Samo čakam kdaj bo "my number is up" ....
Avtocesta, danes zjutraj so ugasnila 3 mlada življenja... Od kar se vozim na ralaciji Ce-Lj-Ce, se pravi nekje leto in pol, lahko naštejem vsaj 9 mrtvih. Takih nesreč s smrtnim izidom, ko sem se peljala mimo, tiste za katere sem samo slišala niti ne štejem. Zato imam res občutek, da je le vprašanje časa kdaj bom pustila moje življenje na tej cesti. Vozim se vsak delovnik, zjutraj ob pol šetih in ponavadi ob konici nazaj...
Ravno ta mesec mineva eno leto od kar se ne morem več vsesti za volan. Ne vozim že eno leto. (Razen do trgovine mogoče in nazaj). Priznam, strah me je. Grabi me panika.
Vse skupaj se je začelo pred letom dni... v predoru sem prehitevala tovorno vozilo (šlepar al kar kol je že tista zadeva ki ima avte gor naložene). Sredi prehitevanja je začel "lesti" na moj pas. Zajela me je "tiha" panika, no, bolje rečeno tesnoba, ki je pri meni že v osnovi mal problem. (Ja, sem malce psihično "stučkana", imam napade tesnobe, depresija itd...). Koga pa ne bi stisnilo pri srcu...na eni strani zid na drugi mobilni zid...Komaj sem ostala toliko prisebna da sem odpeljala "normalno" in nisem poplnoma odpovedala (nisem padla v nezavest, kar se pri hiperventilaciji rado zgodi). Voznik me je sicer "obrajtal" in zapeljal nazaj na svoj pas, a če me ne bi...in kaj zaboga sploh ima tovornjak, o.k. šlepar za it na prehitevalni pas v predoru? No, mogoče je zakinkal, menjal cd, prižigal cigaret....?
Vse se je srečno končalo, nisem več o tem razmišljala, pač, se zgodi, mariskomu, pa ne samo enkrat, da "za las" uideš tragediji. Potem pa se je začelo... Vsedem se v avto, za volan, in že imam potne roke, težko diham, čutim mravljince... ne taka pa ne morem na cesto. Žal, res ne. Pa mi vsi pravijo... ja morš začet vozit veš, najbolje da se kar "prisiliš"... pa se ne morem. Če sama ne zaupam sebi, če vem da ne bom varna na cesti (možnost da tesnoba udari z vso močjo), ne ogoržam le sebe, ampak predvsem druge. Nikoli si ne bi oprostila če bi povročila kakšno (hudo) nesrečo.
Pa v osnovi ni (bil) problem da ne zaupam sebi kot varni voznici, sem predvidna, ne divjam, ne mučkam, ne pade mi na pamet alko in vožnja, ne spuščam takih ali drugačnih fustracij na cesti. Predvsem ne zaupam drugim, že pred prej opisano zgodbo...Pa mi razno razni psihiatri in terapevti pojejo eno in isto: to je riziko ki ga moreš sprejet in začet čim prej spet vozit... jest pa ne morem in ne morem. "Rešila" sem se sicer problemov s tesnobo, a strahu pred drugimi vozniki... tega pa ne.
Zanimivo, kot sovoznik težav nimam (še zmeraj se vozim v Lj in nazaj, a kot sovoznik)... in se bom zgleda še kar nekaj časa... rada bi nazaj tisto "svobodo" mobilnosti... a potem pride jutro, se pelješ na šiht in vidiš zopet zmečkano pločevino, te zvije... poročila... 3-je mrtvi. Vzrok, kreten ki vozi v kontra smer... skratka zopet mrtvi nedolžni, lahko si še tako previden, en sam manijak in sekunda je dovolj da nikdar več ne prideš domov.
Mislim da je moja "terapija" nazadovala... ne hvala lepa, ne grem za volan... pa mi samo govorijo... ti si res ena pacientka, vožnja je pač vožnja, to zmore "vsaka stara mama"...
ja, res sem... pacientka. Upam da mi bo nekoč bolje. Danes, mi zagotovo ni.
R.I.P. vse žrtve cest.