitetneje. Pa sploh premoremo toliko trezno razmišljujočega in odločnega prebivalstva? Bojim se da ne. Kar me močno žalosti.
21. junij 2010
ISO 3000 JE PADEL.
Glede na dosedaj ugotovljena dejstva lahko miro zaključimo, da je predsednik vlade nesposoben voditi državo. Če težko preživi s 3000 EUR mesečno, in mora zato trošiti prihranke, je evidentno, da ni sposoben za vodenje precej večjega gospodinjstva kot je Slovenija denimo. Če kopica družin lahko preživi s 450, 500, 700, ali 1000 EUR mesečno, je neizpodbitno dejstvo, da je Pahor kar sam priznal in dokazal, da ni kos svojemu položaju. Torej gospod Pahor. Čas je, da se poslovite. Vključno z vsemi koalicijskimi pridaniči. Ljudstvu pa poveste, da je bila ta služba prenaporna in prezahtevna za vas. Bi to zmogli povedati brez zakrucifixanosti? Zdaj je najprimernejša priložnost. Bolje kot da vas ljudstvo odstavi kar samo. Izbira resnično ni težka. Pa še en fantastičen dan bi nam podarili.
14. junij 2010
VELIKA NEDELJA.
Kaj po nedelji 6.6.2010? Razmišljal sem večplastno. Predvsem pa politično pragmatično. Če referendum pade, lahko pričakujemo burne reakcije. Tako vladajoče politike, Hrvatov, kot nekaterih njihovih zagovornikov v EU. Bo Pahor v tem primeru, v smislu višjih interesov prezrl ljudsko voljo in nadaljeval s postopki v parlamentu? Ali bo sklicujoč se na veliko moralno breme in odgovornost do državljanov, kljub posledicam odstopil od nadaljevanja? Hm. Kaj pa če zavrnitev sprejme kot nezaupnico? Sporazum kljub temu požegna v parlamenu in nato zvito odstopi? Ker se mu zdi takša poteza odgvorna in smiselna? Žerjavico pa s tem potisne v močno oznojene Janševe dlani, ki bodo zaradi tega še kako zacvrčale. EU bo namreč težko ponudil kaj tako drugačnega, da bi ta ploskajoč zgrabila prirejen predlog in Hrvaško potrepljala po ramenih rekoč, da gre za še boljšo rešitev. Lahko pa nadaljuje po začrtani poti in zadevo spravi v pogon. Na državnih volitvah potem zato pade in se preseli v kakšno udobno službo v tujini. Posledice arbitraže pa pripiše ljudski volji. Češ, tako ste se odločili. Opozorili smo vas, da na odločitev arbitrov nimamo vpliva. Smo pa imeli iskrene namene ter dobro voljo. Skratka veliko tega se lahko pripeti. Če referendum uspe, pa se pravzaprav ne bo pripetilo nič tragičnega. Pahor in Janša bosta lahko preštela svoje železne volilce. Njuni stranki to ne bo nič stalo. Referendum je namreč državni strošek. Pahor bo nadaljeval s postopki ratifikacije in se hvalil z razumnostjo ter privrženostjo državljanov. Ob tem bomo verjetno doživeli tudi kakšno neizogibno ljudsko rajanje na Prešercu, kjer bodo prepevali znani hrvaški in arbitraži naklonjeni slovenski estradniki ter družno poplesavali s prisotnimi navdušenci. Rezultat mednarodne arbitraže bo tako in tako dokaj oddaljena zadeva. Morebitne, za Slovenijo neugone posledice pa tako ne bodo več predmet Pahorjeve osebne in tudi moralne odgovornosti. Janša pa se bo potem, če zmaga na naslednjih volitvah, soočil s še enim problemom. Kako vplivati na arbitražo, dokler ta še poteka? Kako zadevo predelati tako, da bo si bo na koncu lahko pripisal tudi nekaj lastnih zaslug? Pa čeprav odločitve arbitrov ne bodo povsem po njegovi volji in v korist Slovenije. Veliko vprašanj za tako majhen narod, ki se je znašel še pred eno zgodovinsko odločitvijo. V uteho mu je lahko zgolj dejstvo, da ga bodo tokrat vsaj vprašali za mnenje. Nazadje sta se Kardelj ter Bakarić medsebojno pomenila na štiri oči. Ob kar nekaj kozarcih opojnega preveč. In to v našo škodo. Bo tokrat bolje? Upajmo. Predvsem na ljudsko odgovornost in zavednost. Prihajajoča nedelja je tako pomembna, da jo bodo bodoči rodovi lahko mirno postavili ob bok osamosvojitvenemu plebiscitu. Lahko bi jo poimenovali kar Velika nedelja. Upajmo da nas zaradi nje kdaj pred zanamci ne bo sram, da bi zardevali in povešali oči. Da njihovih sočnih kletvic ne omenjam
KRESNJULČICA IN NJENI KRESALČKI.
Bil je en lep dan. Pouk je odpadel. Zopet so se ga lahko z razlogom napili. Kajti običajno se napijejo brez razloga. Ne plačujejo položnic, nimajo skrbi z mobingom v službi, ne trepetajo za zaposlitev in ne skrbe za svoje otroke. Skratka zgolj in samo uče se. Naša bodoča inteligenca. In so se zbrali, da bi nam odraslim povedali, da se ne strinjajo z malim delom. Ker jih to omejuje. Oni bi delali na veliko. Brez omejitev. Predvsem pa brez plačanih socialnih in drugih prispevkov. Kajti oni tako in tako nikoli ne bodo šli v penzijo in zato tudi ne kanijo podpirati one stare lenuhe, ki samo molzejo proračun in edini v tej državi (poleg državnih uradnikov) redno prejemajo mesečne prejemke. Poleg Prešerna so rohneli in nam žugali. Pred parlamentom pa malo telovadili in Kozmusu kazali, kako se luča raznolika orodja. Pred njimi pa je mirno, brez čustev, samozavestno stala četa kresalčkov. Mož v črnem, ki so po navodilih svoje Kresnjulčice zgolj opazovali in se več ali manj spretno izogibali frčečim predmetom. Sem pa tja pa ulovili kakega mladca in ga teatralno pospravili v kiblo. Zelo tragikomično je bilo videti vse skupaj. Še posebej zato, ker je bila javnost zavedena. Kajti kresalčkom je bilo zažugano, da ne posredujejo ostreje. Pa ne zaradi nedolžne mladine. Ampak zato, da se javnost sooči z vandalizmom. Čeprav so preko svojih kolegov ter kolegic v civilu ter doušnikov natanko vedeli kaj se pripravlja. Kako in kdo bo stvar izpeljal. Šlo je zgolj zato, da bo "divjaštvo" čim negativneje vplivalo na javno mnenje. Kajti delavski upor se že dolgo napoveduje. In ta bi bil za oblast daleč neprijetnejši od tele ReBelde limonade pred parlamentom. Zato je državljane potrebno primerno "obedelati". Torej javno mnenje obrniti zoper delavske puntarje. Saj bodo ljudje vsako bodoče zborovanje razumeli kot potencialne nasilne izgrede ter grožnjo njihovemu premoženju. Kar ustreza tudi Semoliču. Ki ne more več skriti zlizanosti z oblastjo. Oziroma z njenim najštevilčnejšim delom. Zato z "velikim uporom" tudi toliko časa odlaša. Kresnjulčica je tokrat pretentala grdo čarovnico demokracijo in si podaljšala svoj mandat. Kresalčki pa so pokazali, da je njihova lepotička dobrosrčna ter modra. Za katero se splača izpostaviti in utrpeti tudi kakšno modrico. Čeprav je v nasprotju s svojo pravljično kolegico blod. Koliko krat še? Se lahko vprašamo. Do kod so državljani, predvsem oni, ki jih je oblast pustila na cedilu, še pripravljeni potrpeti? Kamenjanje hrama demokracije verjetno več ne pride v poštev. Ni zanimivo. Smo že videli. Morda bo na vrsti kakšn banka? Tista tavelika? Zato za miritev množic v bodoče ne bo več zadostovala Kresnjulčica in sedem kresalčkov. Ki bodo zgolj opazovali. Bodo slednji udarili po svojih demonstrirajočih očetih, materah, bratih, sestrah, otrocih? Ko bodo protestirali zoper nesrečo, krivice in bedo, ki jih je doletela? Tudi po zaslugi (ne)dela oblasti. Bojim se, da bomo priča novi, drugačni pravljici. Z drugačnim koncem. Razen če oblast državljanom ne ponudi kakšno novo igro, pokaže svoj skriti talent. Homo ludens je njena večna igračka.
22. maj 2010
VRTEC.
Na Brdu pri Kranju so včeraj organizirali vrtec v naravi. Prvi tovrstni vrtec na svetu organiziran na vladni ravni. V čudovitem okolju protokolarnega objekta Brdo so se otroci veselo igrali, pa tudi sporekli. Kot to pritiče cicibanom ter cicibankam. Tovarišice so seveda skladno z liberalno vzgojno doktrino modro molčale in zgolj opazovale otroški živ žav ter njihov način pridobivanja socialnih veščin. Najglasnejši so bili Jelko, Katarinca, oba Aleša in seveda Cvetka. S svojo analitično držo, modrostjo ter pretkanostjo je izstopal umirjeni Slavko, ki je na koncu vedno imel prav. Tudi zato, ker je, ko je kaj povedal, pomenljivo pogledal tovarišice, ki so mu rahlo prikimavale in s tem potrjevale njegovo vlogo alfa vrabca v otroški jati. Najhuje jo je skupil nič hudega sluteči Borut, ki se vrtca v naravi ni mogel udeležiti zaradi posebne oblike ošpic. Ki pa niso nevarne in se pojavljajo večinoma zgolj, ko družinski prepiri kulminirajo. Torej pod stresom. Ker otroci ošpic ne marajo so povedali nekaj krepkih na njegov račun in mu zabičali, da jih mora do ponedeljka preboleti. Drugače bodo naredili kraval in se ne bodo več igrali z njim v peskovniku. Ali drugače povedano, odšli bodo iz peskovnika, ko bo on tam. Seveda sta Aleš ter Katarinca še posebej povdarila, da ne bo več imel dostopa do njunih legic ter grdega Janezka. Lutke, ki so jo obmetavali z lesenimi keglji, ali pa po njej udrihali z lesenim kladivcem. Kadar so bili nesrečni, hudi, užaljeni ali razočarani. Kar je tovarišicam še posebej godilo, saj jim ni bilo potrebno poslušati histeričnega otroškega kričanja ter joka. Pa še miriti jim jih ni bilo potrebno. Tako so lahko v miru posrebale svojo kavico z mlekom, na balkonu, ali wc-ju pa na hitro skadile svoj cigaretek. Po mnenju LDS-ovih strokovnjakov ter njihovih privržencev je bil vrtec v naravi nadvse uspešen. Boruta pa čaka huda preizkušnja. Jim bo v ponedeljek zvijačno, v znak sprave prinesel kakšno novo lutko? Denimo grdo Barbaro? Bomo videli. Morda pa kar svojo? Bilo bi modro. Kajti Japonci so že pred desetletji ugotovili, da so se napetosti v podjetjih močno zmanjšale, odnosi pa popravili, ko so zaposlenim dovolili v posebnih prostorih obmetavati fotografije nepriljiubljenih šefov. Dovoljeni so bili vsi predmeti. Razen eksplozivnih sredstev ter strelenga orožja. Pozitivni učinki so presegli vsa pričakovanja. Morda se modri, razmišljujoči in občasno zakrucifiskani Borut odloči urediti kakšno podobno sobico tudi na Gregorčičevi ulici? Ali pa kar na Brdu. Zakaj pa ne? Tam se je odločalo in odločilo že o mnogih zgodovinskih unikatih. Katalinca, Aleš in drugi nadebudneži pa bi bili zanesljivo veseli novitete. Otroci ljubijo zabavo in medijsko pozornost. Slednjo Bolut še posebej.
7. april 2010
DOBRO JUTRO! ZOPET JE TAKO KOT JE BILO.
Vstali smo in se pretegnili. Umili zobe, se uredili, na hitro kaj pojedli, ali spili zgolj čaj, kavo, mleko. Potem pa urno v službo. Kot vsak dan. Natanko tako kot smo to počeli skoraj celo življenje. Neglede na vreme, čas oz. sistem v katerm smo živeli. Do tu je zgodovina enoznačna, monotona. Danes pa smo doživeli spremembo, ki se nas še ni dotaknila. Se pa še bo. Ker se še nismo zavedli njenih učinkov, plivov, posledic. Pravzprav so nam že večraj namignili, da se bodo Kučanove bese sesule v prah. Torej da nikoli več ne bo tako kot je bilo. Kar samo po sebi dokazuje, da se je bivši predsednik hudo zlagal. Zdaj že skoraj definitivno dogovorjena zamenjava prve tožilke v državi je zadnji korak k popolnemu prevzemu in nadzoru represivne oblasti v državi. Ena stranka (LDS) bo po novem obvladovala tako preiskovalce kot sodnike. Tako naročnike kot izvajalce. Noro a resnično. NPU (nacionalni preiskovalni urad) ni nič drugega kot politična policija. Še več. Absolutno jo obvladuje ena stranka. Torej slednja lahko nadzira ter ukrepa tudi zoper koalicijske "prijatelje". Ne zgolj politčne nasprotnike. Pa tudi vse nas, državljane Slovenije. Direktor urada bo sam in neodvisno od drugih odločal o prioritetnih zadevah ter osebah, ki naj bi jih preiskovali. Tožilstvo pa vse to "porinilo naprej" kot prednostno. Sodišča seveda presojala po pričakovanjih režima oz. oblasti. Zato se ne gre čuditi nedavni dokaj vehementni izjavi Katarine Kresal, da bodo ponovno zmagali in da kanijo biti še dolgo na oblasti. Vsekakor smela in glede na zadnje dogodke dokaj razumljiva izjava. Vprašanje je le, kdo bo naslednji na vrsti? Kajti zadeva Prijatelj oz. SNS ni edina in dokončna. Tu gre na nož. DESUS so popolnoma nevtralizirali. SDS je tako in tako prva na njihovem spisku želja. Zadeva Patrja čaka zgolj zato, da pravosodno ter represivno vejo oblasti prevzamejo do zadnje čistilke in golobov na strehi. Potem se bo nekaj podobnega kot se je pripetilo Srečku zgodilo Janši. Če bi ljudstvo želelo protestirati zoper oblast, bodo zborovanja dovoljena zgolj sindikatom. Pa še to le takrat, ko bo pobudnik največji med njimi. Naslednik socialističnih sindikatov. Semoličev ZSSS. Vse drugo bo kaljenje javnega reda in miru. Se bodo nazadnje lotili SD in Pahorja? Dokaj verjetno. Predsednik vlade nam velikokrat daje vtis, da je namesto aspirinov pomotoma vzel kaj drugega. Kdor razume, ga lahko upravičeno spreletava srh. Zopet je tako kot je bilo. In bojim se, da bo še dolgo kot naj ne bi bilo. Zato je bila pot do službe danes nekoliko hitrejša kot običajno. Ne vem zakaj? Sem si podzavestno želel, da bi čas hitreje mineval? Morda. Racionalno in povsem človeško. Vredno razmisleka.
15. marec 2010
BO PO ERJAVCU PAHOR?'
Erjavcu so očitno šteti dnevi. Če se po koalicijski računici ne bi izšlo drugače. Ne smemo zanemariti Golobičevih ambicij. Pa tudi LDS pridno nastavlja piskrc. Pravzaprav več piskrcev. Zato nepoučeni gladko spregledajo, da koalicijo še najbolj ogrožata ti dve stranki. Pahor ne želi ponoviti Janševe napake, ki je NSi pustil v nemilosti in zaradi njenega volilnega poraza posledično tudi sam izgubil volitve oz. možnost za sestavo vlade. Povsem jasno mu je, da ga lahko ob Erjavčevem odhodu oz. DEUS-ovem izstopu iz koalicije čakajo ostali koalicijski jastrebi, ki ga bodo z veseljem pohrustali. Torej mu preti celo izsiljeni odstop z mesta predsednika vlade. Gre za zakulisno bitko, vojno, ki je volilci sploh ne prepoznajo. Tako funkcionira trenutna slovenska politika. Zato je Pahor dejal, da si bo po koalicijskih "pomenkovanjih" vzel čas in razmislil kako in kaj z Erjavcem. Dobro se zaveda, da pri vsem skupaj ne gre zgolj za ministra. Gre tudi za lastno zadnjico. Vsekakor pa zadeva še zdaleč ni tako tragična. Veliko je namreč odvisno od Erjavca samega, njegovih značajskih dometov. Pa tudi od notranje koalicijske trgovine. Pahor Erjavcu v zameno za odstop lahko ponudi kakšno udobno službico. DESUS pa za protiuslugo ostane v vladi in predlaga drugega človeka oz. ministra. Ali pa tudi ne. Okoljski minister je namreč še vedno predsednik stranke. Kar ni zanemarljivo dejstvo. Ne moremo pa spregledati, da je koalicija močno heterogena in deluje kot centrifuga. Da si oblast predstavlja in prisvaja dobesedno. Kar dokazuje zadnje ustoličenje slovenskega FBI. S čimer so podani vsi pogoji, da lahko tako LDS kot ZARES zelo dejavno vplivata na politične dogodke ter javno mnenje. Podobno kot jim je uspelo z afero Patria. Pravosodje z Zalarjevo pomočjo že obvladujejo. Pahor bo tokrat potreboval odlične sekundante. Drugače se mu ne piše nič lepega. V rokavu ima sicer še en izhod v sili, ki bi slovensko politično sceno utegnil popolnoma postaviti na glavo. Torej koalicijo z SDS. Če se pridruži še SLS, se jim obeta celo ustavna večina. Kar pomeni popolni nadzor nad državo. Zelo mamljivo. Za pragmatičnega politika seveda še posebej sprejemljiva priložnost in več kot zgolj izhod v sili. Janša v nasprotju z javnim mnenjem ter medijskimi manipulacijami (o trdorokem desničarju), sodi v krog bivših partijskih mladincev, ki jim je levičarstvo v krvi. Precej bolj kot poslancem SD, ki trenuno sede v Paralamentu. Pravzaprav gre za človeka, ki se v sebi ni spreobrnil. Tako kot mnogi znani in manj znani partijci oz. nekdanji člani KP. Je zgolj spremenil mnenje in odnos do nekaterih zgodovinskih dejstev iz pretekle in polpretekle zgodovine. Ker je bil pri artikulaciji svojih "novih spoznanj" prveč nespreten, ortodoksen, mu je to zgolj škodovalo. Bi pa ob morebitnem Pahorjevem brodolomu s trenutno vladajočo koalicijo utegnil biti več kot zanesljiv reševalec in zvest partner. Torej se aktualnemu predsedniku vlade v primeru Erjavec lahko upravičeno poraja zgolj eno vprašanje. Bo po Erjavcu še Pahor, ali kdo drug?
5. januar 2010
ZAKAJ ZGOLJ HOMOSEKSUALCI? ZAKAJ NE BI LEGALIZIRALI TUDI POLIGAMNE SKUPNOSTI IN POSVOJITVE VANJO?
K temu razmišljanju me je napeljalo več dejstev. V vsesplošni histeriji in prizadevanjih po enakopravnejši obravnavi obeh spolov, liberalizaciji istospolnih zvez ter uveljavitvi potreb, odpravi stereotipov ter omejitev, ki naj bi ljudi ločevale ter stigmatizirale, bi bilo prav, da se lotimo še tistih, ki pravzaprav vztrajno molče in trpe teror države. To so poligamisti. Oz poliginisti. Poligamija je namreč splošni izraz tako za mnogoženstvo kot "večmožtvo". Poliginija pa zgolj za mnogoženstvo. Skratka poligamisti so popolnoma izločeni iz prizadevanj po enakosti in ustavni pravici po drugačnosti. Preprosto so zakonsko prepovedani in sankcionirani. Med tem ko se homoseksualci sproščeno vesele legalizacije zakonske zveze in napovedane posvojitve otrok. Zato se človek upravičeno sprašuje, ali sta država ter oblast sploh še legalni? Še več. Nihče od poslancev ni izustil, ali napisal pobude za legalizacijo tovrstnih zvez in morebitne posvojitve otrok vanje. Smo popolnoma otopeli? Smo pozabili, da imajo prav vsi pravico do enakopravne obravnave? Zakaj tudi poligamisti ne bi mogli imeti enakih pravic kot mi, heteroseksualni pari? Da o homoseksualnih ne govorim. V čem so slabši, manj primernejši od nas in homoseksualcev? So prav tako davkoplačevalci, volilci ter starši otrok. So naši državljani. Toda neenakopravni državljani. Skriti, prikriti, stigmatizirani. Jim bo kdo priskočil na pomoč? Je homoseksulani lobi v politiki, med umetniki, odvetniki, zdravniki in drugimi vplivnimi stanovskimi združbami tako močan, da bomo normalni postali drugačni, nenormalni. Poligamni pa kriminalci? Grozljivo a resnično dejstvo. Sprašujem se, koliko in za kaj bi bil otrok v poligamni skupnosti bolj prikrajšan kot oni v homoseksualni (dveh moških, ali žensk)? V čem bi bila "večstarševska heteroseksualna" vzgoja manj primerna, ali celo neprimerna? Kako bi to vplivalo na otrokov razvoj, stigme v okolju kjer bi odraščal? Dvomim, da razne civilne združbe, mirovni inštitut in drugi, njim podobni sploh razmišljajo o tem. Še manj pa ponujajo ustrezne odgovore. Se morda ravnajo po pravilu, da je najprej potrebno poskrbeti z svojo zadnjico?
13. oktober 2009
GA JE ZASTRELJALA, ALI DALA? MORDA PA GA JE USTRELILA - UPUCALA?
Predvidevanja so se uresničila. Pahor je v soju žarometov, soočen z do potankosti zmodelirano studijsko blondinko (pred njimi se namreč počuti še posebej samozavestno) povedal, da je dogovor že skoraj sklenjen in da ni nikakršnih dvomov, da Slovenija ne bi imela prost dostop do odprtega morja. Vmes je sicer omenil Ollia Rohna (eurobirokrate se splača omenjati saj si tako lahko nabereš kar nekaj točk in kakšno darilo) ter se skliceval na njegov predlog, ki je sedaj (tudi po njegovi zaslugi seveda) meso postal. Vendar ne smemo spregledati, da je to meso zelo dolgo ležalo v paci. Celih 18 let. Da je že tako močno usmrajeno, da bo potrebno veliko več kot zgolj otiranje z diplomatskim papirjem brez državnih insignij ter lepotnim pudranjem, ki naj bi prikrilo že hudo zbledelo, pozelenelo strukturo tkiva, ki sicer sveže in v svojem rožnatem sijaju vzburja brbočnice. Tokrat nam dragi Borut gre resnično na bruhanje. Dragi Tone sicer modro molči. Sedaj sta namreč z dragim Borutom strankina kamerada. Dragi Janez pa lošči svoj monokel in se pripravlja za govor na okopih. Ljudstvu je pač potrebno povedati še kakšo resnico. Ne zgolj to uradno, ki jo z vrhunsko kulinarično arhitekturo ozaljšano (ki se je ne bi sramovali največji mojstri svetovne politične kuhinje), servira trenutna oblast. Seveda Pahorjeva hrvaška kolegica Jandranka prav tako žari in vehementno zatrjuje, da je izbojevala veliko zmago, ki pa ni prinesla poraženca. Tole je sicer primerneje za Slavuja Žižka, ki naravnost obožuje nesmisle, ki jih svojemu stanju (priložnostni zamaknjenosti primerno) spretno obdela, "oplemeniti" in jih transformira v svetovno filozofsko dediščino. Pri tem pa še malce zasluži. Za razliko od ostalih Slovencev ter slovenskih državljanov, ki kar naprej nekaj plačujemo, plačujejo. V vsesplošni politični cirkus se je vključil tudi hrvaški predsednik Stipe Mesić, Dejal je, da je Jadranka Kosor zapucala gol (točno prevedeno, zastreljala gol). Kar so nekateri naši mediji, vključno z nacionalkinim TTX zapisali, da je dala, zabila gol. Takšna prevajalska (verjetno namerna) manipulacija pa samo po sebi pove dovolj o vpetosti medijev v aktualno politiko, ki ji ustrežljivo asistirajo. Skratka na obzorju (ne glede na različne interpretacije) ponovno vzhaja idilična podoba slovensko-hrvaške sprave, brezskrbnega čofotanja po jadranski obali, ob že prislovičnem žuru v kopalkah in močno dišečih morskih dobrotah z žara. Seveda se čez 10 let nihče ne bo spraševal kaj je kdo kdaj podpisal, rekel, ali obljubil. Nihče ne bo niti vedel, da je Joško Joras sploh še živ. Prav tako pa mnogi ljubitelji gob ne bodo vedeli, da so po naključju zašli in nabirali gobe na hrvaški strani. Ter obratno. Dokler onkraj meje ne bo ponovno zmagala malce trša, nacionalno "zavednejša" politika, ki nam bo (tudi zaradi notranje političnih koristi) jasno povedala, da smo sicer prijatelji, smo pa pozabili na pečat in uradno pisemsko glavo na Jadrankinem spravno odrešilnem dokumentu. Zato je najbolje, da počakamo na razsodbo mednarodnega tribunala, Ki pa se mu seveda ne bo mudilo. Saj gre za zelo dobro plačano delo. Z neomejenim rokom trajanja. Če k temu dodamo še spremembe na slovenskem političnem vrhu, nam je lahko povsem jasno, da bo tale žajfnica rekordno dolga. Še posebej, ker si užaljeni Janša ne bo dovolil, da bi ga Pahor tako izigral. Rezultat končnega sporazuma oz. prepustitev odločitve tribunalu pa je (tako v Janševem kot Pahorjevem primeru) natanko enak. Torej je Pahor z "blokado" Hrvaške zgolj fingiral. Želel izničiti dosedanje Janševo delo, prizadevanja in končni uspeh pripisati sebi. Kar mu je po trenutno videnem ter slišanem nedvomno uspelo. Ta politična bravura bo vsekakor zasenčila mnoge pereče probleme, ki nas tarejo. Kar je z vidika množične državljanske psihoterapije zagotovo koristno. Pa tudi sicer se nam malce zatišja prileže. Posvetiti se moramo tudi svojim bližnjim, najdražjim. Ne zgolj dnevno informativnim oddajam ter tisku. Kaj bomo polemizirali za šanki. pa še ne vem. Košarka je v ospredju. Kmalu se nam lahko zgodi nova nogometna pravljica. Pa tudi hokej je z Medveščakovim vstopom v EBEL pridobil na veljavi. Domači večni derebiji so roko na srce postali že malce dolgočasni. Le kaj bi mi brez Hrvatov?
DOMOVINA, PATRIA. STRAH ME JE!
Nasprotniki Patrij si še naprej manično prizadevajo, da bi stvar popolnoma propadla in bi ST iz Raven dobila posel. Kot velika zmagovalka ter edina poštena ter zaupanja vredna ponudnica vojaških igrač. In to po hitrem postopku iz katerega bi izpadli vsi konkurenti, saj ne bi izpolnjevali pogojev, ki bi bili spisani prav zanjo. Tudi trditev računskega sodišča, da je bila sklenitev posla neveljavna, saj je pri ponudbi sodeloval le en kandidat je popolnoma neresna. Vredna zgolj nekega slovenskeg sodišča. Ja seveda je ostal zgolj eden. Ravenčani so izpadli, ker niso izpolnili vseh razpisnih pogojev. Če bi razpis ponovili pa bi kršili prav slednjega. Potem bi se lahko upravičeno pritožila Patria. In doživeli bi podobne prekucije kot jih gledamo danes. Ponovitev razpisa bi pomenila zanesljiv in dolg odlog sklenitve posla s komer koli. NATU pa pokazali, da smo nedozoreli in nam ne gre zaupati na prvo besedo. Tako se soočamo s ceremonijami, ki jih gledamo in poslušamo še danes. Res pa je, da nas je Patria vzela preveč z levo roko. Finci so očito precej samovšečni. Podobno kot Švicarji. Menijo, da so nekaj posebnega in da smo Slovenci neki bivši Sovjeti, ki so zadovoljni s čimer koli. Bistvo problema pa ne tiči v podkupljivosti politikov. To je zgolj dobro izrabljeno orožje naperjeno zoper politične nasprotnike. Če bi posel sklenil t.i. levi trojček bi Janša ter co. zagotovo uporabili podobno zgodbo in jih nasajali na roge. Pri vsem skupaj pa običajni opazovalec pozablja, da gre v resnici za koruptivno ravnanje Patrijinih mož. Torej Fincev. Če ti ne bi ponujali denarja se mi danes sploh ne bi soočali s to "problematiko". Torej se ve kdo je glavni in odgovorni pri vem skupaj. Finski preiskovalni organi imajo trdne dokaze zgolj o tem, da so Patriini možje nekomu nekaj ponujali in menda tudi dali. Nimajo pa NOBENIH dokazov, da so oni drugi to tudi sprejeli. V tem je problem. In prav presenečen bom, če se bosta konec preiskve ter vložitev obtožnic zgodili jeseni oz. pred Božičem. Največji problem pri vsem skupaj pa je, da je močno načeta finska samopodoba, ki jo je uvrščala na vrh seznama najmanj koruptivnih držav. Čeprav vemo, da to nikakakor ni res. Pred leti so že meli hudo fešto z nogometom, ko je bila nekaterim klubom dokazana korupcija. Predvsem zaradi dogovorjenih rezultatov. S čimer so na azijskih stavnicah nekateri zaslužili mastne denarje. Večina igralskega kadra ter trenerjev pa je bila Fincev. Skratka Finska si hoče v aferi Patria v prvi vrsti zaščitit svoj ugled. Zato išče grešne kozle izven svojega okolja, države. Tako pač je danes v svetu biznisa. Še posebej pri trgovini z orožjem. Kar afera Patrija zgolj potrjuje. Naši politiki pa to odlično izkoriščajo za notranjepolitične potrebe. Bilo bi namreč skrajno nerodno, če bi se preiskava končala z ugotovitvami, da nihče od obdolženih slovenskih politikov oz. z njimi povezanih posameznikov ni bil podkupljen. Vsaj ne na tak način kot so to nekateri govorili. Zato utegne biti boj za dokazovanje krivde neizprosen in še kako umazan. Pahor, ki je tudi s pomočjo tega umazanega deal-a dobil volitve, utegne plačati najvišjo ceno. Pobej, če se ugotovi, da nihče od obtoževanih t.i. desnih politikov ni bil vpleten. Zato mora storiti vse, morda tudi kaj nemoralnega, da se bo obdržal tam kjer je. Tega pa bi se morali slovenski državljani močno zavedati. To bi pomenilo, da v tej državi niso več varni. Saj jih lahko kdor koli, ki je na oblasti, ali povezan z njo, s pozicije moči, z lažjo in skonstruirano obtožbo, nekaznovano obdolži česar koli. Hudo zaskrbljujoče dejstvo, ki bi nam ne smelo dovoliti mirnega spanja.
1. september 2009
ŠIRČINE DNEVNE MORE. PONOČI TAKO NE SPI.
Ker imam kot državljan popolnoma enake pravice in dolžnosti kot posvečeni politiki ter politikanti izven svojega delovnega časa, sem se želel dotakniti zadnjih blodenj Majde Širca. Torej one ministrice, ki jo nekateri uporabniki forumov ter blogov imenujejo kar Zmajda, ali pa Šmirca. V prvo ne dvomim, drugo bi lahko bilo diskutabilno. Lahko pa bi dejali "ko jo šmirca". Vendar menim, da si ženšče zasluži podrobnejše obravnave in je ne sme odnesti tako poceni. Majda je kulturna ministrica, ki kulturo jemlje kot hamburger s cocacolo. Torej hitro, slastno ter poceni. In prav javno rtv želi konzumirati na enak način. Od tod njena manična prizadevanja ter blodnje o direktorju tv Jožetu Možini. Ki pravzaprav ni čisto nič kriv, če si je aktualna oblast zadala previsoke cilje, ki jih ne more uresničiti. Mednje pa zagotovo sodijo tudi Majdine in še katere dnevne more. Ponoči namreč od silnega gneva tako in tako ne more spati. Pa tudi sicer je gospa že v tistih letih, ko je seks zanjo najbrž bolj pobožna želja, kot vsakodnevne vesele urice. In se soočamo z njenim blogom v katerem nas razveseljuje z avtoterapevtskimi domišljijskimi zgodbicami ter razmišljanji o slovenski javni rtv hiši. Vsekakor gospa dobro pozna njeno delovanje. Kot vsi njeni strankini kolegi, ki so po javnih nastopih sodeč univerzalci. Torej kmetovalci, filozofi, lahko bi rekli kar kmetozofi, do logistično-transportnih in komunikacijskih strokovnjakov, oz. specialistov za poštne nabiralnike. Majda bi lahko bila specialistka za kulturo mednožja. Tja namreč njen resor pod njenim vodstvom in po vseh njenih morah očitno najverjetneje sodi. Ker pa se gospa še ni utegnila lotiti ginekološkega inštituta, ker je trenutno obsedena z javno tv hišo, bomo morali še malo potrpeti. Vsekakor pa se veselim njenih novih blogerskih podvigov. Takšna terapija gospe zagotovo koristi. In kot je dejala prof.dr. Tanja Oblak Črnič iz FDV, bi bilo zaskrbljujoče, če bi mogla živeti v državi, v kateri bi morala, preden kaj zapišem, premišljevati o posledicah. Hja se strinjam. Vendar imajo tudi besede omejitve. Sojo mejno vrednost. Če bi jaz denimo napisal, da je Majda Širca duševni bolnik, bi me gospa verjetno tožila zaradi razžalitve. V najboljšem primeru pa za nepooblaščeno in nezakonito objavo zdravstvenih podatkov. Kar bi pomenilo, da bi morala na sodišče tudi njen lečeči zdravnik in specialist psihiatrične stroke, ki bi tam pojasnjevala vzroke curljanja le teh. Zato se z gospo profesorico ne bi mogel popolnoma strinjati. Še posebej ne ob zadnjih kaznih Nataše Pirc Musarjeve, ki jih je naložila SDS, ker naj bi ta s pošiljanjem svojega gradiva članom stranke kršila zaupnost osebnih podatkov. Torej je trditev gospe Črničeve v koliziji s pravnim redom, ki ga varuje Pirc Musarjeva. Skratka, Majda Širca je verjetno v fazi, ko si s pomočjo bloga išče delo in uteho, saj med službo očitno ne zmore postoriti tistega za kar jo davkoplačevalci plačujemo. Ker pa si kulturna ministrica, polna domišljije ter nepotešenih zablod, javno rtv hišo najverjetneje predstavlja kot Zaresni bordel, ki mu poveljuje kot prava Madam in določa kdo in kdaj se bo s kom spečal oz. delal kot mu ukaže, nas razveseljuje s svojimi lahkotnimi proznimi prvenci ter slikovitim opisom blodenj o Jožetu Možini in javem zavodu RTV Slo. Zato odgvornim na javni tv predlagam, da Širčine prebliske redno objavljajo v Kulturi. V Odmevih, pred Vremenom in Športom. Prepričan sem, da bi se gledanost le teh močno povečala. Pa tudi odvajanje pred spanjem bi bilo za mnoge gledalce precej bolj sproščujoče ter blagodejno pomirjevalno. Pričakujem tudi, da bo gospa minstrica na svojem blogu objavila fotografijo lutke Jožeta Možine, ki jo je prebadala z ministrskimi protokolarnimi pisali. To bi namreč pomenilo osvežitev domače kulturne scene in aplikacijo neke tuje kulture v naše že malce stereotipno kulturno sceno. Upam, da kulturniki iz Metlkove temu ne bi nasprotovali. Torej draga naša Majda, Zmajda, ali kakor koli te že imenujejo državljani. Nadaljuj s svojim ustvarjanjem. Je poceni in še zabavno po vrhu. Jožetu Možini pa priporočam, da gospo vzpodbuja k pisanju. Javni tv namreč primanjkuje zabavnejših, lahkotnejših tem. Torej se priložnost ponuja kar sama po sebi. Pa kakšen šopek bi lako poslal ministrici. Bi se spodobilo, ko ga uporablja kot literarnega junaka.
23. avgust 2009
ŠE KIKLCO PRODALA BOM. ZA BELI KRUHEK DALA BOM.
Zaposlenim v tekstilni industriji bi lahko zelo preprosto pomagali na zeleno vejo. V najem, ali odkup bi jim ponudili delovne stroje, pripomočke ter drugo opremo. Vsak delavec, ki želi sodelovati naj postane S.P.. Država mu nameni subvencijo za samozaposlitev oz. zagonske stroške, njegovo bivše podjetje pa delo. Tako bi delavci laho delali doma, ali v najetih obratih svojega bivšega podjetja. Stroški dela bi se bistveno znižali, delavci pa bi se prilagajali količini naročenega. Torej bi meli prilagodljiv delovni čas in možnost naredit več kot v "obvezujočih" osmih urah. Delo bi namreč lahko sprejemali od različnih naročnikov. Potrebovali bi zgolj dobro logistiko, da bi surovine in nato izdelke dovažali ter odvažali v centralno skladišče kjer bi ga pregledali, sotirli in nato odpošiljali naročnikom. Tako bi zlahka zaposlili večino bivših zaposlenih, ki svoje delo obvladajo in imajo tudi veliko izkušenj. Od šivilj, krojilj do oblikovalcev, voznikov itd. Skratka rešitev obstaja. Sta država in managment sposobna organizirati takšno delo in pridobiti naročila? Menim, da je to najtežje vprašanje. Delavaci znanje in izkušnje imajo. Očitno pa ga prav tisti, ki bi morali poskbeti za rešitev problema, naročila oz. delo nimajo. V tem grmu tiči zajec. Ne v brezupnosti Murinega položaja.
5. avgust 2009
INFLACIJA DISKRIMINACIJ.
Včeraj sem se družil z dokaj zanimivimi ljudmi. Z raznolikimi usodami ter življenskimi izkušnjami. Med njimi sta bila tudi povsem sveža brezposelneža. Nič nenavadnega za te čase, bi dejali. Pa je beseda nanesla tudi na njihove težave, zaposlitvene možnosti, socialne tegobe itd. Nihče od njiju pa letos ne bo šel na dopust, saj nima denarja. Kolega, ki je že upokojen, je pripomnil, da bo šel na Lošinj saj je dobil dodatek za rekreacijo. Nekaj malega bo primaknil še sam. Kar bo zadostovalo za 10 dni počitka. Ja, počitka je dejal. Upokojenci namreč potrebujejo veliko počitka. Upokojen je že 6 let. Ima pa 35 let delovne dobe. Eden od brezposelnih ima 28 let delovne dobe, drugi 31. V družbi pa je bil še invalidno upokojeni znanec s 23. leti delovnega staža. Pa smo se menili o vseh mogočih težavah in politizirali na dolgo ter široko. Tako je beseda nanesla tudi na regres. In glej ga zlomka. Vsi smo si bili enotni, da so mnogi brezposelni močno diskriminirani. Tako upokojenec z "zgolj" 23. leti aktivne službe prejme "regres" oz. dodatek za rekreacijo, brezposelni z 31. leti dela pa ne. In takšnih primerov je še veliko. V zadnjem času je delo izgubilo veliko "starejših" ljudi. Torej takih s 25, 30 in več leti delovnih izkušenj. Pa ne prejmejo regresa. Čeprav ga mnogi upokojenci z enako, ali manjšo delovno dobo dobe. Mislim, da gre za diskriminacijo brez primere. Med tem, ko se različnim skupinam (odvisno od dnevne politike) na veliko obljublja in deli vse mogoče ugodnosti ter denar, brezposelni ostajajo povsem odrinjeni. Pravzaprav jim je kršena ustavna pravca do enakosti, enkopravne obravnave. Je ta država sploh še vredna zaupanja, deluje zakonito? Ali zgolj v inetersu političnih strank ter z njimi povezanih posameznikov? So državljani postali žrtve brezobzirne, stremuške ter pohlepne politike? Menim da. In to na najbolj ponižujoč način.
17. julij 2009
ZA VSAKO BOLEZEN ENA DOHTARCA RASTE.
Včeraj je bila ena lepa in vesela Sobota. Američani so praznovali dan Neodvisnosti, nekateri že pozabljeni dan Borca, drugi pa so se ženili. In tako se je odločil tud "naš" Janez. Po plejadi politikov, ki so se tako in drugače preobražali, ločevali in prestopali v neko novo politiko, smo dočakali človeka, ki se je preprosto oženil. Pa ne s katero koli. Vzel je prikupno, mlado in prijazno zdravnico Urško. Dekle ljudskih src, bi dodali snovalci španskih žajfnic. Janez je končno našel pravo rožco za svojo "bolezen", pa bi rekli mi. Še nikoli ga nismo videli tako nasmejanega, sproščenega in zadovoljnega. Bil je pravi kmečki ženin. Ponosen, sramežljiv in malce okoren. Urška pa neizmerno srečna, zaljubljena ter spontana. Skratka pravi šopek v Janezovih rokah. Ko bi tudi Slovenija imela takšno srečo, da bi jo "vzel" en takšen "Janez". Morda bi ji, nam bilo bolje, lepše? Ne vemo. Žal pa lepa dekleta ljubijo barabe. Zato bo morala ta naša ljuba deklina Slovenija in tudi mi z njo, še močno potrpeti. Skozi koliko rok bo šla, da si nabere-mo izkušnje pa je odvisno tudi od nas samih. Pravijo, da je srečen politik tudi dober politik. Bi se kar strinjal. Toda tokrat bo sreče deležna zgolj Urška. Mi pa bomo še malce potrpeli, listali tabloide ter spremljali Janezovo veselje. Na konci koncev je tudi tuja sreča dobrodošla rožca (dohtarca) za lastno nesrečo.
5. julij 2009
IVO KOLO VEČ NE VIODI.
Odstop iz osebnih razlogov je tako zguljena fraza, da je praktično jasno, da ni resnična. Presenečenja so na obzorju. Kaliber Sanaderjevega kova iz premjejskega položaja, položaja predsednika stranke in sploh iz politike ne odstopa oz. izstopa kar tako. To so zelo radikalne odločitve. Se na Hrvaškem pripravlja nov Watergate, ali morda še kakna širša, mednarodna cvetka povezana z EU? Bomo videli. Znano je namreč, da je bila hrvaška v pristopnih prizadevanjih zelo "radodarna" do nekaterih eurobirokratov. In tudi drugih vidnejših politikov nekaterih članic EU. Vsekakor bo zanimivo spremljati nadalnje dogodke. Tudi namigovanja o čedalje večjem razkolu znotraj HDZ niso iz trte zvita. Jastrebi so zelo glasni in žele zaostrovati odnose s Slovenijo. Golobi pa bi stvari omilili in se prilagodili okoliščinam. Menijo namreč, da bo Hrvaška s članstvom zgolj pridobila. Kot taka pa s Slovenijo ne bo več imela tolikšnih težav, saj bodo meje postale zelo ohlapne. Pa tudi pretok delovne sile, blaga in storitev bo precej večji. Jastrebi menijo, da bi z vstopom v Unijo popolnoma uničili ribištvo in ga spravili na nivo folklornega ribolova za turistične potrebe. Ladjarsvo bi lahko kar odpisali in tudi sicer bi šla v stečaj številna podjetja. INA, eden od velikanov ter prepoznavna znamka hrvaškega gospodarsva je tik pre zlomom. Skratka cel kup težav, ki jim še marsikatera druga vlada ne bi bila kos. Ogrevajo se tudi za daljšo zamrznitev oz. celo opustitev pristopnih pogajanj ter ločeno sklepanje različnih dogovorov z Unijo, saj bi lako tako ohranili večjo avtonomijo in blokado za dlje časa eliminirali. Kot pristopna članica oz. kandidatka pa Hrvaška ne bi bila več zavezana spoštovati neketare odredbe EU. Torej tudi ono o ekološko ribolovni coni in še marsikaj drugega. Z vstopom v NATO si je tako in tako že zagotovila dostojni kredit, da ne bi bila popolnoma izolirana. Še posebej ob dejstvu, da se Američani ogrevajo za uporabo njene vojaške infrastrukture. Osebno menim, da je HDZ doletel LDS-ov sindrom. Torej razpad sistema zaradi izjemnih notranjih interesnih turbulenc ter pomanjkanja dominantne ter povezovalne figure. Po vrhu vsega pa vse skupaj sovpada še z recesijo ter že znano blokado pristopnih pogajanj. Kaj bo prinesla prihodnost bomo vsekakor videli. Najbrž pa se bodo težave zgolj stopnjevale. Torej je Sanaderjev odhod zgolj napoved še burnejših dogodkov. Še večja težava pa je, ker se tudi opozicja ne veseli njegove poteze. Zaveda se namreč, da bi prevzem oblasti na tej točki pomenil hud zalogaj in najbrž misijo nemogoče. Hrvaški ter Hrvatom torej resnično ne gre zavidati.
NOCOJ VAM NI TREBA SANJATI. JUTRIŠNJI DAN NE BO NIČ LEPŠI OD DANAŠNJEGA.
Nocoj so sanje dovoljene. Jutri je nov dan. S temi besedami je nekdanji predsednik predsedstva, takrat še vedno Socialistične Republike Slovenije, nagovoril zbrano množico. Takrat še vedno na Trgu revolucije. Ironično, trenutku gloriozno ter načitanemu človeku, kot je Kučan primerno. Po osemnajstih letih samostojnosti, pa tudi ponovne soodvisnosti v novi družbi članic EU, s skupno valuto ter čedalje večjo notranjepolitično bipolarizacijo ter krepkimi gospodarskimi in socialnimi težavami lahko ugotovimo, da se sanjam več ali manj izogibamo. Da je jutrišnji dan na las podoben preteklemu. Da se o jutrišnjem in vseh ostalih dnevih raje ne sprašujemo, saj imamo že z današnjim, vsakdanjim dovolj težav. Ostajajo zgolj spori, nesporazumi in nespravne geste. Politično pluralna in parlamentarna demokracija je bila razdevičena še predno se je zaljubila. Pravzaprav je odrasla še pred svojo polnoletnostjo. Prehitro in brutalno. Lahko bi rekli, da je bila zlorabljena. Svoboda medijev je odvisna od svobode bralčevega, poslušalčevega, gledalčevega uma. Vsakovrstna iznajdljivost je postala pojem za sposobnost ter hiter zaslužek. Če si v manjšini imaš možnost, da postaneš priviligiran. Če se ti godi krivica pa lahko računaš, da bo jutri še težje. Še posebej, če nimaš denarja za odvetnika. Kljub temu, da sodniki sodijo zgolj in samo po črki zakona. Na osnovi dejstev, dokazov ter nepristransko. Če si bolan lahko upaš zgolj na hitro in učinkovito duhovno uteho, ki jo moraš kljub prislovični krščanski, ali kateri koli drugi verski pripadnosti prostovoljno plačati. Da spite krepke črne kave, ki bo preprečila sanje o zdravljenju v Švici ne omenjam. Malo morgen, je nekoč dejal Jože Smole. Bivši in zadnji predsednik Socialistične Zveze Delovnega Ljudstva. Kljub partijskemu pedigreju, ki ga kljub spremembam ni zanikal. Poštenjačina in prvi "Božiček", ki je napovedal spremembe in nam voščil vesel Božič. Kako ironično. Je Kučan želel parafrazirati prav njega? Bi moral na oni zgodovinski večer reči :" Nocoj so sanje dovoljene. Malo morgen"? Lahko bi. Bil je poleg. Vedel je več. Kaj nas čaka. Zato bom danes spal kot top. Jutri pa bom šel k reki namakat trnek in sanjati o veliki ribi. Ne zlati. Oni, ki mi bo napolnila želodec. Obljub in modrosti imam že čez glavo dovolj.
24. junij 2009
MINISTER GREGOR. OD JUNAKA DO BEDAKA.
Ko so Janšo zaradi domnevne podkupnine povezane s Patrio medijsko masakrirali se mnogim ni zdelo potrebno, da zadevo popreje preverijo. Ali vsaj počakajo na dokončne ugotovitve preiskovalcev. V primeru Goloboč pa je kar nalepem vse logično in nesporno. Tudi prijava "premoženja" Kosovi komisiji. Vprašam se zakaj? Janši še danes ni nič dokazanega. Golobiču pač. Torej, da je kapitalsko povezan s podjetji, ki obvladujejo Ultro. Ne zgolj z eno delnico. Pa tudi z nenadnimi novimi posli. Na koncu je napako tudi sam priznal. Kar mu štejem v dobro. Politikom namreč kaj takega ne gre prav rado z jezika. In kot član vlade ima Gregor možnost vplivati na poslovanje tega "svojega" podjetja. Drugače povedano, obstaja večja verjetnost da Ultra dobi posle, ki jih sicer ne bi. Dokazano in preverljivo dejstvo je, da je leta 2004 (ob spremembi oblasti) veliko poslov izgubila. Novih pa ni bilo. Kar je nenavadno z tako"uspešno" podjetje. Zato so patetični odzivi na Gregorjevo priznanje o storjeni napaki ter njegovem razmisleku o morebitnem odstopu povsem nepotrebni. Dober, rasni politik ve, da ga bo konkurenca ob prvi priložnosti nasadila na roge. Sploh oni z diktatorskim profilom Greogrjevega kova. Podobno kot je to počel sam in še vedno počne. Nam pa je končno kar sam dokazal, da le ne gre za vrhunskega politka. Po zadnjih dogodkih sodeč se bo moral še malce učiti. Še posebej ob dejstvu, da je s tožbami javno zagrozil medijem ter novinarjem, ki so "zadevo Ultra" tudi "zakuhali". Očitno ima dvojna merila. Ko se je Janša z enakimi (legitimnimi) sredstvi branil zoper obrekovanja v zvezi z nakupom Patrij, je bil Golobič zelo glasen zagovornik novinarske svobode in se je norčeval iz takratnega predsednika vlade. Češ, poglej ga no nespretnega diktatorja, ki zlorablja institut izvršilne oblasti za tožarjenje novinarjev, ki so objavili "resnico" o podkupovanjih najvišjih slovenskih politikov. In to za davkoplačevalski denar. Da se je Gregorju povsem "odpeljalo" in da je v zgodbi o Ultri veliko resnice pa je dovolj zgovoren njegov odziv. Ni se kaj dosti trudil zanikati in dokazovati neupravičenosti obtožb. Odkriteljem je zagrozil s protiukrepi. Torej s tožbami. Kar samo po sebi dokazuje, da so storili prav. Nekdanjega Drnovškovega kadrovika, ki so ga poimenovali kar z naslednikom Ivana Mačka Matije so očitno povozile lastne sani. No Matija je bil vsaj narodni heroj. Kaj bo Golobič, bomo še videli. Od junaka do bedaka pa je zgolj tanka ločnica.
4. junij 2009
SLOVENIJA DRVI V GOSPODARSKO, POLITIČNO IN PREDVSEM HUDO MORALNO KRIZO.
Danes je že jasno, da se Slovenija nahaja na robu globokega brezna. Oblast se ubada sama s seboj. Pravzaprav z delitvijo finančnih, političnih ter korporativnih fevdov. Da gre za zastrašujoči scenarij več kot nedvoumno kažejo predvideni vldni "ukrepi". Najprej naj bi predlagali zvišanje DDV. Tokrat seveda sindikati molče. Zanimivo, da so prav v času Janševe vlade organizirali do sedaj najmnožičnejše demonstracije. Pa je slednja zgolj razmišljala o tem. V novogoriškem HIT-u se pripravljajo na vrnitv že obsojenega bivšeg finančnega kriminalca Danila Kovačiča, ki se je med sodnim procesom zatekel v psihiatrčno bolnišnico in se kot psihični oz. duševni bolnik želel izogniti sodbi. Cena bencina je presegla 1 EUR in je že višja kot v Avstriji. Čeprav je znano, da bi lahko znašala zgolj 80 centov, ki bi močno povečala točenje domačih ter tujih kamionarjev in drugoh voznikov pri nas. Na ta račun bi zaslužili nekajkrat več kot z razliko ob sedanjem cenovnem povečaju. Nekateri zdravniki zaradi strokovnih napak in smrti pacientov prejemajo zgolj javne opomine in dvomesečne odvzeme licenc. Med tem seveda še vedno delajo. Da bo norost popolna, vozniku, ki zagreši nesrečo s smrtnim izidom odvzamejo prometno dovoljenje in ga obsodijo na zaporno kazen. Da odškodnin prizadetim svojcem žrtve ne omenjam. Direktorji in nadzorniki podjetji v večinski državni lasti si dele enormno visoke nagrade ter plače. Kljub priporočenim znižanjem so te še vedno nesramno velike. Med tem pa mnogi delavci, prav zaradi slabega dela istih direktorjev in uprav ne dobe niti minimalne plače in izgubljajo službe. Politiki si brezkompromisno dele vpliv v ministrstvih in posredno obvladujejo dobičkonosne segmente slovenskega gospodarstva. Pri tem pa posle z različnimi zvijačami dodeljujejo svojim prijateljem oz. povezanim podjetjem. V tem predvsem prednjačita ZARES in LDS, ki sta pravzaprav podaljšani roki finančno-odvetniško-energetskega lobija. Nekateri ministri, ki niso kos svoji nalogi pa celo kandidirajo za evropske poslance, saj se zavedajo posledic lastnega nedela in pomanjkljivosti. Zgolj en direktor (Boško Šrot, bivši član SD) pa je tajkunski kralj in lastnik dveh največjih slovenskih časopisov, pivovarne, trgovca in še nekaterih podjetji. Je slovenska norost dosegla točko brez vrnitve? Se državljani sploh zavedajo kaj jih čaka? Dvomim. Žal, ali k sreči? Na Balkanu poznajo za takšne priložnosti zelo prikladen rek. "Kad već propadnemo, propadnimo otmeno". Pri nas smo zadevo nadgradili. Manjšina bogatih v ta namen odpira šampanjce. Ljudstvo zapira usta.
22. april 2009
ALFA SAMCA JE ZAMENJLA AFNA SAMEC.
Če so Janši njegovi nasprotniki očitali, da je diktator, ki znotraj stranke in tudi sicer ne dopušča konkurence, da sam odloča o vsem, da je pravzaprav čredni vodja oz. alfa samec, se na slovenski političi sceni s prihodom Boruta Pahorja na oblast ni spremenilo nič. Alfa samca je zamenjal afna samec. Narcisoidnež, strankarski lider, ki mu nihče ne želi spodnesti stolčka. Če pa to le poizkuša, gre zgolj zato, da bi stranka izgledala manj monolitna in bolj pluralna. Včerajšnja Potrčeva izjava pred klavzuro v Velenju zato pove vse. Poslanec SD Miran Potrč, je na novinarkino vprašanje, ali ima Pahor kakšnega protikandidata odvrnil, da ga ne vidi, ne sliši niti se ni oglasil. Zanimivo.:devil: Prav isti ljudje so Janši očitali, da vlada sam. Kot diktator. Da je pravzaprav one man band. Ironično a resnično. Je pa očitno, da smo namesto alfa samca dobili afna samca. Vsaj po njegovem obnašanju in nekaterih odločitvah sodeč. Kako tragikomična je slovenska politična scena.
22. februar 2009
STROJANOV BIG BROTHER.
Domislil sem se nečesa zelo praktičnega in koristnega. Glede na kronične težave z "družino" Strojan bi veljalo razmisliti o sodelovanju z njo. Zakaj jih (večinoma res da po njihovi krivdi) kar naprej stigmatiziramo, se norčujemo, nekateri pa tudi bentimo čeznje? Rešitev se ponuja sama po sebi. Strojani potrebujejo medijsko pozornost ter ustrezno socializacijo. Mi pa več informacij o ciganskem življenju in njegovih posledicah . Torej bi bilo obojestransko koristno, če bi Strojanom katera od medijskih hiš ponudila sodelovanje v obliki že preverjenega showa Big Brother. Po posestvu in v hiši bi postavili kamere, ki bi 24 ur dnevno prenašale vse kar bi se tam dogajalo. Show bi potekal eno leto. Člani družine bi se medsebojno nominirali (izločali). Gledalci pa bi odločali zgolj o tem kdo naj ostane. Zaradi življenskega sloga, tradicije in številčnosti ne bi zmagal zgolj eden od članov družine, ampak del družine (starša z otroci), ki bi prejela največ glasov oz. jih do konca showa nihče ne bi izločil. Otroke namreč ne bi smeli izločati oz. ločevati od staršev. Kar je povsem logično in vsem razumljivo. Zmagovalci bi prejeli 100.000 EUR ter enoprostorca (6+1). Izločene člane družine bi glede na njihovo številčnost nastanili v neprofitnih stanovanjih, jih zaposlili in po potrebi došolali oz. poklicno usposobili. Otrokom pa nudili kar najkvalitetnejšo pomoč pri šolanju. Stavim, da po letu dni "problema Strojan" ne bi bilo več. In družba bi jih dokončno ter čisto zares pričela obravnavati kot ROME (ljudi). Torej to kar sami o sebi s ponosom trdijo da so.
17. februar 2009
LEVI TROJČEK ŽE ZLORABLJA JAVNO TV. CELO OTROKE.
V včerajšnjem sobotnem tv popoldnevu javne tv smo bili priče najprimitivnejši obliki medijske zlorabe otrok. Predstavili so nam deklico in dečka (stara tam nekje okoli 8 let), ki naj bi bila nadarjena športna in politična "komentatorja". Deklico so povprašali katere politike pozna. Ob vsakem odgovoru je pogledala poleg sedečo mamico in zdrdrala, da Pahorja ter Kresalovo. Na vprašanje zakaj sta ji všeč je odvrnila, da Pahorja zato, ker je pameten, umirjen in lep, Kresalova pa zato, ker se lepo oblači in je prijazna. "Športni komentator" je dodal, da k temu nima pripomb. Resnično "genialno". Skratka zloraba otrok za potrebe političnega marketinga v najboljši maniri realsocialističnega agitpropostva. Varuhinja človekovih pravic, "nepristrani" in "neodvisni" pisuni pa nič. Nobenega protesta, nobene peticije. Le zakaj? Če smo imeli pripombe na otroški "zborček", ki je med slovenskim predsedovanjem EU razveseljeval evropske politike ter Busha na Brdu pri Kranju, je bilo tole včeraj resnično preveč. Mnogo preveč, da bi ostalo neopazno in brez ustreznega odziva. Se bo kdo zganil? Bomo videli. Nekaj pa je očitno. Večina slovenskih pisunov, varuhinja človekovih pravic, varuhinja gledalstva ter številne druge skupine ter posamezniki, ki so kao predstavniki civilne družbe so očitno na liniji. Kot v dobrih starih časih.
VIRTUALNA DRŽAVA, POLITIKA ....
Sedaj Patria, včeraj Piranski zaliv, pred tem Falcon, T55.... Naključje, ali zgolj nadaljevanje zgodbe? Ob vseh nesmislih, ki jih doživljamo zadnje dni se mi je utrnila ideja. Slovenija nujno potrebuje virtulano politiko, oblast, državo. Torej virtulani parlament, vlado, predsednika, ustavno sodišče, policijo ter vojsko. Tako bi politiki kot državljani za tipkovnico zlahka in neškodljivo počeli kar se jim zljubi. Otresli bi se svojih frustracij. Virtualna država bi funkcionirala kot najboljši holivudski studiji. Vsakodnevni kreg, podtikanja, aretacije, virtualni časopisi vseh barv in vsebin, neomejena domišljija, zloba, takšne in drugačne finančne transakcije, ki bi udeležencem prinašale tudi dobiček so zagotovilo, da bi bilo v realnem, stvarnem svetu zelo malo prostora za tovrstni balast. Državni organi in njihovi predstavniki bi tako nemoteno delali v skupno dobro. Virtualna država pa bi bila sproščujoči svet vsega kar se skriva v globinah naše znane in neznane podzavesti. Kdor koli bi lahko kogar koli obdolžil česar koli. S svojimi dokazi, lastno resnico in ovadbami. Z virtualno izvoljenimi sodniki bi uprizarjali spektakularne procese in z virtualnimi pričami ter izsiljevanji vplivali na razsodbe. Ljudstvo bi se zabavalo. Navijalo zdaj za prepričljivejšega, spretnejšega, ali zlobnejšega ter brezkompromisnega politika. Predvsem pa za onega prave barve. Virtualne volitve bi bile lahko vsako leto. Kar bi nam zagotavljalo obilo užitkov in zadovoljstva. Realna država pa bi med tem funkcionirala kot mora. Tako, da še opazili ne bi, da se nam godi prav dobro. Da nas oblast pravzaprav sploh ne zanima.
5. september 2008
SRPSKA POSLA.
Srbi se še vedno bore z izgubo lažne samopodobe in pomebnosti, ki so je bili deležni v SFRJ pa tudi popreje. Njihova največja nadloga je prav izguba vpliva na okolico. Znotraj Jugoslavije so jim takšno vlogo skoraj dobesedno uzakonili. Brez srbskega DA se ni praktično zgodilo nič. Če so menili, da bi kateri koli narod znotraj federacije izstopal, so hitro naredili "rabuko" in zadevo blokirali. Kadrovsko so bili močni v vojski in v diplomaciji. Kar je pomenilo, da so obvladovali najvitalnejše dele jugoslovanke politike. Tito je zaradi osebnih interesov mižal na obe očesi. Kar je na koncu pripeljalo tudi do notranjih partijskih in drugih sporov. Po njegovi smrti pa do krvavega razpada države. Zato je izguba Kosova za njih še toliko bolj boleča. Od leta 1990 pa do danes so praktično izgubili vse bitke. Še več. Sesuli so monetarni sistem in gospodarstvo, ki se počasi a vztrajno pobira. Tudi s pomočjo tujega kapitala, ki si na tem koncu Balkana skuša odrezati svoj kos pogače. Slovenci smo bili tam prisotni pred, med in po vojni. Kar dokazuje, da je Srbom "vlastita guzica" le prva stvar na svetu in, da so v tem primeru pripravljeni tudi popuščati. Dokler si seveda ne opomorejo. Potem se stara zgodba ponovi. Ko so močni postanejo ultimativni, postavljajo pogoje in skušajo iz tebe potegniti več kot so si zaslužili. "Srpska posla", smo temu dejali včasih. Zato je prav, da smo v odnosih z njimi previdni a prilagodljivi. Vsekakor pa ne smemo stopiti v podrejeni položaj. Ostati moramo neomajni in dosledni. Slovenija je samostojna, dokaj dobro stoječa in mlada članica EU. To pa pomeni, da so oni (Srbi) zgolj čakajoči v čakalnici. Brez preskakovanja vrste in drugih ugodnosti, ki so bile za njih vedno samoumevna stalnica. Tokratna zdravila za njihovo "bolezen" ne bodo zastonj in ne bodo na recept. Prej se tega zavedo, bolje za njih. Pa tudi za njihovo okolico, ki jih ima že čez glavo dovolj. Kljub bratstvu po pravoslavju jih Bolgari, Romuni, Črnogorci ter Makedonci ne ljubijo ravno prav močno. Torej sklepanje kakršnega koli zavezništva zoper "sovražnike" z Zahoda ne pride v poštev. Še posebej pa ne zato, ker so meje EU dotikajo tudi Srbije. Tudi velika sestra Rusija jim zagotovo ne bo pomagala več kot je potrebno in pomembno za ohranjanje ravnovesja na tem delu Balkana. Plinovod sam po sebi ne pomeni nikakršnega ugodja. Je zgolj dobrikanje in mirjenje histeričnega otroka, ki so mu vzeli najljubšo igračo (kosovske rudne in energetske resurse). Tudi pošiljka dvanajstih Migov iz ruske vojaške ropotarnice zadeve ne bi izboljšala. Bo pa na notranje političnem področju ponovno vzpostavila občutek moči in dobre samopodobe. To pa Srbi nadvse cenijo.
5. marec 2008
BO POTREBEN NOV BRIONSKI PLENUM?
Vse očitneje postaja, da t.i. slovenska levica doživlja največjo krizo po brionskem plenumu. Njeni "glasnogovorniki" vse povprek pljuvajo čez aktualno oblast in jo v navalu nemoči celo špecajo v tujini. Da bo nesreča še večja s pomočjo sebi naklonjenih novinarjev in zaposlenih v javni oz. državni upravi, domači ter svetovni javnosti razodevajo diplomatsko korespondenco in iščejo vse mogoče izgovore za blatenje aktualne oblasti. Pri tem jim je ugled Slovenije povsem nepomemben. Kot vedno, ko je šlo zgolj in samo za njihove zadnjice. Kako nemočni in zmedeni so kaže dejstvo, da se niti znotraj ne morejo poenotiti o bodočem vodji levice. Še več. Njim naklonjeni novinarji v medijih kritično govore in pišejo o Pahorju, ki da naj ne bi bil še zrel za takšno vlogo. Še manj pa za mandatarja. Torej ne vedo niti na koga na naslednjih parlamentarnih volitvah staviti. Ljudje, ki iz ozadja obvladujejo, ali vsaj skušajo še obvladovati levo politično sceno, pravzaprav niti ne žele, da bi Pahor zmagal. Največja težava pa je, da ustreznega protikandidata sploh nimajo. Kar dokazuje, da je t.i. slovenska levica v zatonu. Stari komunistični kadri ne obvladujejo več "mladine", ki prihaja. Strančice, ki so nastale iz velike LDS, ali odpadniki iz drugih strank (samostojne poslanske skupine, ali nepovezani poslanci) pa so neatraktivni za volilce. Po večini gre za stare obraze s prepoznavno retoriko in povsem identičnimi programi. Volilcem ne ponujajo nič novega. Torej jih bo večina v jeseni svoj mandat tudi zaključila in odšla v pozabo. Še huje pa je, da njihovi najbolj izpostavljeni jurišniki in večni Janševi kritiki ter kritikastri ne ponudijo konkretnejših rešitev za izboljšanje stanja, ki še zdaleč ni tako kritično kot zatrjujejo. Med tem pa njihov najhujši "sovražnik" (Janša) obiskuje slovenske pokrajine in se s tamkajšnjim politiki ter gospodarstveniki pa tudi krajani in občani pogovarja o razvoju ter preverja kaj od obljubljenega je vlada od prejšnjega obiska že uresničila oz. kaj so med tem postorili sami. Ni kaj. Trenutni oblasti ne gre oporekati spretnega in dopadljivega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi širom države. Kako učinkovita je, bodo pokazale volitve. Vsekakor pa t.i. desnica svojega karizmatičnega vodjo ima. Kar je nedvomno velika prednost. Pahor žal te karizme nima. Bo potreben še en "brionski plenum", da se t.i. levica poenoti in strne vrste? Morda Čebine? Bomo videli. Morda je časom in vzdušju prikladnejša Dvorana Tivoli, Gospodarsko razstavišče? Prostorov je dovolj. Le časa je vse manj.
14. februar 2008
NE POTREBUJEMO PLURALNIH MEDIJEV. POTREBUJEMO PLURALNO BRALSTVO TER GLEDALSTVO.
Odkar spremljamo poosamosvojitveno medijsko vojno med t.i. grdimi in t.i. dobrimi fanti se pravzaprav ne morem otresti občutka, da je vse skupaj jalovo početje. T.i. grdih in dobrih ne manjka. Ne manjka nesposobnih pa tudi dobrih a politično izrazito naravnanih ubogih novinarskih par. Sloveniji obupno primanjkuje pluralnega bralstva. Torej tistega, ki bo prebiralo skoraj vse v segmentu njegovega interesa. Tako političnega, kulturnega, športnega in drugega. Ki bo posegalo po različni medijski ponudbi in ne bo a priori zavračalo nekaj, ker so mu tako sugerirali, ali ga vzgojili. Le pluralni bralec, ali gledalec bosta znala selektivno izločiti pleve od zrnja. Torej vsebine, namige, sugestije, ki so plod političnih marketingarjev, politikantov, ali neki politiki vdanih novinarjev od objektivnega, strokovnega in argumentiranega poročanja ter razmišljanja. Da bi "vzgojili" takšnega državljana potrebujemo pluralni izobraževalni sistem, ter medije, ki bodo takšnemu "učencu" dobrodošel suport in praktikum. Torej ga ne bodo zastrupljale z vsebinami tega, ali onega novinarja, ki favorizira sebi ljube politične barve, ali lastnike kapitala. Za tovrstno "šolanje" in osveščanje pluralnega bralstva oz. gledalstva pa potrebujemo veliko časa. Precej več kot ga je ostalo do izteka življenske poti nekaterim slovenskih politikom in drugim, ki nas v boju za oblast ter denar ločujejo na naše in vaše. Torej bodimo strpni, potrpežljivi, vztrajni. Če že sami ne bomo deležni te pluralne mane, skušajmo njene sladkosti darovati lastnim otrokom, našim zanamcem. Zagotovo nam bodo hvaležni.
23. januar 2008 PAHORJEV GAMBIT.
Odlična taktična poteza Boruta Pahorja je Janši v zadnjem času prizadejala obilico težav ter ga prisilila celo k resnemu razmišljanju o odstopu. Prvak SD je s pomočjo svojih "terenskih aktivistov" močno pregrel slovensko politično sceno. Zadeva pa je dobila skoraj mednarodne razsežnosti. Opozicijski poslanci ter levici naklonjeni novinarji so z ozko usmerjeno in dobro načrtovano akcijo močno načeli premjejevo kredibilnost in ministrskega zbora v celoti. Pahor je iz ozadja tako zaostril situacijo, da je Janšo prisilil k onemu znamenitemu kalimerovskemu nastopu v parlamentu in se iz spretnega spletkarja prelevil v spravljivega, umirjenega ter modrega liderja levice. Še več. Sedaj premjeju svetuje, da umri situacijo in je ne zaostruje. To potezo bi lahko brez zadržkov imenovali kar Pahorjev gambit. Čeprav se je ni izmislil sam. Gre namreč že za večkrat preizkušeno metodo sesuvanja političnega nasprotnika in njegove kredibilnosti. Mirno lahko trdimo, da je bila opravljena zelo učinkovito in s pričakovanimi posledicami. V nasprotnika drezaš toliko časa, da ta preide v ofenzivo, nato pa mu glasno očitaš agresivnost, netaktnost in nekooperativnost. Seveda je spretni Pahor poleg navrgel še nekaj zelo preprostih argumentov o prihajajočem ter odgovornem predsedovanju Uniji in podobne sladkobnosti. Skratka, Borutu moramo tokrat resnično čestitati. Janšo je sprovociral v maniri suptilnega in pretkanega šahovskega velemojstra. Bilo bi prav, da Pahorjev gambit dodamo v zakladnico političnih strateških igric, ki se je ne bi samoval noben računalniški programer in snovalec tovrstne zabave.
|