Včasih smo ob sobotah prebirali Sobotno Prilogo časnika Delo, saj česa drugega niti ni bilo na voljo. Danes imamo k sreči internet na katerem "se dobi vse". Tako nismo več odvisni od mnenj posameznih "kultnih" komentatorjev, ki so nam povsem zavestno in hote malali oči s svojimi predsodki in fundamentalnim nerazumevanjem sveta. Da smo se v zadnjih 65 letih spremenili mi, ne pa Delo, dokazuje komentar Washingtonskega dopisnika o "Obamovi poti", ki da z reformo zdravstvenega sistema veča socialne pravice in ugodnosti, in da s tem "Amerika lahko končno spet v nečem postane vzor" za ves svet.
Moram reči, da že dolgo nisem bral kaj tako sprevrženega. Sicer je tudi res, da že dolgo nisem bral Sobotne Priloge. Očitno sem že malo pozabil, kako brez repa in glave sta filozofija in svetovni nazor večine naših "političnih komentatorjev", na katerih snujejo svoje mazaške družbene recepte.
"Lažji dostop do zdravnika bo naredil podložnike bolj srečne."
Eno od temeljnih prepričanj socialističnih dušebrižnikov je, da živimo v raju, kjer je vsega dovolj, le postreči si je treba znati. V tem njihovem utopičnem svetu pohlepni buržoazni bogatuni skrivajo vire in dobrine pred nedolžnimi in lačnimi delavci, jim kradejo sadove njihovega dela, in jih z umetnim ustvarjanjem pomanjkanja trpinčijo za lastno zabavo. Z ukinitvijo tatinske klike prisvojevalcev "presežka delavksega proizvoda" bi, po njihovo, ukinili tudi to "umetno" ustvarjeno pomanjkanje. V tem njihovem sanjskem svetu, ki bolj spominja na nočno moro do onemoglosti zafrustrirane najstnice, dobrine rastejo na drevesih. V "resnici", po njihovo, se v tem svetu cedita med in mleko, le "delavskemu razredu" dostop do bogastev iz čiste zlobe preprečujejo v temelju pokvarjeni in zli "kapitalisti".
Obama naj bi s svojo zdravstveno reformo omogočil "lažji dostop do zdravnika". Poglejmo, kako je s tem v resnici. Dostop do zdravnika je omejen vir, tako kot vse dobrine. Omejen. Ni neskončen. Ni neizčrpen. Ne raste na drevesu ali sam od sebe pade v naše naročje iz jasnega neba. Živimo v svetu omejenih resursov. Capito?
Tako, kot cisterna vode v oddaljeni afriški vasi med katastrofalno sušo. Kako razdeliti to vodo po "pravičnem" principu? Dati vsakemu prebivalcemu vasi enako količino prav gotovo ni pravičen princip. Dojenčki namreč rabijo manj vode kot tisti, ki garajo na poljih cele dneve v nahujši vročini. Poleg tega bo vsak dobil le pol litra, ali celo še manj. Cisterna bo pa prišla v vas spet šele naslednji teden.
Maksima socialistkov je, da je "pravično dati vsakomur po njegovih potrebah". Vendar je tudi ta princip vse prej kot pravičen, za povrhu pa še niti teoretično ni izvedljiv. Kako vemo, kakšne "potrebe" ima vsak posameznik? Ga vprašamo? Kako vemo, da se ne laže? Kdo je tisti, ki bo določil, koliko kdo potrebuje? Birokrat v klimatizirani stavbi sredi glavnega mesta, ki leži ravno ob nepresahljivem veletoku? Ali res vsi dojenčki potrebujejo enako količino vode? Ali je morda tako, da eden rabi malo več, drugi malo manj? Kaj je z bivoli, ki vlečejo pluge? Ali bivoli ne potrebujejo vode?
Bomo z omogočanjem "lažjega dostopa" do cisterne s tem, da k njej pripeljemo še prebivalce 13 bližnjih vasi res naredili "podložnike bolj srečne", ali pa bomo dosegli ravno to, da bodo čisto vsi pocrkali?
Ravno tako je z dostopom do zdravnika. Če je zdravnikov premalo za vse, jih je pač premalo. Živimo v svetu omejenih virov. Zagovorniki reforme bodo seveda takoj vzkliknili, da posledično potrebujemo več zdravnikov. Ampak koliko? Kakšnih specializacij? Kje? Kdaj? Kako izmerimo, kdaj je zdravnikov dovolj, kdaj preveč, in kdaj premalo? Je potrebno obstoječe zdravnike bolj obremeniti? Jih razbremeniti za "povečanje kakovosti" njihovega dela? Bi zadostovala le prestavitev zdravnikov tja, kjer jih je premalo, od tam, kjer jih je preveč? Kako pa se ugotovi, kje jih je premalo, in kje preveč? In sploh, kje dobiti te dodatne zdravnike? Kako zagotoviti, da bodo novi zdravniki zares dobro opravljali svoje delo? Mar ni tako, da se tudi obstoječi zdravniki med seboj razlikujejo? Da so eni boljši, in drugi slabši? Seveda bi vsi radi šli k najboljšemu zdravniku. Ampak ali res lahko en sam zdravnik zdravi vse zemljane? Bo v tem primeru še vedno "najboljši"?
Odgovorov na vsa ta vprašanja ni, in jih tudi ne more biti. Skozi prizmo svetovnega nazora omenjenega komentatorja se zdi, da je zdravnikov dovolj za vse, le pobrati jih je treba z dreves, na katerih rastejo, ali drugače, potrebno je sprejeti zakon, ki bo ukazal, naj bo zdravnikov dovolj. Sprejeti je treba le dovolj "pravičen" in "socialno naravnan" zakon, in svet, v katerem živimo, se bo spremenil v raj, kjer so vsi viri neomejeni. Saj pravim, da je komentatorjev svetovni nazor v temelju sprevržen in bebav.
V resnici živimo v svetu omejenih virov. Razporejanje virov uporabnikom imenujemo s tisto socialistkom tako odvratno besedo: trg. Ponudba in povpraševanje. Če je povpraševanja po zdravnikih več, kot ji trenutna ponudba lahko zadosti, bodo prišli na trg novi ponudniki, v tem primeru zdravniki. Zaradi denarja. Zaradi lastne sebičnosti. Ker bo cena tovrstnih storitev šla v nebo, in bodo zdravniki mastno zaslužili. Tako se bo ponudba povečala, razlika med ponudbo in povpraševanjem se bo zmanjšala, in posledično bo padla cena teh storitev. Na koncu bosta ponudba in povpraševanje dosegla neko ravnotežje, kjer bosta izenačena. Cena storitev bo ravno prava, zdravnikov pa bo ravno dovolj. Tako stanje opisuje optimalno izrabo omejenih virov. Optimalno. Zdravnikov ni ne preveč, ne premalo, ampak ravno prav. Povsod. Ostali naj gredo delati raje kaj drugega. Naj gredo povečevati kakšne druge omejene vire.
Zato pravim, da komentator očitno živi za luno. Da je v bistvu neozdravljivo nor, saj misli, da lahko z dekretom spremeni naš svet omejenih virov v raj, kjer je vsega dovolj za vse.