Zunaj so dnevi že lepo vroči in mrak ne pade več ob četri uri. Kdaj se je zima prevesila v pomlad, no skorajda poletje niti ne vem. Še kar se vrtim v vrtincu "od danes do jutri" in tako minejo dnevi, tedni, meseci. Še dobro da imam obvezno mesečno slikanje male žabe, tako vsaj približno vem katerega mesca smo...
Sreče je seveda na pretek. Mala naju razvseljuje z žlubodranjem, plazenjem, nasmeški in občasnim spanjem. In zakaj to ni dovolj? Zakaj me še vedno nekaj "žre"? Prijatelji se me ogibajo, no oni pravijo da pač predvidevajo da nimam več časa za kavo, kak koktelj ali sprehod. Zakaj že? A otrok pomeni da si pa prikljenjen doma? Prve meseca morda res, je mama kljub vsemu "mlekarna" in vse ostalo. Zdaj pa že tudi lahko počaka kako polodne in noč brez mene. Seveda sem to jasno povedala, a očitno sem že v predalu "mama", SAMO mama. Verjetno mi ni treba poudariti da še noben od prijateljev(ic) nima otrok. Ena je sedaj noseča. Sem vesela zanjo. Upam samo, da ne bo čez pol leta ugotovila da ni (razen z možem) govorila z nobeno odraslo osebo.
Že v osnovi sem precej "čustven" tip osebe. Zgodovina ima celo poglavje depresije. Bojim se, da se le-ta ponavlja. Sedenje doma, pomilovanje samega sebe (malo je upravičeno, a v celoti vsekakor ne), in polnjenje neke praznine z hrano. Posledica? Zjamrana, tečna, debela ženska. Le kdo bi hotel takšno družbo? Še sama sebi sem v napoto. Kako se izbezati iz tega? Red in disciplina? En ornk "šamar" okol kepe? Tablete? Raje ne, smatram da je to bolj kratkotrajna rešitev.
In tako čakam, da naredim še ta zadnji izpit, Javno mnenje, ki sem ga delala že 4X (sramota). Spišem diplomo, nekje dobim službo, se zapufam, zgradiva hišico. Potem bo pa vse o.k. Nekoč sem v to še verjela. Nič več. Počutim se (nad)nesposobno. Opravila sem že 46 izpitov, povprečje resda nimam deset, 8.5 pa tudi ni najslabše no. A zaradi tega enega (zadnjega!) lahko ostanem brez diplome. Veleopevani bolonjski sitem. Živo sranje. Če izpita ne naredim v 6-ih poiskusih mi prepovejo opravljanje izpita. Nice. Naj samo povem da so ta izpit (stari sistem) opravljaji tudi po 10x. Nekaj je seveda moja krivda, očitno sem debil prve vrste, da nisem sposobna opravit, a tudi statistika uspeha tega izpita na splošno je zelo prijazna. Mah, to je samo dokazovanje in razkazovanje moči profesorja ki je celo imel ena! predavanja, ostala je prepustil asistentu.
Nisem še mimo teh preprek, že me gloda skrb glede službe. Poslušam iz dneva v dan, kako odpuščajo, kriza, ni delovnih mest, diplomiranci na zavodih za zaposlovanje, in vse bo le še slabše. Vedno sem bila prepričana, da če hočeš delat, boš delal. Celotni čas študija sem delala. Za šolnino. Pa mi to sedaj bore malo pomaga. Jaz moram delati. Nisem tip človeka, ki bi lahko doma cel dan peglal kavč. Ne samo zaradi denarja in finančne neodvisnosti. Lahko bi zadela sedmico, a še vedno bi hotela delati. Normalno se mi zdi. Prispevaš k družbi (no država in njeni priskledniki lahko kupijo 7k vredno stojalo za marele), predvem pa bi delala zase. Luftanje je zabavno kak dan ali dva. Potem se mi počasi začne cufat. Jasno nimam v mislih dela za npr. tekočim trakom, to sem opravljala en mesec. Nikoli več. Razgibavat je treba možgančke!
On the happy side of the moon. Mala je pravo malo čudo. :) Zobki ji uspešno rastejo, zna jih nadvse strateško uporabljat na moji roki, vratu, rami, licu... in niplih. Auč. Iz nepremičnega deteca se je vsedla, začela odkritav svet okoli sebe s plazenjem. S stilom ranjenega vojaka (puzanje po tleh pri čemer je eno nogo vedno vlekla za sabo), napredovala v štiri pogonsko mašinco. Skače, vstaja, odprira predala in najraje gloda alu-folijo. Vedno pa se ji svetijo učke.
In the end... all is not lost. I hope.
There, this is my life.