Še en tolko dni damo bubi. Preden pride mal zgago delat še zunaj zavetja. 
Dnevi kar letijo, pa sm si rekla da bom nardila neke vrste dnevnik, da bom "na tekočem", ker mi bo to čez par let ziher jako zanimivo brat. Da ja ne bom česa spustila, da bo vse zabeležno kar bo "fiksni" spomin pozabil. Ah, pa če mi danes kar uide in predem se zavem je koneč že pojutrišnjega 
. Sej ne da se je zgodilo vmes kej velepomembnega (vsaj z današnjega vidika ne)... ampak tiste malenkosti so čez par let najbolj zanimive. Noči kot je bila včerajšna. Buba je čez dan več ali manj pr mer. Ne pusti se kej dost motit. Ponoči pa binca na vse pretege. Spim itak bolj ne kot ja. Pa sukanje iz enega boka na drugi bok (vse z naporom sinjega kita na suhem)
, pa ni to prav, pa povšter tja pa kovter sem. Čakam da me moj vrže ven iz postelje oz. da se bo nekega dne skrivnostno preselil na kavč (pa postelja ni premajhna, samo jest tega kobacanja ne znam opravljat prav potihem).
Tako sem ob treh še vedno pokonci, buba začne bincat. Najbolj silovito in pogosto do sedaj. Pograbim roko mojega (na to ali nemara spi nisem pomislila, niti nimam sočutja, če jest bedim zakaj ne bi še on.... 
) dam na trebuh, bubi se "utrga" še bolj. Zabavno je bilo (zjutraj, ko je bilo treba vstat, se pravi čez dve uri) pa malo manj. Če res obdržijo ritem ki si ga ustvarijo v času bivanja med črevi in pljuči ter srcem, potem bomo čez dan nabirali moči za nočna dežurstva...
Notr raste ena mala buba 
Zatekam ko slon. So mi prepovedali sol. In to me zelo "boli". Noben problem se ni bil odpovedat cigaretom, alkoholu in zelenim stvarem. A soli?? Uh, šibka sem tu, šibka. Kompenziram s cukrom. Ta pa prav nič z mojo tehtnico. Redim se ko... kar koli se že pač redi proti osnovnemu zakonu fizike: energija (masa) ne more nastati iz nič in se ne more pretvoriti v nič. Ali drugače: pridobivam več kilogramov kot pojem mase... no, vsaj občutek je tak 
.
In drugače? Jah, na faksu so so far zelo prijazni, izdelavo intervjujev (jadanje v prejšem blogu) imam prestavljeno, na pač enkrat. Hvala profesore. . Vmes opravila izpit iz statistike, samo še nalogo stisnem pa bo... pa sej kar nekako skp devam tole.
Služba, zaenkrat še gre. Malo težje že je, ampak se ne dam. Država mi bo velikodušno dajala cca 180 evrov na mesec ko se buba rodi. Zdej vseeno zaslužim več, in ker delam preko SŠ, bom plačana dokler bom delala. In bi rada čim dlje. Pa ne samo zaradi evrčkov (moj sicer itak piz.. in bi mi že zdavnaj prepovedu delat, ne toliko zaradi dela, temveč zaradi vožen iz Ce v Lj in nazaj), ne vem kaj bi počela doma. Cel ljubi dan. Sama s sabo. Eh, dolgcajt, kolgic za kofetkanje (pa tud to ne morš počet v nedogled, vsaj jest ne) nimam tu... Sej sem pa tja paše kak dan se ne premaktnih iz kavča in postelje, ajde mogoče vmes do WC-ja. . Ampak več kot en dan... ne, ratam živčna.
Aja, smo pa vmes naročili voziček. Cela znanost. Res. In celo premoženje. Res. Je brat izpostvail da je voz dražji od njegovega avta (ja, no avto je pa čist "študentski"). 800evrov. Ni mal. Ampak voziček je res cel tank. Ne maram nekih trikolesnih, pa tankih pa skratka vozičkov ko jih pogledaš, pihneš pa se prevrnejo, al pa boh ne dej, da bi ga mal vozu po "off-road" terenu. Mi smo močni ljudje, rabimo neki za ornk teren. Zdaj morm pa čakat še cca dva mesca da ga dobim... men se mudi na "suh" trenirat . Ne smem pa pozabit, hvala mami & očetu, ki sta radodarno sfinancirala voz. (po lastni želji).
Pa poroka je zdej resno na vidiku. 15.Maj. Smo že zacahnl. Mala bo, vsega skupaj 17 ljudi. Just the way I like it. Brez kompliciranja, brez preseravanja. Župnik, magistrat, kosilo. That's it. Kej več tako ne bi šlo, konec koncev bom dober mesec pred rokom poroda. Ostajata še dva izziva pred mano.: Obleka, prstan. Obleka čist simpl, samo jest ne bom glih simpl mer. Prstan, čist simpl, a aroganca zlatarjev, prodajalk, eh študentk, ko prideš v zlatarno je res zlata vredna. 
O tem kdaj drugič.
In kaj je novega v deželi pod alpami. Nič, slabo mi je tako kot prej. Igrajo se v peskovniku vladnem kot prej. Kradejo, oz. še huje katastrofalno delajo s proračunom kot prej. Zdaj se igrajo neke semaforčke.. ne me jebat. Imam čuden občutek, da če ne bo en velik halo, bo kmalu samo en velik stečaj te deželice pod alpami. Hvala bogu, ima vsaj moj izobrazbo, s katero lahko dela praktično povod po svetu, pa še postrani gledan (osovražen) ne bo zaradi nje, kot je velikokrat tukaj. Oziroma ne bo zablode da služi astronomske vsote med praskanjem po riti. Ne, ni politik. Če bi že res šlo tukaj tako na slabše. Jest im moj FDV je jasno druga zgodba. Sem pa prilagodljiva in delavna. Vsaj neki. V kaki administracij se me že da ponucat.
Ledena doba da prihaja... ah dajte no, ne bodite trapasti, 2012 bo itak konec sveta....