Pretežna večina ljudi, s katerimi se srečujem in izmenjujem poglede na svet, o bančništvu niti ne ve veliko, niti o tej temi nikoli ni razmišljala. Bančništvo sodi v kategorijo "dolgočasnih" ved brez nujno potrebnega seksapila. Bančništvo, pravijo, ni svet Jamesa Bonda, svet razburljivih avantur; v tej ponarodeli predstavi je to zatohel, zapečkarski svet uradnikov brez domišljije, ki se ukvarjajo s seštevanjem in odštevanjem nekih samo njim - bogve, zakaj - pomembnih številk cele dneve in noči. Tako počez, kot navzdol. Številke se morajo navzkriž ujemati, in ker jih je veliko, morajo ti nesrečni uradniki vsak dan globoko v noč iskati napake v svojih računih.
O predstavah ne bom sodil. Rad bi le poudaril, kako usodno vlogo ima bančni sistem v našem vsakdanjem življenju; kako se v bistvu dotika vsakega izmed nas, ne da bi se tega niti zavedali. Vendar v krogih, ki se z njim ukvarjajo, zelo dobro vedo, da je bančništvo vse prej kot nepomembno. Nasprotno, bančništvo je eden najpomembnejših temeljev, na katerih sloni civilizacija. Današnji sistem namreč zagotavlja predvsem ekonomske "boom-bust" cikle, ter ohranja privilegirane elite na njihovih položajih. Omogoča peščici ljudi dobesedno obvladovati cele države. S spremembo tega sistema spremenimo tudi svet, v katerem živimo. In to do temeljev, v fundament.
Za uvod povejmo, da se danes praktično povsod po svetu uporablja tako imenovan sistem delnih rezerv s centralno banko. Kaj to pomeni? Da bi to razumeli, moramo ločiti dvoje: delne rezerve in centralno banko. Oba pojma je potrebno najprej razumeti in si vsakega ogledati posebej, v grobem pa lahko vnaprej namignem, da gre za protizakonit kartel za poneverjanje denarja. Tisti, ki ga ima v rokah, ima vse. Ostali živimo od drobtin, ki nam jih upravljalec tega sistema milostno prepusti.
I. Delne rezerve
Delne rezerve so prav posebna pogruntavščina, bistvo katere je, da bankir za kritje svoje operacije "v svojem sefu" hrani le delček potrebnega denarja. Po definiciji je zato vsaka banka v tem sistemu insolventna. Ali drugače: vse banke, ki uporabljajo sistem delnih rezerv, so po definiciji insolventne, in drugače sploh biti ne more.
Za lažje razumevanje bom pod drobnogled vzel sistem z zlato podlago. V tem sistemu je banka pravzaprav shramba, v kateri ljudje deponirajo svoje zlato, v zameno pa dobijo potrdilo o hrambi. Nič drugače, kot če bi odpeljal v skladišče v hrambo 4 stole, in bi za vsakega posebej dobil potrdilo. V slednjem primeru pričakujem, da bo skladišče zvesto hranilo moje stole dokler jih ne pridem iskat, in svoje lastništvo izkažem s predložitvijo potrdil. Skladišče vzame potrdila, in mi vrne moje stole. Tako je tudi z zlatom. Vendar obstaja med obema primeroma pomembna razlika. Zlato je namreč zamenljivo, stoli pa ne. Ko dvignem svoje zlato, ni nujno, da dobim istega, kot sem ga v hrambo prinesel. Pri stolih je drugače, saj moram dobiti ravno tiste, ki sem jih v hrambo prinesel, in ne drugih. Hočem svoje stole, ne sosedovih.
Tako, kot shrambe zlata, so prve banke, ko je bil denar še zlato, tudi v resnici delovale. Ljudje so seveda hitro opazili, da lahko medsebojno trgujejo z izmenjavo teh potrdil namesto s prenašanjem (pre)težkega zlata. Tako sem lahko s potrdilom za unčo zlata kupil blago od prodajalca v isti količini, kot če bi mu plačal s samim zlatom, za katerega je potrdilo izdano. Trgovec je kasneje šel v banko, potrdilo vnovčil, ter tako prišel do svojega plačila.
Tu pa nastopijo bankirji z nezmotljivo predvidljivostjo svojega človeškega duha: hitro opazijo, da se ljudje relativno redko vračajo v banko z namenom menjave potrdil v zlato. Vidijo, da njihova potrdila krožijo med ljudmi enako, kot če bi krožilo zlato. Le sem ter tja se kdo odloči dejansko priti v banko po svoj resnični denar - zlato. Zato se odločijo izdati več potrdil, kot imajo shranjenega zlata. Izdajo kredite v obliki svojih potrdil, in dosežejo, da je v obtoku potrdil za več zlata, kot ga imajo shranjenega v sefu, oziroma drugače, njihovo zlato le delno pokriva vsa izdana potrdila. Takemu sistemu rečemo sistem delnih rezerv. Posledice so jasne že na prvi pogled: če se vsi imetniki hkrati odločijo pretvoriti svoja potrdila v zlato, jim banka vsem ne more ugoditi niti teoretično. Ali drugače, banke so po definiciji insolventne. Dogodku, ko ljudje hkrati derejo na banko po svoj denar, rečemo "bank-run", po naše bi lahko prevedli to kot "naskok na banko". Ta naskok povzroči bankrot banke.
V današnjem sistemu seveda ni zlata, in se za kritje uporablja kar papirnati denar sam. Banka hrani "v svojem sefu" le delček denarja, potrebnega za kritje vseh možnih zahtev, ki jih je sama izdala. Če bi vsi imetniki njenih potrdil hkrati prišli po svoj denar, banka bankrotira. V hipu. Po definiciji.
Če si spet predstavljamo banko kot shrambo zlata, vidimo še eno: da bankir, ki izdaja več potrdil, kot ima zanje kritja, poneverja denar. Če se vrnemo k analogiji s stoli je to tako, kot če bi skladišče za moje 4 stole izdalo 8 ali več potrdil. Če bi vsi hkrati prišli po "svoje" stole, jih skladišče vsem niti slučajno ne more "vrniti". Ali na kratko: skladišče je v takem primeru poneverilo lastništvo nad stoli. Upravljalec skladišča, ki bi deloval na opisan način, bi se seveda kaj hitro znašel za zapahi, saj je tako poneverjanje protizakonito. A z bankirji ni tako: njim je tako poneverjanje dovoljeno s tem, ko je zapisano kot tako v zakonih. Analiza o tem, da so ti zakoni protizakoniti, in ta praksa posledično prav tako, je preobširna, da bi jo tu podrobno navajal, zato naj si zainteresirani bralci preberejo odlično knjigo, ki jo je napisal ekonomist in pravnik Jesus Huerta de Soto, "Money, Bank Credit and Economic Cycles", ki jo najdete v razdelku "Obvezno branje" tega bloga, in v kateri avtor demolira sistem delnih rezerv kot navadno krajo tako iz ekonomskega, kot tudi iz pravnega vidika.
II. Centralna banka
Nerodnost sistema delnih rezerv - kar se bančnikov tiče - je ravno "bank run", ali naskok na banko s strani ljudi, ki imajo na njej položen svoj denar. Kako se pred tem ubraniti? Da je zgodba še hujša, je potrebno upoštevati, da v takem sistemu banke "igrajo" druga proti drugi. Če hoče ena banka drugo spraviti na kolena je dovolj, da zbere več "potrdil", kot jih ciljna lahko unovči. Ciljna banka takoj bankrotira. Ker si banke v takem sistemu prerade nagajajo, jih je - zopet, s strani bankirjev - ugodno kartelizirati. Da bodo delovale kot ena.
V sistemu brez osrednje koordinacije banke namreč neodvisno druga od druge same določajo velikost lastnih delnih rezerv. Ena ima lahko shranjene 50% vrednosti, druga le 10%. Tako so posamezne banke različno izpostavljene naskokom, in ene propadejo hitreje, druge vseeno težje. Če se vrnemo k analogiji s stoli: prva banka bo za moje 4 stole izdala 8 potrdil, druga 40. Jasno je, da banka z manjšimi rezervami hitreje propade, saj se ji lahko zgodi celo, da jo ostale banke celo nehote spravijo na kolena z vnovčevanjem njenih potrdil.
Za varovanje bankirjev pred njimi samimi je torej več kot očitno potreben osrednji koordinator, katerega glavna naloga je poskrbeti, da bodo vse banke imele približno enako velike rezerve. To je glavna naloga centralnih bank. Banke ne hranijo več denarja "v svojih sefih", pač pa ga deponirajo pri centralni banki, ki tudi določa velikost rezerv. Na ta način bankirji dosežejo približno enako izpostavljenost vseh bank v sistemu, s čemer se bistveno zmanjša možnost propada posamične. Centralna banka tako lahko poljubno manipulira s količino denarja v obtoku s spreminjanjem velikosti predpisanih rezerv, s čemer spet povzroča ekonomske "boom-bust" cikle. Kako to poteka, morda več napišem v kakšnem blogu v prihodnosti.
Seveda se še vedno lahko zgodi "bank run" na celoten kartel, ki spet propade, saj je še vedno po definiciji insolventen. Zato mora tu na hitro vstopiti še država s svojo močjo: centralno banko in njene obveznosti, posledično pa celoten kartel, krijemo državljani. V primeru, da kartel zaide v težave, bo namreč država natisnila svež denar, ter ga "posodila" članicam kartela. Povečana količina denarja v obtoku pa zmanjša vrednost denarja za toliko, kot se je skupna količina povečala. Po domače, inflacija, ki ni nič drugega, kot tiha kraja. Enota predinflacijskega denarja je vredna več, kot enota postinflacijskega. Evro danes kupi več, kot jutri, razliko pa si prisvoji bančni hudičev kartel. Potihem, tako še opazimo ne, se vrednost naših prihrankov manjša. Zato se centralno banko imenuje tudi "lender of last resort", ali po naše zadnji posojilodajalec v skrajni sili.
III. Zaključek
Vidimo torej, da je izvor zla pravzaprav centralna banka, ki lajša in sploh omogoča inherentno insolventnim bankam nadaljevati svoje protizakonito poneverjanje denarja, in jih s tem pravzaprav ščiti pred ljudstvom. Kakorkoli je težko pogoltniti dejstvo, da sodobni sistem bančništva temelji na protizakonitem početju privilegiranih elit, to še ne pomeni, da temu ni tako. Naš denar temelji na kraji. Na poneverjanju, ki, če bi se ga posluževali mi sami, neprivilegirani državljani, bi nas takoj pripeljalo v zapor za daljši čas. Država pa to počne vsakodnevno. Z velikim guštom.
Zato za rešitev današnjih globalnih finančnih težav ni dovolj zgolj ukiniti centralnih bank. Potrebno je izkoreniniti tako centralne banke, kot tudi sistem delnih rezerv, ter ga nadomestiti s sistemom prostih bank (v smislu odsotnosti centralnega koordinatorja) in 100% rezerv, v katerih banke postanejo zgolj to, kar bi ves čas morale biti - shrambe za prihranke. Nenazadnje pa je potrebno državi odvzeti možnost arbitrarnega povečevanja količine denarja v obtoku. Kar potrebujemo takoj je "trden" denar, ki se ga, za razliko od današnjega, papirnatega, ne da poneverjati. Na primer zlato.