Socialna država deluje s prerazporejanjem premoženja. Ideja je v tem, da naj bi premožnejši v družbi plačevali zdravstvo, pokojnine, šolstvo, ipd. revnejšim in "manj srečnim". Na prvi pogled gre za hvalevreden proces izenačevanja prebivalstva in ustvarjanje družbe, ki ji ni vseeno za življenja slehernega posameznika. Na ta način naj bi država vsem svojim prebivalcem zagotovila spodobno izobrazbo, zdravstveno oskrbo, pokojnino, varnost, ipd. A vsi tisti, ki smo imeli priložnost se od blizu spoznati s takim sistemom v deželah komunistične ideologije vemo, da tako izgleda le na prvi pogled. Resnica je popolnoma drugačna.
V resnici vladajoči razred hitro ugotovi, da lahko lagodno živi na račun preostalega prebivalstva, in da so velike besede o enakosti in socialni varnosti slehernega posameznika zgolj priročne pretveze za plenjenje lastnega naroda v nedogled. Pri prerazporejanju denarja se namreč lahko relativno majhen, absolutno pa prav gotovo zajeten, del denarja "izgubi". Lahko se ga preusmeri. Lahko se ga potroši za nekaj, za kar ni bil namenjen. Tako se ustvarja klasična delitev družbe na razreda vladajočih in podložnikov. Predstavniki države, njeni birokrati, so razred vladajočih. Vsi ostali smo podložniki. Oba razreda si, kot vedno, stojita nasproti v nepomirljivih razlikah.
V taki družbi (z visokimi davki, itd.) sposobni posamezniki hitro dojamejo, da se jim ne splača pretirano truditi se, saj bodo sadove njihovega dela uživali drugi, ki so bojda "manj srečni". Hitro dojamejo, da je truditi se preveč pravzaprav ravno nasprotno njihovim lastnim najboljšim interesom. Zakaj ne bi delali drugi zame? Zakaj ne bi jaz užival življenja, drugi pa naj "izkoriščajo svoje potenciale"? Družba je tako siromašnejša za prispevke vseh sposobnih, a naveličanih neskončnega in brezsrčnega izžemanja s strani države v imenu pomoči socialno šibkejšim.
Seveda ni nič narobe s tem, če "srečnejši" darujejo del svojega premoženja "socialno šibkejšim". Nasprotno. To je hvalevredno. Težava nastopi pri razumevanju načina, kako naj to storijo. Zagovorniki liberalizma namreč trdimo, da mora biti tak dar prostovoljen. Zahvala prejemnika takega daru je običajno nagrada sama zase. Po drugi strani zagovorniki velike in močne "socialne" države trdijo, da mora biti zaradi človeškega pohlepa to prerazporejanje prisilno, saj bi "nedvomno" ljudje ne prispevali "dovolj", če bi bilo vsakemu posamezniku posebej prepuščeno presojanje o tem, koliko naj prispeva. Zato je nujno potrebno uporabiti vso moč in prisilo države, ki pobira davke, trošarine, prispevke, in vse druge prefinjene mehanizme za plenjenje prebivalstva.
Vendar ni potrebno pogledati daleč, da bi videli, kako deluje darovanje na prostovoljni osnovi. V družinah je to samoumevno: zdravstvena oskrba bolnih, pomoč pri iskanju službe, ipd. Prostovoljno ljudje prispevamo že kar precej, in bi nedvomno še več, če bi več tudi sami imeli. Ob tem pa je treba vedeti še, da jih država s tem, ko prisilno jemlje premožnejšim, ropa občutka koristnosti, ki ga doživijo ob zahvalah tistih, ki so jim pomagali. Prejemniki pomoči se namreč zahvaljujejo "državi", ki pa jim v resnici ni dala ničesar. "Država" je poskrbela le za drugi del enačbe - za to, da je bil denar vzet tistim, ki ga imajo, in jim za to ni dala v zameno prav ničesar. Tako se ustvarja zmotna in nezaslužena slika o "dobrotljivosti" "socialne države", ki da pomaga revnejšim. To enostavno ni res. Država ropa premožnejše na eni strani, in si na drugi lasti zasluge za pomoč revnejšim. V imenu države si zato medalje pripenjajo birokrati, njeni predstavniki, ki ne dajo iz svojih žepov niti centa. Ker tudi njih plačuje premožnejši del prebivalstva, vključno z njihovimi davki in prispevki. Da ne omenjam vseh "provizij", "nagrad", in kuvert, ki jih birokrati ob tem pobirajo.
Politiki pridejo na oblast z obljubami. Ko so izvoljeni morajo svoje obljube izpolniti, kar ni zastonj. Da bi prišli do potrebnega denarja, imajo več poti: (a) zviševanje davkov, kar je izjemno nepriljubljeno pri volilcih, in jih lahko stane izvolitve na naslednjih volitvah, (b) javno zadolževanje, in (c) inflacija, oziroma tiskanje denarja iz nič. Zvišanju davkov se politiki ognejo, kadar je le mogoče, zato se večinoma raje zatekajo k drugima metodama. Najbolj priljubljena metoda, posebej pri južnoameričanih, zadnje čase pa tudi v "liberalnih" ZDA in Zahodni Evropi, je inflacija, oziroma tiskanje "svežega" denarja, ki vsemu denarju, ki je že v obtoku, ustrezno niža vrednost. Kdor kaj denarja še ima, ga ima vsak dan manj, saj se njegova vrednost v pogojih inflacije znižuje. Vendar je v državah Evro območja tiskati svež denar nemogoče, saj ga ima pod nadzorom Evropska Centralna Banka.
Vendar inflacija ni edini način. Država se lahko tudi zadolžuje z izdajo obveznic. Na ta način se veča razkorak med prihodki in odhodki države, takoimenovani proračunski primanjkljaj. Popolnoma samoumevno je, da je vsak dolg enkrat potrebno odplačati. Vendar je pri kreditih tako, da denar pride danes, odplačevati se ga začne pa šele jutri. Zato je vsako tako zadolževanje pravzaprav obremenjevanje prihodnjih generacij, s čemer se niža standard vsem slojem prebivalstva v prihodnosti.
Socialna država živi iz rok v usta. Premoženje troši, še preden je ustvarjeno. Stališče, da lahko danes trošimo, plačevali pa bodo drugi v prihodnosti, je možno le toliko časa, dokler breme ne postane preveliko. Ko se to zgodi, se socialna država zlomi. To se dogaja danes Grčiji, in jutri se bo - v to sem trdno prepričan - tudi pri nas. Edini izhod je zmanjševanje moči in vloge države, onemogočenje javnega zadolževanja, ter vrnitev k preizkušenim receptom prostovoljne pomoči socialno šibkejšim. Poleg tega, da v takem sistemu zahvala gre tistim, ki si to resnično zaslužijo, bo s tem povečana tudi socialna kohezija družbe. Individualizem vezi med ljudmi krepi, kolektivizem jih uničuje. Saj v kolektivizmu ni treba posamezniku skrbeti za nič. Zanj skrbi država od zibelke do groba. Do lastnega zloma.