Vztraja 10 teden. Jasno da vedet da je zdej ona glavna. Jest pa glavo iz školjke vlečem. Pa mi ni težko. Še dva tedna v (ne)gotovosti in kravžljanje živčkov. Potem je bojda bolje in bolj "varno". Se bo pa bloganje verjetno povečalo, za evidenco. Čas hitro mineva in moj spomin je tudi bolj švoh sorte. Dnevnikov ne pišemo več, tole se zdi kar prikladna rešitev...je sicer javno a ne tako javno da bi bilo moteče. Predvsem pa vem da se, meni (po krvi) bližnji ne pasejo tukaj gor. In ta katarzičen občutek, da si se nekomu (pa čeprav nobenemu) zjadal. Je takoj boljš. Zame in za bližnje, da ne jamram njim. Pa sej...zdej bo tud (upam) več veselih zapisov in ne samo zjamranih in koleričnih.

Moram dat iz sebe in povedat (hudiča sej sm "tih" že dobra dva mesca, pa še vsaj dva tedna morm bit, preden razglasimo vsemu širnemu svetu in sorodstvu)... MAMI bom    eni mali bubi ki bo postalo sralomalo (to je izredno ljubkovalno mišljeno in hrati resnično, so mali in s... :) tam konec junija...

 Ahhh.. it feels good.