Mineva čas hito in počasi hkrati. Čas je res ena bizarna dimenzija. Šiba z nadsvetlobno hitrostjo ko je treba poštimati študijske stvari do nekega roka. O.k. ne vse. Tiste, za katere niti ne vem kaj za boga mi jih je bilo treba zbrat. V to kategorijo spada tudi novinarsko sporočanje in obveznosti pri njem... Verjetno sem zbrala ta predmet kot zadnji vzgib, oz. potešitev neke moje daljne želje po novinarskem poklicu. Zadnje leto na faksu...pa sem morala izživet to, in vzeti nekaj kar nima blage veze z mojim študijem... in sedaj plačujem ceno. Blah, opraviti tri intervjuje in en portret. Pa se mi res ne da, in res nimam pojma kako to (kvalitetno) narediti, skp neki nametat tja v tri dni, to ni ravno moj stil. Začuda.
Najbolj me teži ekonomsko – politični intervju. Koga zaboga naj pa izberem? Kake resne in vidnejše persone na tem področju odpadejo, ne grem se blamirat. Nimam pojma o ekonomiji, kaj šele o politiki. Tako resnega znanja. Jezit se že znam. Kar ima za posledico to, da niti vprašanj (relevantnih in smiselnih) ne znam skp sestavit. Torej rabim nekoga, ki je pač ekonomist in mu je politika »hobi«. Se kdo javi? Btw, čisto resno mislim. Zaradi mene si lahko tudi vprašanja postavi(te) sami. Aja rok mi tudi skače v... do 15.1. moram oddat. Super sem. Zavlačevat in stvari opravljat zadnji moment, o to pa znam. Je pa res, da najbolje funkcioniram pod pritiskom. Če dobro pomislim, drugače sploh še nisem probala. J
In še tista druga, počasna dimenzija časa. Čakam da buba zraste in začne brcat. Čakam da končno pride poletje. So far, je komaj opaziti bubo. Slabosti so povečini (hvalabogu) izginile, joške ne bolijo več (upam da bodo še rastle, da bom končno enkrat v življenju mela »dekolte«)... Trebuh se sicer veča, a to veš le, če veš kakšnega sem imela prej. Namreč kljub moji »polni« postavi, sem imela trebuh zmeri »ploh« (v primerjavi z ostalim telesom). Tiste hlače ki so mi šle čez rit so mi v pasu konkretno štrlele, tise ki bi mi bile v pasu prav, pa ni šans da bi šle čez rit... no in zdaj imam pač še trebuh. Ne zgleda nosečniški, samo postavi primeren. Kar me po malem jezi. Zgledam samo debela. Zato nestrpno čakam da bo od daleč jasno da tam not neki raste. Ah, da ne bo pomote, raste tudi rit. Na žalost. Se probam kontrolirat, pa nekak ne rata glih tko k bi jest hotla...
Nimam nekega občutka, spontanega da tam not nekaj je... vem da je, a ne »čutim« še tega. Hecno, sej se navežeš na bubo, ampak včasih res čisto pozabiš nanjo. Sej ne da bi zdej to moralo biti prisotno v glavi 24/7, ampak tako, nek konkreten občutek da je RES tam. Brca, preval, tiščanje... ja si morm tole zanalaš zapisat, ker imam občutek da bom tam proti koncu prov komej čakala da gre ven in me neha brcat in se tiščat pod rebra :)
December drugače minil kar solidno. Vmes je bil kratek podaljšan vikend v Salzburgu, ker je bilo lepo in romantično (shy), a so za polno božično-decemberski duh manjkale lučke. Sejmi so res lepi in smiselni (beri ni štantov s kitajsko plastično robo, ali utripajočimi rogeci), samo mesto pa ni polučkano. Pa mora biti, vsaj malo, da se učke zaiskrijo. Novo leto skorajda prespano. Kot že nekaj zadnjih let, me sploh ne moti. Pravzaprav nikoli nisem bila pretiran ljubitel novoletnih zabav. Ne štekam jih. Še manj pa mačka zjutraj. Žur imam že rada, ne pa žur »na ukaz«. Raje si sama zberem kdaj mi je do zabave. Plus tega so ti novoletni žuri skoraj vedno tekmovanje v tem kdo bo prej in bolj pijan. Vsaj bilo je tako J Uh, dovolj bo. Vsem pa lepo in uspešno leto. (lepe želje nikoli niso odveč, četudi so »na ukaz« :P)