Jap, počasi je treba it, jest pa divjam. Od enega izpita do druge seminarske do tretjega projekta in vmeš še mal v službo (zdej je že tisti čas ko prideš v temi in odideš v temi, moreče). Pa mi vse to, vsaj za zdaj, še gre. Ko se pa zatakne... pogledam malo slikico dveh velikih bunkic (ena za glavico druga za trebušček) in dveh cmočkov (za nogice) in si mislim...pa res, a je to sploh res? In takoj zavrtim film naprej... pa bom znala vse, bom zmogla? Da ne bom mali štruci spipala kake okončine med brisanjem riti, da je ne bom vrgla na glavo, da je ne bom pobebila do konca, da je ne bom zaj... kar takoj v štartu in za zmeri, da je ne bom med spanjem pomečkala... aaaaaaaaa.

Se malo pomirim, se spomnim da konec koncev sem pri 13-ih sestrico previjala in jo tudi popazila za dlje časa, jo nafutrala, tudi zaspala zraven nje... pa je zdej čisto normalna punca (kolikor je 13 letnica (ha zdej je pa ona 13 :) lahko normalna).

Sej bo, si morm mal korajže vlit. Po korakih.