Format: ???
trajanje: --:--

Zunaj so dnevi že lepo vroči in mrak ne pade več ob četri uri. Kdaj se je zima prevesila v pomlad, no skorajda poletje niti ne vem. Še kar se vrtim v vrtincu "od danes do jutri" in tako minejo dnevi, tedni, meseci. Še dobro da imam obvezno mesečno slikanje male žabe, tako vsaj približno vem katerega mesca smo...

Sreče je seveda na pretek. Mala naju razvseljuje z žlubodranjem, plazenjem, nasmeški in občasnim spanjem. In zakaj to ni dovolj? Zakaj me še vedno nekaj "žre"? Prijatelji se me ogibajo, no oni pravijo da pač predvidevajo da nimam več časa za kavo, kak koktelj ali sprehod. Zakaj že? A otrok pomeni da si pa prikljenjen doma? Prve meseca morda res, je mama kljub vsemu "mlekarna" in vse ostalo. Zdaj pa že tudi lahko počaka kako polodne in noč brez mene. Seveda sem to jasno povedala, a očitno sem že v predalu "mama", SAMO mama. Verjetno mi ni treba poudariti da še noben od prijateljev(ic) nima otrok. Ena je sedaj noseča. Sem vesela zanjo. Upam samo, da ne bo čez pol leta ugotovila da ni (razen z možem) govorila z nobeno odraslo osebo.

Že v osnovi sem precej "čustven" tip osebe. Zgodovina ima celo poglavje depresije. Bojim se, da se le-ta ponavlja. Sedenje doma, pomilovanje samega sebe (malo je upravičeno, a v celoti vsekakor ne), in polnjenje neke praznine z hrano. Posledica? Zjamrana, tečna, debela ženska. Le kdo bi hotel takšno družbo? Še sama sebi sem v napoto. Kako se izbezati iz tega? Red in disciplina? En ornk "šamar" okol kepe? Tablete? Raje ne, smatram da je to bolj kratkotrajna rešitev.

In tako čakam, da naredim še ta zadnji izpit, Javno mnenje, ki sem ga delala že 4X (sramota). Spišem diplomo, nekje dobim službo, se zapufam, zgradiva hišico. Potem bo pa vse o.k. Nekoč sem v to še verjela. Nič več. Počutim se (nad)nesposobno. Opravila sem že  46 izpitov, povprečje resda nimam deset, 8.5 pa tudi ni najslabše no. A zaradi tega enega (zadnjega!) lahko ostanem brez diplome. Veleopevani bolonjski sitem. Živo sranje. Če izpita ne naredim v 6-ih poiskusih mi prepovejo opravljanje izpita. Nice. Naj samo povem da so ta izpit (stari sistem) opravljaji tudi po 10x. Nekaj je seveda moja krivda, očitno sem debil prve vrste, da nisem sposobna opravit, a tudi statistika uspeha tega izpita na splošno je zelo prijazna. Mah, to je samo dokazovanje in razkazovanje moči profesorja ki je celo imel ena! predavanja, ostala je prepustil asistentu.

Nisem še mimo teh preprek, že me gloda skrb glede službe. Poslušam iz dneva v dan, kako odpuščajo, kriza, ni delovnih mest, diplomiranci na zavodih za zaposlovanje, in vse bo le še slabše. Vedno sem bila prepričana, da če hočeš delat, boš delal. Celotni čas študija sem delala. Za šolnino. Pa mi to sedaj bore malo pomaga. Jaz moram delati. Nisem tip človeka, ki bi lahko doma cel dan peglal kavč. Ne samo zaradi denarja in finančne neodvisnosti. Lahko bi zadela sedmico, a še vedno bi hotela delati. Normalno se mi zdi. Prispevaš k družbi (no država in njeni priskledniki lahko kupijo 7k vredno stojalo za marele), predvem pa bi delala zase. Luftanje je zabavno kak dan ali dva. Potem se mi počasi začne cufat. Jasno nimam v mislih dela za npr. tekočim trakom, to sem opravljala en mesec. Nikoli več. Razgibavat je treba možgančke!

On the happy side of the moon. Mala je pravo malo čudo. :) Zobki ji uspešno rastejo, zna jih nadvse strateško uporabljat na moji roki, vratu, rami, licu... in niplih. Auč. Iz nepremičnega deteca se je vsedla, začela odkritav svet okoli sebe s plazenjem. S stilom ranjenega vojaka (puzanje po tleh pri čemer je eno nogo vedno vlekla za sabo), napredovala v štiri pogonsko mašinco. Skače, vstaja, odprira predala in najraje gloda alu-folijo. Vedno pa se ji svetijo učke.

In the end... all is not lost. I hope.

There, this is my life.

Nič kolikokrat sem se že spravila pisat tale blogec. Pa me zmeraj nekaj zmoti. Ne, ni vedno tamala. Ko se že usedem, da zdej bom pa res vse napisala (o.k. natipkala), pa ne vem kje začet. Je toliko stvari ki mi brni v glavi. Bi rabila eno tako napravico ki bi mi misli avtomatsko prenesla na papir (o.k. na ekran, piksle, bajte, whatever). Največ časa imam namreč na sprehodih. Takrat mi po glavi hodi vse živo. Od filozofiranja o življenju, vesolju in sploh vsem, do malih banalnosti in strokovnih ocen kavic v Celju. Potem pa probam to vse nekako prenesti v neko približno razumljivo in smiselno bralno obliko... in ne gre. Je preveč konfuzno. Preveč razdrobljeno. Rešitev bi seveda bila (vsaj) tedenski mini blogi. Ja, če pa napišem enga na pol leta, je pa materiala preveč in celota nima več veliko smisla. Ampak se ne dam. Bo pa pač blog tako pisan in natlačen kot danes videna gospa. Rdeče črtaste hlače v kombinaciji z rumeno, pikčasto majico modre barve in zelenimi pikami ter roza plaščem z vijola packami. Boleče za oči. Bi morala slikat. No, gremo.

Otroci.

Jasno trenutno najbolj zastopana tema v mojem življenju. Jebi ga. K sreči imam (skoraj) sosedo, ki ima ravno toliko starega sina kot je naša Vida. Tako da na sprehodih nisem sama. Poleg tega je to njen drugi otrok tako da mi zna tudi kaj svetovati, me včasih pomiriti. In še diplomo piše. To mi tudi daje poguma, pa tudi vesela sem da nisem sama v "tem šmornu", otrok, študij, diploma. Sicer ona že ima službo, in dela to diplomo res bolj zase. Drugi moji vrstniki, predvsem tisti s faksa, s katerimi še imam stike, (še) nimajo otrok. In moram potem prav pazit da ne govorim samo o Vidi. Sej je cuker in vse, ampak drugim lahko kaj hitro postane moreče poslušat moje navdušeno predavanje o izbiri plenic, pa dud, stola, oblekic, kako sem doktorirala iz vrst kakcev itd. Včasih tudi meni paše meni mal prekinit otročarije, se za trenutek vrnit v "brezskrbje" in malo klepetat o (ne)pomembnih rečeh javnega in drugega privat življenja. A kaj hudiča, ko to traja 5 min in že me začnejo spraševati o Vidi, pa kako je biti mama itd. Spet, lepo, a prosim, tudi jaz rabim razbremenit misli in poslušat druge. Čakam da jih mine navdušenje.

Vida bo kmalu imela 5 mesecev. Napreduje lepo, normalno bi rekla. Seveda se mi zdi da je pravi mali genij, vsak dan odkrije kaj novega. Zdaj se končno prevali iz hrbta na trebuh. Je rabila kak mesec da ni več nemočno brcala na hrbtu kot kak Kafkin Hrošč  . Čeblja na veliko. Najraje zgoooodaj zjutraj. Prav lepo že zloge skup daje. Prva naključna beseda je bila "teta" in ravno takrat je bila njena prava teta prisotna. Je mala čist znorela " teta je rekla ,teeeta. jeeeej". (Mala zato ker ima "smrklja" 13 , ups ravno 14 let). Ne sprejme sklepa da je to pač naključna beseda. Vztraja da je to pač beseda ki ima pomen, da je bila izgovorjena, ergo je to čisto legitimno prva beseda.   No tej logiki nisem več oporekala. Sama še ne sedi, zobkov še ni, laski ji pooočasi rastejo. Trepalnice ima "do neba". Hja. Gosto hrani tudi že dobiva (par žličk). Ni ravno navdušen jedec. Sem pričakovala da bo, glede na to kako milo naju gleda ko jeva. Očitno čaka "tapravo" hrano in se ji tiste kašice in korenje zdi za malo. Sej sprejme žličko, malo povalja po ustih, strokovno oceni okus, potem pa pljune ven. Počaka na novo žličko in ponovi vajo. Če ji je pa všeč (banana), potem poje. Bo pač okuševalka .

O.k. ampak sem na realnih tleh. To sem ugotovila med poslušanjem modrovanja drugih mamic. Hodim namreč na telovadbo z malčki. Ja, pridna sem, to salo je treba strast dol. Prav nemarno in trdovratno čepi na meni. Sej verjamam da je močno navezano name, sva skupaj dolgo časa, a zadnje čase čutim porebo po ločitvi. Najina zveza postaja pretesna.  nazaj k temi...Po vadbi malo čvekamo mame... pa so komentarji :

" Ja, naša že kaže da bo športnica" (mala ima 7 mesecev), "že tako lepo se po kolenih plazi..." . Ojej, no moja sestra je pri 7 mesecih sama stala na dveh nogah (slikovni dokaz), shodila pri 8, pa ga ni bolj lenega in nešportnega bitja.

"Ja, naš pa že razume kdo je, ga pokloičem po imenu in se obrne" (5 mesecev). Mnja, verjetno s eodzove na tvoj glas ane, pomoje se obrne tud če mu rečeš "žaba iz betelgeze pet".

Pa še bi se kakšna cvetka našla. Seveda sem vse komentarje zadržala zase. Znajo bit mame kot sršeni, boh ne daj da dvomiš v genialne sposobnosti njihovih otrok. Seveda niso vse take.

"Problem" takih je v tem, da jih bodo takoj ko bo mogoče vpisale v ne vem kakšne klube, šole ipd. Forsirale otroke da razvijajo svoj "naravni talent". Pa če bo otrok za ali pa ne. One že vedo da bodo nekoč hvaležni olimpijci. Sej razmem navdušenje ob otrokovem napredku. Sama sem čist presreča in začudena kako hitro se razvija. Od malega strmečega tihega novorojenčki ki samo je in kaka, od prvega (tihega) nasmeška do glasnega režanja, od prvih črk do prvih zlogov minejo le tedni, včasih dnevi. Ampak to je normalno. Poglej kaj vse zna enoletni otrok in poglej novorojenčka. Vse vmesne faze si sledijo zelo hitro. Zato, stopite prosim na realna tla. Napredek je silovit, a normalen no. Če bo pa 5 mesečni malček začel razlagati kvantno fiziko, o.k. to pa ni več normalno. Tudi razlike so sedaj bolj opazne, so me na začetku kar malo zastrašili komentarji mamic na forumu (enako starih otrok kot je Vida), kaj vse že delajo, jejo, spijo celo noč itd. Ma se mi je zazdelo da je tamala malodane em... no, "posebna". No, zdej jih je že "ulovila", nekje celo "prehitela. Do šole bo pa tako že vse zglihano. A tako je če si (prvič) mama. Vsaj pri meni. Me je še zmeraj na momente grozno strah da bom malo nepopravljivo zaje...

Aja, v banci neznansko uživa, brca in krili in vriska in tuli ko jo damo ven. (Ziher bo plavalka ) Konec kopanja je vedno več vode na tleh kot v banci. No, imam pa vsaj pomita tla vsak dan.

Jest.

Prvo, poskušam oddati vesolju tistih 20 kg ki mi jih je "podarilo". So far, not so good. Delam na tem da začnem delat na diplomi. Tema bo samoregulativa v oglaševanju. It should be fun. Skušam ohraniti stike z odraslim svetom. Ne vem zakaj vsi mislijo, da ko imaš otroka, nehaš spremljati zunanji svet . Še zmerom imam poln kufer Pahorjevga ksihta in ugasnem tv. Še zmerom nimam zaupanja v "pravno" državo. Še zmerom mislim da imamo slab "javni" sistem porabe denarja. Še vedno ni izključena tujina. Pa ne Evropa, ki gre, zgleda, počasi a ziher cela v maloro. Avstralija je fajn. Minus vso strupeno živalsko carstvo. Pajki inu kače. brrrr. Fobija. Glede ne klimo v slo bomo morda celo prisiljeni it. Po poroki bo moj piimek končan na -ić. Ja, sa mehkim ć. Pa je moj rojen v slo... To je že druga tema. Poporodna depresija ni bila, hvala bogu, prehuda.

svet.

pa, ne un na kanalu A, ki bi ga morali zakonsko prepovedati.Se vrti še naprej, sodeč po novicah je vse precej fucked up. No, pa sej so tud leta 2000 (o.k.1999) rekli, da bo konec sveta. Bomo videli če bodo imeli več sreče 2012.

toliko za zdaj, preden čisto zabluzim. V kratekem sledi še raport s potepanja po Dunaju.

Jaaaaa, osladno. Ampak je res. To malo dete neverjetno hitro raste in se redi. In jest sm čist komplet zalublena vanjo. Pure love. Si res nism misnla da je lahko tko. Sej ni vse rožnato. So neprespane noči, je dretje brez vzroka, je sranje na oblekah in potleh... še več je pa naspanih noči, smeha, gruljenja... res ne vem kaj sm nardila da si zaslužim tako pridnega otroka. 

Čas beži. Pa sej to skoz jamram.  Samo da se zdej tega niti ne zavedam. Šele tale nenadna ohladitev me je spet "ustavila", ej poletja ni več. Kam je šel??

No, lepo po vrsti.

1. porod. Če ti ni treba (si moškega spola ali si ženska ki še nima in namerava imeti otroke) ne beri dalje. Res ne.

Boleče. Jasno.

23.6. se zvečer odpraviva na predstavo FOTR, ki je bila v Celju na Starem gradu. Še prej se odločiva da greva na kratko šetnjo. Ja in ne narediva 200 m, ko mi začne odtekat voda. 20.30 nekje. No, pa bova očitno imela svojo Fotr predstavo. Lepo v miru grem še domov, se stuširat, naložit muzko, štoparja in stan up (od Lewisa Blacka) na mp3. Pedvidevam da bo noč še dolga preden se bo zares kej začel dogajat. Podpadkov še ni. Svet je še lep. Se le spokava v porodnišnico (ni bilo panike ker je porodnišnica 5 min stran).

Me sprejmejo, dajo (one size doesn't fit anyone) grdo haljo. Pravijo da še do jutra ne bo nič, naj se grem naspat in bodočega fotra pošlejo domov. O.k. grem v sobo (socializem se še vidi v teh hodnikih, sobah in vonju, hvala bogu ga ni v odnosu sester, te so res krasne). Poslušam stand up. Da se vsaj malo razvedrim in odmislim zmeraj močnejše špikanje v trebuhu. In zmeraj pogostejše je, oz. reden. Ampak, to še ne more bit to... so rekl do jutra ne bo nič. Pa pride sestra in me vseeno pošlje na ctg. 23.30 Mene že fejst boli. Si mislim, če to še ni to, potem tistga "to" ne bom preživela. Ker so popadki tudi na papirju redni me pošlje v porodno sobo. 00.30

Porodna. Ja, sm mislila, pridem tja, se uležem in rodim...ane? Ma ne. Papirologija prej. Veliko. Vmes sem tudi postarala bodočega fotra za več kot deset let.  Ja kaj me pa sprašujejo o letnicah takrat ko te zvija in boli za pop...Opravimo še klistir. Ja, je priporočljivo. 

Mi rečejo nej mojga pokličem. O.k. Ga pokličem in mu naročim nej pokliče tudi anesteziologa. Uradno sicer ni bil v službi, in naslednji dan je odhajal na dopust. Ampak nam je že prej dal dovoljenje da ga pokličemo. In tokrat mi je bilo vseeno če je to posledica "veze". Hotla sm tisto ultivo pa je treba zato narest pogodbo s hudičem. Pride moj. Brez anesteziologa. Ga ni priklical. Kasneje se je opravičil, in dodal da je bila ura le pol dveh zjutraj in da bi mogu bit bolj vztrajen (moj ga je poklicu le 2x in ni dolgo pustil zvoniti). No, kakorkoli že, ostala sem brez "droge", a se je izkazalo da je to bila sreča v nesreči.

Torej ob enih do pol dveh se nekje zares začne. Ne bom polešala zadeve. Bolelo je ko hudič, zaklela sem se da nobenga otroka ne več, vsaj ne brez ornk epiduralne, tveganje gor al dol. Ker pravijo da po porodu pozabiš kako hudo je bilo, sem si zanalaš med porodom, sama sebi zabičala in shranila v dolgi spomin. "Tole boli, če slučajno pozabiš občutek, si zapomni tole... boli, boli, boli." In res, danes občutka ne prekličem več, pozabljen je. Besede opomina so pa ostale. Odprla sem se ekspresno hitro. Brez umetnih popadkov. Ob 3.26, točno pol leta po mojem r.d. je prijokala Vida.

Pa ni šlo ravno lepo. Kaneje sem izvedela (še dobro da se tega nisem zavedala ker bi se znala zakrčit al pa narest paniko), da je mali proti koncu začel upadat utrip. Zato niso čakali in počasi naredili iztisa, ampak so me priganjali nej kr pritisem in še prerezali so me. (Šivi so me 14 dni tako boleli da nisem mogla niti sedeti, hoditi... in to me je pahnilo v blago depresijo in obup). Mala je imela 2x ovito pokovino. Če bi dobila tisto ultivo bi porod zagotovo trajal dlje... nočem niti pomislit kaj bi lahko to pomenilo. Ne nujno, lahko pa bi se grdo končalo.

No, kakor koli že, končalo se je lepo in fotr je ponosno prerezal popkovino in bil prisoten cel čas poroda in lepo lagal da bo kmalu konec. Odnesel jo je skoraj brez poškodb. Še danes sem mu hvaležna za oporo in spodbujanje.

mala: 50 cm, 3180g, buča 34 cm

To je porodna zgodba. Danes sem že pogumna in bi šla rodit še enkrat. Pomoje tud brez "droge"...   al pa tud ne 

Ujeli smo se že. Nekako. Jasno je dan sestavljen iz previjanja, futranja (polno dojim, in končno imam enkrat v življenju res poln dekolte  ), spanja, jokanja. Je pa zdaj tudi že igra, in gruljenje in režanje. Občutek imam da je vsak dan neki novega. In vsak dan je lep. Sprehodi so pravi balzam za dušo. Zdej se sicer neki ohlaja. Jesen je prišla po "ostrem ovinku". Upam da bo kje še kakšen preblisk poletja, gremo namreč naslednji teden za 10 dni v Piran. Bi rada videla še kej sonca.

Prva posvetovalnica je tudi za nami. Zrastla je za 7 cm  (57cm), zredila za skor 2 kili (5070g), buča zrastla na 37 cm. Skratka lepo jo futram .In zna vse, kar naj bi mesec in pol stari dojenčki pač znali.

To je to.lepo je. Brigajo me stavke, svetovna kriza rupel. Vsi naj gredo nekam.

btw, bi lako dobila fotogalerijo Vida...se morm hvalt z bubo 

pet kil čiste ljubezni

"magične" žuže... jih gleda očarano in se jim reži tud 20 min skup

škratek (glih 2 mesca)

eh, kaj sklece na treh prstih, jest jih znam z žnablami delat

Jah, kako hitro se čas obrne... zadnji zapis je bil 116 dni pred predvidenim porodom... zdaj pa že gledam v skoraj 3 tedne staro punčko.

Tadam, tadam... 24.6.2010 ob 3.26 zjutraj je Buba Vida postala. 

Sva presrečna in čist zalublena. In dete ima (še) vse okončine in glavo na pravem mestu. 

Seveda morm veliko nadoknadit in se "izpisat", že tako mi je žal da nisem bila bolj vestna pri tem tekom nosečnosti. Ah, pa sej bom še kdaj...noseča...mogoče, rodila bom pa naslednič ziht z epiduralno. Tokrat sem "natur". O tem kdaj drugič... morm it odpret mlekarno... 

Še en tolko dni damo bubi. Preden pride mal zgago delat še zunaj zavetja. Dnevi kar letijo, pa sm si rekla da bom nardila neke vrste dnevnik, da bom "na tekočem", ker mi bo to čez par let ziher jako zanimivo brat. Da ja ne bom česa spustila, da bo vse zabeležno kar bo "fiksni" spomin pozabil. Ah, pa če mi danes kar uide in predem se zavem je koneč že pojutrišnjega . Sej ne da se je zgodilo vmes kej velepomembnega (vsaj z današnjega vidika ne)... ampak tiste malenkosti so čez par let najbolj zanimive. Noči kot je bila včerajšna. Buba je čez dan več ali manj pr mer. Ne pusti se kej dost motit. Ponoči pa binca na vse pretege. Spim itak bolj ne kot ja. Pa sukanje iz enega boka na drugi bok (vse z naporom sinjega kita na suhem) , pa ni to prav, pa povšter tja pa kovter sem. Čakam da me moj vrže ven iz postelje oz. da se bo nekega dne skrivnostno preselil na kavč (pa postelja ni premajhna, samo jest tega kobacanja ne znam opravljat prav potihem).  Tako sem ob treh še vedno pokonci, buba začne bincat. Najbolj silovito in pogosto do sedaj. Pograbim roko mojega (na to ali nemara spi nisem pomislila, niti nimam sočutja, če jest bedim zakaj ne bi še on.... ) dam na trebuh, bubi se "utrga" še bolj. Zabavno je bilo (zjutraj, ko je bilo treba vstat, se pravi čez dve uri) pa malo manj. Če res obdržijo ritem ki si ga ustvarijo v času bivanja med črevi in pljuči ter srcem, potem bomo čez dan nabirali moči za nočna dežurstva...

 Notr raste ena mala buba

Zatekam ko slon. So mi prepovedali sol. In to me zelo "boli". Noben problem se ni bil odpovedat cigaretom, alkoholu in zelenim stvarem. A soli?? Uh, šibka sem tu, šibka. Kompenziram s cukrom. Ta pa prav nič z mojo tehtnico. Redim se ko... kar koli se že pač redi proti osnovnemu zakonu fizike: energija (masa) ne more nastati iz nič in se ne more pretvoriti v nič. Ali drugače: pridobivam več kilogramov kot pojem mase... no, vsaj občutek je tak .

In drugače? Jah, na faksu so so far zelo prijazni, izdelavo intervjujev (jadanje v prejšem blogu) imam prestavljeno, na pač enkrat. Hvala profesore. . Vmes opravila izpit iz statistike, samo še nalogo stisnem pa bo... pa sej kar nekako skp devam tole.

Služba, zaenkrat še gre. Malo težje že je, ampak se ne dam. Država mi bo velikodušno dajala cca 180 evrov na mesec ko se buba rodi. Zdej vseeno zaslužim več, in ker delam preko SŠ, bom plačana dokler bom delala. In bi rada čim dlje. Pa ne samo zaradi evrčkov (moj sicer itak piz.. in bi mi že zdavnaj prepovedu delat, ne toliko zaradi dela, temveč zaradi vožen iz Ce v Lj in nazaj), ne vem kaj bi počela doma. Cel ljubi dan. Sama s sabo. Eh, dolgcajt, kolgic za kofetkanje (pa tud to ne morš počet v nedogled, vsaj jest ne) nimam tu... Sej sem pa tja paše kak dan se ne premaktnih iz kavča in postelje, ajde mogoče vmes do WC-ja. . Ampak več kot en dan... ne, ratam živčna.

Aja, smo pa vmes naročili voziček. Cela znanost. Res. In celo premoženje. Res. Je brat izpostvail da je voz dražji od njegovega avta (ja, no avto je pa čist "študentski"). 800evrov. Ni mal. Ampak voziček je res cel tank. Ne maram nekih trikolesnih, pa tankih pa skratka vozičkov ko jih pogledaš, pihneš pa se prevrnejo, al pa boh ne dej, da bi ga mal vozu po "off-road" terenu. Mi smo močni ljudje, rabimo neki za ornk teren. Zdaj morm pa čakat še cca dva mesca da ga dobim... men se mudi na "suh" trenirat . Ne smem pa pozabit, hvala mami & očetu, ki sta radodarno sfinancirala voz. (po lastni želji).

Pa poroka je zdej resno na vidiku. 15.Maj. Smo že zacahnl. Mala bo, vsega skupaj 17 ljudi. Just the way I like it. Brez kompliciranja, brez preseravanja. Župnik, magistrat, kosilo. That's it. Kej več tako ne bi šlo, konec koncev bom dober mesec pred rokom poroda. Ostajata še dva izziva pred mano.: Obleka, prstan. Obleka čist simpl, samo jest ne bom glih simpl mer. Prstan, čist simpl, a aroganca zlatarjev, prodajalk, eh študentk, ko prideš v zlatarno je res zlata vredna.   O tem kdaj drugič.

In kaj je novega v deželi pod alpami. Nič, slabo mi je tako kot prej. Igrajo se v peskovniku vladnem kot prej. Kradejo, oz. še huje katastrofalno delajo s proračunom kot prej. Zdaj se igrajo neke semaforčke.. ne me jebat.   Imam čuden občutek, da če ne bo en velik halo, bo kmalu samo en velik stečaj te deželice pod alpami. Hvala bogu, ima vsaj moj izobrazbo, s katero lahko dela praktično povod po svetu, pa še postrani gledan (osovražen) ne bo zaradi nje, kot je velikokrat tukaj. Oziroma ne bo zablode da služi astronomske vsote med praskanjem po riti. Ne, ni politik.  Če bi že res šlo tukaj tako na slabše. Jest im moj FDV je jasno druga zgodba. Sem pa prilagodljiva in delavna. Vsaj neki. V kaki administracij se me že da ponucat.

Ledena doba da prihaja... ah dajte no, ne bodite trapasti, 2012 bo itak konec sveta....

Najbolj me teži ekonomsko – politični  intervju. Koga zaboga naj pa izberem? Kake resne in vidnejše persone na tem področju odpadejo, ne grem se blamirat. Nimam pojma o ekonomiji, kaj šele o politiki. Tako resnega znanja. Jezit se že znam. Kar ima za posledico to, da niti vprašanj (relevantnih in smiselnih) ne znam skp sestavit. Torej rabim nekoga, ki je pač ekonomist in mu je politika »hobi«. Se kdo javi? Btw, čisto resno mislim. Zaradi mene si lahko tudi vprašanja postavi(te) sami. Aja rok mi tudi skače v... do 15.1. moram oddat. Super sem. Zavlačevat in stvari opravljat zadnji moment, o to pa znam. Je pa res, da najbolje funkcioniram pod pritiskom. Če dobro pomislim, drugače sploh še nisem probala. J

Nimam nekega občutka, spontanega da tam not nekaj je... vem da je, a ne »čutim« še tega. Hecno, sej se navežeš na bubo, ampak včasih res čisto pozabiš nanjo. Sej ne da bi zdej to moralo biti prisotno v glavi 24/7, ampak tako, nek konkreten občutek da je RES tam. Brca, preval, tiščanje... ja si morm tole zanalaš zapisat, ker imam občutek da bom tam proti koncu prov komej čakala da gre ven in me neha brcat in se tiščat pod rebra :)

Jap, počasi je treba it, jest pa divjam. Od enega izpita do druge seminarske do tretjega projekta in vmeš še mal v službo (zdej je že tisti čas ko prideš v temi in odideš v temi, moreče). Pa mi vse to, vsaj za zdaj, še gre. Ko se pa zatakne... pogledam malo slikico dveh velikih bunkic (ena za glavico druga za trebušček) in dveh cmočkov (za nogice) in si mislim...pa res, a je to sploh res? In takoj zavrtim film naprej... pa bom znala vse, bom zmogla? Da ne bom mali štruci spipala kake okončine med brisanjem riti, da je ne bom vrgla na glavo, da je ne bom pobebila do konca, da je ne bom zaj... kar takoj v štartu in za zmeri, da je ne bom med spanjem pomečkala... aaaaaaaaa.

Se malo pomirim, se spomnim da konec koncev sem pri 13-ih sestrico previjala in jo tudi popazila za dlje časa, jo nafutrala, tudi zaspala zraven nje... pa je zdej čisto normalna punca (kolikor je 13 letnica (ha zdej je pa ona 13 :) lahko normalna).

Sej bo, si morm mal korajže vlit. Po korakih.

Vztraja 10 teden. Jasno da vedet da je zdej ona glavna. Jest pa glavo iz školjke vlečem. Pa mi ni težko. Še dva tedna v (ne)gotovosti in kravžljanje živčkov. Potem je bojda bolje in bolj "varno". Se bo pa bloganje verjetno povečalo, za evidenco. Čas hitro mineva in moj spomin je tudi bolj švoh sorte. Dnevnikov ne pišemo več, tole se zdi kar prikladna rešitev...je sicer javno a ne tako javno da bi bilo moteče. Predvsem pa vem da se, meni (po krvi) bližnji ne pasejo tukaj gor. In ta katarzičen občutek, da si se nekomu (pa čeprav nobenemu) zjadal. Je takoj boljš. Zame in za bližnje, da ne jamram njim. Pa sej...zdej bo tud (upam) več veselih zapisov in ne samo zjamranih in koleričnih.

Moram dat iz sebe in povedat (hudiča sej sm "tih" že dobra dva mesca, pa še vsaj dva tedna morm bit, preden razglasimo vsemu širnemu svetu in sorodstvu)... MAMI bom    eni mali bubi ki bo postalo sralomalo (to je izredno ljubkovalno mišljeno in hrati resnično, so mali in s... :) tam konec junija...

 Ahhh.. it feels good.

Da si malo polepšam dan, in se opomnim, da so stvari ki me naudušujejo, mi tako ali drugače polepšajo bivanje na tem malem modrozelenem planetu... malenkosti kot so:

Rollercoster ride....

dobra fotka ki vzbudi v meni nostalgijo

nevihta in strele

Guncanje afen z drugo polovico...

good spicy food....

Potovanja... Jap, življenje je lahko tudi lepo, le spomniti se moram tega kdaj pa kdaj.... četudi imam kdaj občutek da...:

burn biatcch burn...

Samo čakam kdaj bo "my number is up" ....

Avtocesta, danes zjutraj so ugasnila 3 mlada življenja... Od kar se vozim na ralaciji Ce-Lj-Ce, se pravi nekje leto in pol, lahko naštejem vsaj 9 mrtvih. Takih nesreč s smrtnim izidom, ko sem se peljala mimo, tiste za katere sem samo slišala niti ne štejem. Zato imam res občutek, da je le vprašanje časa kdaj bom pustila moje življenje na tej cesti. Vozim se vsak delovnik, zjutraj ob pol šetih in ponavadi ob konici nazaj...

Ravno ta mesec mineva eno leto od kar se ne morem več vsesti za volan. Ne vozim že eno leto. (Razen do trgovine mogoče in nazaj). Priznam, strah me je. Grabi me panika.

Vse skupaj se je začelo pred letom dni... v predoru sem prehitevala tovorno vozilo (šlepar al kar kol je že tista zadeva ki ima avte gor naložene). Sredi prehitevanja je začel "lesti" na moj pas. Zajela me je "tiha" panika, no, bolje rečeno tesnoba, ki je pri meni že v osnovi mal problem. (Ja, sem malce psihično "stučkana", imam napade tesnobe, depresija itd...). Koga pa ne bi stisnilo pri srcu...na eni strani zid na drugi mobilni zid...Komaj sem ostala toliko prisebna da sem odpeljala "normalno" in nisem poplnoma odpovedala (nisem padla v nezavest, kar se pri hiperventilaciji rado zgodi). Voznik me je sicer "obrajtal" in zapeljal nazaj na svoj pas, a če me ne bi...in kaj zaboga sploh ima tovornjak, o.k. šlepar za it na prehitevalni pas v predoru? No, mogoče je zakinkal, menjal cd, prižigal cigaret....?

Vse se je srečno končalo, nisem več o tem razmišljala, pač, se zgodi, mariskomu, pa ne samo enkrat, da "za las" uideš tragediji. Potem pa se je začelo... Vsedem se v avto, za volan, in že imam potne roke, težko diham, čutim mravljince... ne taka pa ne morem na cesto. Žal, res ne. Pa mi vsi pravijo... ja morš začet vozit veš, najbolje da se kar "prisiliš"... pa se ne morem. Če sama ne zaupam sebi, če vem da ne bom varna na cesti (možnost da tesnoba udari z vso močjo), ne ogoržam le sebe, ampak predvsem druge. Nikoli si ne bi oprostila če bi povročila kakšno (hudo) nesrečo.

Pa v osnovi ni (bil) problem da ne zaupam sebi kot varni voznici, sem predvidna, ne divjam, ne mučkam, ne pade mi na pamet alko in vožnja, ne spuščam takih ali drugačnih fustracij na cesti. Predvsem ne zaupam drugim, že pred prej opisano zgodbo...Pa mi razno razni psihiatri in terapevti pojejo eno in isto: to je riziko ki ga moreš sprejet in začet čim prej spet vozit... jest pa ne morem in ne morem. "Rešila" sem se sicer problemov s tesnobo, a strahu pred drugimi vozniki... tega pa ne.

Zanimivo, kot sovoznik težav nimam (še zmeraj se vozim v Lj in nazaj, a kot sovoznik)... in se bom zgleda še kar nekaj časa... rada bi nazaj tisto "svobodo" mobilnosti... a potem pride jutro, se pelješ na šiht in vidiš zopet zmečkano pločevino, te zvije... poročila... 3-je mrtvi. Vzrok, kreten ki vozi v kontra smer... skratka zopet mrtvi nedolžni, lahko si še tako previden, en sam manijak in sekunda je dovolj da nikdar več ne prideš domov.

Mislim da je moja "terapija" nazadovala... ne hvala lepa, ne grem za volan... pa mi samo govorijo... ti si res ena pacientka, vožnja je pač vožnja, to zmore "vsaka stara mama"... 

ja, res sem... pacientka. Upam da mi bo nekoč bolje. Danes, mi zagotovo ni.

R.I.P. vse žrtve cest.

... čakam da nekaj mine ali pa da kaj pride... eno samo čakanje, problem pa je, če ne veš kaj pravzaprav čakaš.

bom filozofirala jutri, danes bi samo rada prosila admina(e), če mi odprejo še en album, da napopam par slikic letošnjega poletnega potepanja po Talinu, Petersburgu in Helsinkih...

 hvala.

Ja, zakaj ni slikic? Ker še ni j**nih vrat! Funny story..NOT

 Nekega lepega februarskega popldneva zavijeva v slovenija les. Cilj: naročitev vhodnih in notranjih vrat. Natančneje, vhodna vrata, dvoja notranja in ena drsna. Ugotavljamo kako in kaj in na koncu naročimo bela vhodna s 3 točkovnim zaklepanjem in nadsvetlobnikom, ena navadna notranja, ena notranja z zračnikom in ena drsna...o.k. sestavi se ponudba, nam je všeč, izvajalec je lip bled, plača se 50 % predračuna, rok dobave : približno 2 meseca. Pridejo mojstri zmerit vse ok. Še enkrat, to je bilo februarja letos.

No, vrat ni in ni, okej ni panike. Pride julij.....ok zdej bi pa že lahko kej dostavili ali vsaj dali kakšen bu in mu od sebe. Pokličem....kje dafak so moja vrata? In mi gdč pove da tako kot je bilo zmenjeno ne bo šlo! Vrata s 3 točkovnim zaklepanjem niso kompatibila z nadsvetlobnikom. In mi gdč še v isti sapi reče: " sej boste dal pa siporeks gor pa bo, no dostava je okoli 20-ga julija" In že reče nasvidenje!

 HALO??? Čakte mal, če spremenite ponudbo SE TO VALDA POVE NAROČNIKU!! SE GA POKLIČE JASNO!! oni bi pa pršli (če sploh kdaj bi!) dal vrata not, zgoraj (kjer je zdej nadsvetlobnik) bi bla pa ...LUKNA!! (govorim o vhodnih vrataih seveda)

 Pokličemo naslednji dan nazaj, in predem nam uspejo zabrisat dol slušalko povemo, da to pa ne bo šlo, da naj naredijo tako kot je bilo zmenjeno (ej mel so cajta dobre 4 mesce povedat da ne bodo mogl nardit tega kar smo plačali!) ali pa najdejo kako drugo rešitev ki bo ustrezna za nas. Gdč si še vestno zapiše našo št. in obljubi da bo poklicala nasledni dan, da pove kaj se da oz. kaj se ne da narediti.

Čakamo slab mesec..nič.

Pokličemo, par dni se noben sploh ne javi....jih končno dokličemo v ponedeljek. Rečemo da odstopamo, ker ni ne vrat ne nove ponudbe, skratka mrk. O.k. odstop in zahtevamo vračilo denarja plus obresti. In gdč..jooooj pa ravno v petek so prišla!

 A je butnena...kaj je prišlo, sej se sploh nismo zmenil kaka vrata bomo zdej imeli...in gdč kar nadaljuje....ja so pač taka in taka ampak ne dobite pa garancije ker imate nadsvetlobnik.

 emmmm WHAT??? kako mi lahko kar nekaj date (no niso niti dal..to je vse nekaj kar jest nism vidla) ne da bi se mi s tem prej strinjali! In potem reče..ja sej cena bo pa zato nižja....a si butnana baba? Kaj mi bo 50 evrov manj pa nč garancija pa sploh kr ena glua VHODNA vrata....rečemo nej pošle kaj so nam zdej kao "že dostavili"..in ona ja ja dons oddam na pošto...ponudbe seveda še ni.

 Skratka, kolkr sm jest bolj bitje ki se ne zna ravno najbolje postaviti zase jih bom danes, oz. jutri poklicala zahteva vodjo prodaje inm poleg žolča ki ga bom izlila dala še lekcijo iz marketniga (zanaja ki mi ga je posredoval FDV...op. študiram marketing in PR)

 bom sporočila kako se bo odvil ta pogovor...

KRETENI.

jah sicer bi mogl tole bit kontra, se pravi najprej before in potem after...ampak jebi ga, jest mam svoj tempo... :)

 taram, tisto kar je, je prišlo iz tegale...

tako, mislim da je preobrazba več kot uspešna, še dodatne slikice after, ko bo vse finiš...tudi pridejo (jutr prav tišler da bo pršu in prnesu še zadnje kose pohištva) jeeeeeeeej :)

lep večer in lahko noč. cmok.

Tako malo za pokušino..kuhinja in kopalnica že dobivata končno podobo... jeeeeeeej