Jaaaaa, osladno. Ampak je res. To malo dete neverjetno hitro raste in se redi. In jest sm čist komplet zalublena vanjo. Pure love. Si res nism misnla da je lahko tko. Sej ni vse rožnato. So neprespane noči, je dretje brez vzroka, je sranje na oblekah in potleh... še več je pa naspanih noči, smeha, gruljenja... res ne vem kaj sm nardila da si zaslužim tako pridnega otroka. 

Čas beži. Pa sej to skoz jamram.  Samo da se zdej tega niti ne zavedam. Šele tale nenadna ohladitev me je spet "ustavila", ej poletja ni več. Kam je šel??

No, lepo po vrsti.

1. porod. Če ti ni treba (si moškega spola ali si ženska ki še nima in namerava imeti otroke) ne beri dalje. Res ne.

Boleče. Jasno.

23.6. se zvečer odpraviva na predstavo FOTR, ki je bila v Celju na Starem gradu. Še prej se odločiva da greva na kratko šetnjo. Ja in ne narediva 200 m, ko mi začne odtekat voda. 20.30 nekje. No, pa bova očitno imela svojo Fotr predstavo. Lepo v miru grem še domov, se stuširat, naložit muzko, štoparja in stan up (od Lewisa Blacka) na mp3. Pedvidevam da bo noč še dolga preden se bo zares kej začel dogajat. Podpadkov še ni. Svet je še lep. Se le spokava v porodnišnico (ni bilo panike ker je porodnišnica 5 min stran).

Me sprejmejo, dajo (one size doesn't fit anyone) grdo haljo. Pravijo da še do jutra ne bo nič, naj se grem naspat in bodočega fotra pošlejo domov. O.k. grem v sobo (socializem se še vidi v teh hodnikih, sobah in vonju, hvala bogu ga ni v odnosu sester, te so res krasne). Poslušam stand up. Da se vsaj malo razvedrim in odmislim zmeraj močnejše špikanje v trebuhu. In zmeraj pogostejše je, oz. reden. Ampak, to še ne more bit to... so rekl do jutra ne bo nič. Pa pride sestra in me vseeno pošlje na ctg. 23.30 Mene že fejst boli. Si mislim, če to še ni to, potem tistga "to" ne bom preživela. Ker so popadki tudi na papirju redni me pošlje v porodno sobo. 00.30

Porodna. Ja, sm mislila, pridem tja, se uležem in rodim...ane? Ma ne. Papirologija prej. Veliko. Vmes sem tudi postarala bodočega fotra za več kot deset let.  Ja kaj me pa sprašujejo o letnicah takrat ko te zvija in boli za pop...Opravimo še klistir. Ja, je priporočljivo. 

Mi rečejo nej mojga pokličem. O.k. Ga pokličem in mu naročim nej pokliče tudi anesteziologa. Uradno sicer ni bil v službi, in naslednji dan je odhajal na dopust. Ampak nam je že prej dal dovoljenje da ga pokličemo. In tokrat mi je bilo vseeno če je to posledica "veze". Hotla sm tisto ultivo pa je treba zato narest pogodbo s hudičem. Pride moj. Brez anesteziologa. Ga ni priklical. Kasneje se je opravičil, in dodal da je bila ura le pol dveh zjutraj in da bi mogu bit bolj vztrajen (moj ga je poklicu le 2x in ni dolgo pustil zvoniti). No, kakorkoli že, ostala sem brez "droge", a se je izkazalo da je to bila sreča v nesreči.

Torej ob enih do pol dveh se nekje zares začne. Ne bom polešala zadeve. Bolelo je ko hudič, zaklela sem se da nobenga otroka ne več, vsaj ne brez ornk epiduralne, tveganje gor al dol. Ker pravijo da po porodu pozabiš kako hudo je bilo, sem si zanalaš med porodom, sama sebi zabičala in shranila v dolgi spomin. "Tole boli, če slučajno pozabiš občutek, si zapomni tole... boli, boli, boli." In res, danes občutka ne prekličem več, pozabljen je. Besede opomina so pa ostale. Odprla sem se ekspresno hitro. Brez umetnih popadkov. Ob 3.26, točno pol leta po mojem r.d. je prijokala Vida.

Pa ni šlo ravno lepo. Kaneje sem izvedela (še dobro da se tega nisem zavedala ker bi se znala zakrčit al pa narest paniko), da je mali proti koncu začel upadat utrip. Zato niso čakali in počasi naredili iztisa, ampak so me priganjali nej kr pritisem in še prerezali so me. (Šivi so me 14 dni tako boleli da nisem mogla niti sedeti, hoditi... in to me je pahnilo v blago depresijo in obup). Mala je imela 2x ovito pokovino. Če bi dobila tisto ultivo bi porod zagotovo trajal dlje... nočem niti pomislit kaj bi lahko to pomenilo. Ne nujno, lahko pa bi se grdo končalo.

No, kakor koli že, končalo se je lepo in fotr je ponosno prerezal popkovino in bil prisoten cel čas poroda in lepo lagal da bo kmalu konec. Odnesel jo je skoraj brez poškodb. Še danes sem mu hvaležna za oporo in spodbujanje.

mala: 50 cm, 3180g, buča 34 cm

To je porodna zgodba. Danes sem že pogumna in bi šla rodit še enkrat. Pomoje tud brez "droge"...   al pa tud ne 

Ujeli smo se že. Nekako. Jasno je dan sestavljen iz previjanja, futranja (polno dojim, in končno imam enkrat v življenju res poln dekolte  ), spanja, jokanja. Je pa zdaj tudi že igra, in gruljenje in režanje. Občutek imam da je vsak dan neki novega. In vsak dan je lep. Sprehodi so pravi balzam za dušo. Zdej se sicer neki ohlaja. Jesen je prišla po "ostrem ovinku". Upam da bo kje še kakšen preblisk poletja, gremo namreč naslednji teden za 10 dni v Piran. Bi rada videla še kej sonca.

Prva posvetovalnica je tudi za nami. Zrastla je za 7 cm  (57cm), zredila za skor 2 kili (5070g), buča zrastla na 37 cm. Skratka lepo jo futram .In zna vse, kar naj bi mesec in pol stari dojenčki pač znali.

To je to.lepo je. Brigajo me stavke, svetovna kriza rupel. Vsi naj gredo nekam.

btw, bi lako dobila fotogalerijo Vida...se morm hvalt z bubo 

pet kil čiste ljubezni

"magične" žuže... jih gleda očarano in se jim reži tud 20 min skup

škratek (glih 2 mesca)

eh, kaj sklece na treh prstih, jest jih znam z žnablami delat