Prijava  |  Nov uporabnik   |   E-pošta
Vinko Gorenak Zunanji ministeh Ljudmila Janša Melita Jankovič
Predstavitev pred odborom za notranje zadeve Ehjavec ima
vse pothebne kahaktehistike
Zanimiva ministrska kombinatorika Zanimiva opozicijska kombinatorika

Hyde-Park.si

Trdo delo
Odrekanje
Preživetje v 2012

Whatmeworry, ali zakaj bi me skrbelo?

Follow Whatmeworry5 on Twitter  Stvari so v Đamahiriji Butalistan tako lepo urejene, da ni razlogov za zaskrbljenost.

junij 2010 - Posts

  • Kaj je denar? - 27.6.2010

    Oglejmo si za začetek družbo, v katerem denarja ni.  V takem svetu je vsak posameznik prepuščen lastni iznajdljivosti in svojim lastnim močem za svoje preživetje.  Pojedel bo toliko rib, kot jih bo nalovil.  Koruze toliko, kot je bo žel.  Če jo bo sejal, bo moral nanjo paziti, da mu je kdo drug pred očmi ne poje.  Dog-eat-dog.  Zato je prvi korak v ustvarjanju družbe menjava.  Ribič odnese svoje odvečne ribe poljedelcu, in jih zamenja za koruzo.  V tej menjavi je bistveno, da sta s tem pridobila oba udeleženca menjave.  Torej je večja od nič.  V menjavi je nastala nova vrednost, ki je prej ni bilo, saj je vsota vrednotenj obeh akterjev po menjavi večja, kot pred njo.  Po domače, win-win.  Menjava torej ni igra z vsoto nič. (Manuel Ayau, Not A Zero Sum Game.pdf, 2,09 MB)  Do tega privede tako osovražena delitev dela.  Življenje se izboljša za oba akterja, in sicer ravno zaradi delitve dela.  Ker lahko eden lovi ribe, drugi pa goji koruzo, na koncu pa oba jesta ribe in koruzo.

    Težava nastane, če si poljedelec ne želi ribičevih rib.  Morda si raje želi krvav goveji zrezek.  Ko tako ribič k njemu pride s svojimi ribami, ga bo zavrnil.  Za menjavo je namreč potrebna t.im. dvojna incidenca želja: A mora po eni strani imeti, kar si B želi, in po drugi strani mora B imeti, kar si A želi, da pride do menjave.  Ribič bo morda poiskal govedorejca, ki si želi rib, ter tako prišel do govedine, ki jo bo nesel poljedelcu v zameno za koruzo.  Tako je v tem primeru ribiču govedina odigrala vlogo menjalnega sredstva: vmesne dobrine, s katero je prišel do svoje željene koruze.  V takem načinu hitro na površje priplavajo stvari, ki si jih ljudje najbolj želijo, in za katere so najhitreje pripravljeni zamenjati svoje blago.  Takemu blagu, za katerega so vsi pripravljeni menjati svoje izdelke, rečemo preprosto denar.  V zgodovini človeštva je vlogo denarja igralo že marsikaj: peresa, školjke, veje, žlahtne kovine, pa tudi viski.

    Denar je torej blago, za katerega zamenjamo svoje blago (ali delo), da pridemo do dobrin, ki si jih želimo.  Nič več, in nič manj.  Denar je le vmesni korak, ki omogoča večjo delitev dela, in s tem večjo prosperiteto za vse udeležence v menjavah.  Z njim je omogočena menjava po vsem svetu, in s tem večja prosperiteta človeštva.  Z ukinitvijo denarja takorekoč ukinemo človeštvo, oziroma vsaj tako civilizacijo, kot jo poznamo, in se vrnemo v jame in izolacijo.

  • Socialna država je draga iluzija - 5.6.2010

    Pred kratkim sem objavil na forumu financ svoje videnje socialne države:

    'Socialna država je le draga iluzija.

    Je "pravica" do plačanega brezdelja. Je "pravica" do življenja na tuj račun. Je "pravica" do pervertiranja morale: nekoč zavržno, je danes vrednota, in obratno. Je izgovor, pretveza, za nabiranje volilnih glasov. Je v temelju moralno-hazarderska.

    Je tudi "pravica" do nedelujočega zdravstvenega, šolskega, in pokojninskega sistema. Je negativna selekcija. Je izmikanje odgovornosti in nje prelaganje na druge. Je način prikrivanja rabot tistih, ki so na vrhu. Je uravnilovka. Je bližnjica v pekel za vse hkrati.

    Je v temelju votla, a zavita v všečno retoriko.'

    Da ne bo videti, kot da zgolj 'pljuvam' po konceptu, ki ga ne razumem, bom zato v nadaljevanju te trditve skušal pojasniti.

    1. Je "pravica" do plačanega brezdelja.
    Ne mislim samo na nadomestila za brezposelne.  Nasprotno.  Sam sem za to, da se brezposelnim nekako pomaga prebroditi to svojo nesrečo.  Vendar je vprašanje, kako.  S prisilno delno razlastitvijo tistih, ki imajo to srečo, da so še zaposleni, se gotovo ne strinjam.  Vprašanje je tudi, kako visoka naj bodo ta nadomestila?  Koliko časa naj brezposelni prejemajo nadomestilo?  Kako ločiti med tistimi, ki so resnično po nesreči pristali med brezposelnimi, in tistimi, ki svoje brezdelje pač tako visoko vrednotijo, da so z nadomestilom čisto zadovoljni in srečni?  Skratka, cel kup vprašanj, na katere sodobni model socialne države niti ne skuša civilizirano odgovoriti.  Namesto tega enostavno uporabi vso agresivno silo države za delno razlaščanje "srečnih", ki morda to sploh niti niso.

    Vendar tu mislim tudi na minimalno plačo in takorekoč nemogoče odpuščanje, t.im. "togost" trga delovne sile.  "Kakva meni plata, takva tebi vrata" po mojem najbolje opisuje to stanje miselne pasivnosti, ki nastane, ko zaposlenim za zagarantirano minimalno plačo pravzaprav sploh ni treba delati.  Če je še tako majhna, je za opravljeno delo še vedno lahko previsoka.

    2. Je "pravica" do življenja na tuj račun.
    Po definiciji.  Socialna država je prisilno prerazdeljevanje od tistih, ki imajo, k tistim, ki nimajo: življenje na tuj račun.

    3. Je "pravica" do pervertiranja morale: nekoč zavržno, je danes vrednota, in obratno.
    Danes, na primer, velja, da si "neumen", če si pošten, ker vendar vsi vemo, da se poštenje "ne izplača".  Človek ima največjega in najnovejšega BMW-ja, pa vendar ne plačuje nič za vrtec.  Je pač "iznajdljiv", kajne, ker je avto, denimo, "napisan" na njegovo izvenzakonsko "partnerico" ali bližnjega sorodnika. Poštenje je danes "neumnost".  Nekoč bi takega človeka označili za parazita, goljufa, pridaniča, in barabo.  Barabe so danes "zvezde".

    4. Je izgovor, pretveza, za nabiranje volilnih glasov.
    Politiki volitve dobijo z obljubami.  Obljubijo, kar si njihovi volivci najbolj želijo, ne glede na ceno.  Saj, konec koncev, ne bodo plačali iz lastnega žepa.

    5. Je v temelju moralno-hazarderska.
    Po definiciji.  Moralni hazard rečemo stanju, ko eni žanjejo dobrobiti in dobičke, drugi pa so venomer obsojeni na plačevanje izgub.  Večina plačuje davke, "spretni" se jim ne le ognejo, ampak celo pridejo v položaj davkojemalcev, ko od davkov, ki jih drugi plačujejo, živijo celo več, kot dostojno.  Na primer s ponudbo "strokovnih" storitev prek sorodstvenih vezi s premierjem.  Ali s "pobiranjem smetane" iz "skupnih", "družbenih", projektov, kot so n.pr. banke in avtoceste.

    6. Je tudi "pravica" do nedelujočega zdravstvenega, šolskega, in pokojninskega sistema.
    Tole, mislim, res ne potrebuje komentarja.  Morda edino to, da je konkurenca vsepovsod zdravilna: s konkurenco v vseh naštetih "družbenih podsistemih" bi kakovost vsakega posebej zgolj dvignili.  A monopoli so osrednji del socialne države.

    7. Je negativna selekcija.
    Zato, ker je socialna država uravnilovka.  Ker uspešne kaznuje, in neuspešne nagrajuje.

    8. Je izmikanje odgovornosti in nje prelaganje na druge.
    Za vse napake je kriva abstraktna "država", posameznik nikoli.  Ker smo država ljudje, smo si posledično kar sami krivi, ko bankir zavozi državno banko.  Ali pobalin skubi vzajemno zavarovalnico za svojo dobrobit in materialno blagostanje.

    9. Je način prikrivanja rabot tistih, ki so na vrhu.
    Primerov mrgoli.  V svojem blogu sem jih naštel kar nekaj.

    10.  Je bližnjica v pekel za vse hkrati.
    Ker je uravnilovka.  Ker prisilno izenačuje ljudi.  Skupaj z negativno selekcijo pelje direktno v propad.

    11. Je v temelju votla, a zavita v všečno retoriko.
    Ker je prisilna, jemlje tistim, ki dajejo, moralno zadoščenje, da so nekomu pomagali.  Ampak retorika je pa krasna...  Raj na zemlji.  Cedila se bosta med in mleko.  A je v resnici uravnilovka, negativna selekcija, moralni hazard, in spervertirana morala.  Get the picture?

    Da je socialna država draga, menda ni nobenega dvoma.  Iz tega, kar sem zgoraj zapisal, pa dovolj jasno sledi, da je tudi iluzija.

  • Javni razpisi kot sredstvo za bogatenje oblastnikov - 5.6.2010

    Javni razpisi državnih družb naj bi služili izboru najboljšega, najcenešega ponudnika za vsak posel.  Zagotovili naj bi konkurenco med ponudniki, ki si v medsebojni borbi za pridobitev posla nižajo cene.  V resnici ni tako.  V resnici ti razpisi služijo zgolj za kamufliranje dejanskega posla, ki se odvija v ozadju razpisa, ki je običajno poslovno ali rodbinsko povezan s predstavniki naročnika.  Zadnji tak primer najdemo pri DARS-u.

    Zakaj je v tem razpisu šlo, niti ni pomembno.  Kronologija dogodkov je sledeča:
    1. Ponudba najcenejšega ponudnika je izločena kot "neustrezna".
    2. Izbran je ponudnik, katerega lastnik je stric vodje kabineta sedanjega premiera.
    3. Tretji ponudnik, najdražji, se pritoži na državno revizijsko komisijo, ki pritožbi ugodi.
    4. DARS razpis razveljavi.

    Pri tem je zanimiva podrobnost, da je bil za razveljavitev razpisa uporabljen člen v pogodbi, kakršen je že bil uporabljen v eni od prejšnjih podobnih pogodb, ki jo je DARS v prejšnjem mandatu prav tako sklenil s stricem vodje kabineta današnjega premiera.  DARS je torej po odločitvi državne revizijske komisije, s katero je izločila podjetje v lasti omenjenega strica, razveljavil celoten razpis na podlagi člena, ki ga je v pogodbo zapisal sam, čeprav je nekoč že sklenil posel s taistim stricem - za drug odsek - na osnovi enakega člena.  Drugače povedano: DARS bo sklenil posel le pod pogojem, da je izbran "pravi" ponudnik, ki je zgolj "po naključju" povezan s premierjem prek vodje njegove vodje kabineta.

    Ob tem čisto naravno pomislimo, da gre pri tem "poslu" pravzaprav za plačilo "uslug" sedanje šefice DARS-a premierju, da je poskrbel za njeno imenovanje na to mesto.  To je torej pravi razlog za njeno "strokovnost", ki je bil podlaga za njeno imenovanje.  Ob tem se bodo nepoučeni tudi čudili, kako to, da je prejšnja vlada v prejšnjem mandatu tako dobro sodelovala s tedanjim vodjem opozicije, današnjim premierjem.  Sam se že dolgo temu ne čudim več.  Nasprotno.  Čudil bi se, če bi bilo drugače.

    Tako lahko na koncu rečemo le, da so državni razpisi le teater, predstava za javnost, manipulacija, s katerimi oblastniki skušajo izborom, in vnaprej določenim ponudnikom, dati legitimnost, in nikakor ne za izbor najboljšega in najcenejšega ponudnika.  S tem seveda nikakor ni rečeno, da je potrebno te razpise ukiniti.  V tem primeru bi se namreč ti "posli" kar direktno dodeljevali ponudnikom, povezanih z oblastniki.  Rešitev je samo ena: državo je potrebno v celoti razlastniniti.  Tudi DARS.  Ko bodo namreč lastniki zasebniki, bodo, če bodo tako hoteli, lahko mirno nakazovali sorodnikom in prijateljem oblastnikov svoj lasten denar.  Vendar tudi to ni dovolj.  Tudi gradnjo cest je potrebno v celoti deregulirati in liberalizirati.  Ceste naj gradi, kdor hoče.

  • Naprednost đamahirijskega gospodarstva, tretjič - 3.6.2010

    Vso bedo ekonomskega sistema, v kakršnem živimo, ponazarja vse več člankov v medijih.  Tu sta dva:

    1. Govorice: družina Janković preko Cipra skrivaj kupuje Ljubljano (pozareport.si)
    2. Režiserji gledališke predstave, imenovane demokracija (vecer.si)

    Citiram iz prvega članka: 

    "Od leta 2008 naprej v Sloveniji opažamo hitro rast poslovanja in delovanja preko off-shore podjetij iz tujine. Prevladujejo družbe iz Cipra, Liechtensteina, Delawara … v Ljubljani pa obstaja nekaj spretnih ponudnikov, ki za naročnike ustanavljajo podjetja v naštetih davčnih oazah, transferirajo kapital, uredijo fiktivne direktorje in celo fiktivna tajništva. Veliko tovrstnih ciprskih in liechtenstenskih podjetij je tudi solastnikov številnih slovenskih podjetij, ki kotirajo na borzi. V davčnih oazah je toliko slovenskega denarja, da si ljudje sploh ne znamo predstavljati, trdijo naši viri."

    Kot pravi Bruno Leoni: počelo je pravni sistem, ekonomski sistem pa njegova posledica.  Ker je iz naštetih primerov več kot očitno, da imamo gospodarski sistem, v katerem prosperirajo največje barabe, in kjer se poštenje ne izplača, še več, poštenje se celo že enači z naivnostjo, je jasno tudi, kje je potrebno z reformami začeti: v pravnem sistemu.  Pozitivistični sistem zapisovanja "dovoljenega" obnašanja očitno uspe producirati le družbeno povsem nesprejemljive odklone.  Prav tako je jasno, da za te - blago rečeno odklone - nista kriva nekakšen "kapitalizem" ali "neoliberalizem".  Kdo je lastnik, je namreč v kaotičnem pravnem sistemu, kjer vladajo ljudje namesto prava, popolnoma vseeno.  Človeka se da namreč vedno podkupiti, načel pač ne.  Pravni sistem je treba postaviti na novo, v samem njegovem jedru pa mora biti nedotakljivost zasebne lastnine.

    V okolju, kjer zasebna lastnina ni "sveta", ali pa je ni, je namreč preenostavno krasti "družbeni presežek", ali kakorkoli že "socialno-naravnani" ekonomski analfabeti v tem času želijo imenovati tujo imovino, kot lepo prikazuje ta članek (zurnal24.si).  Za uspešno izvedbo "akcije" sta potrebna dva: lastnik podjetja, po možnosti slamnatega, ki prodaja fiktivne storitve, ter direktor kakšnega velikega, najbolje državnega, podjetja.  Slamnato podjetje izda račun, in direktor državnega podjetja ga potrdi.  Če je potrebno, se "dokumentacija" s sodobnimi Cviklovimi metodami natisne iz spleta.  Ko je plačilo izvršeno, denar lastnik slamnatega podjetja dvigne, ter nekaj preda našemu velikemu, strokovnemu, nepodkupljivemu, in oh-in-sploh lepemu in samozavestnemu direktorčku državne firme.  Slednji pač ne upravlja s svojim denarjem.  In v tem je problem.  Kateri cepec bi sam sebi kradel?  In tudi če bi, je to njegov, in samo njegov, problem.

    Zasebna lastnina je temelj vsake zdrave družbe.  Problem pri teh pridaničih je, da niso kradli zasebne lastnine, pač pa lastnino abstraktne "države", kar je še en dokaz k tezi, da mora imeti država čimmanj moči.  Paraziti, ki so se zaredili na njej, nas bodo hitro pokončali, če kmalu ne pride do radikalnih sprememb.  Zato jim je potrebno odvzeti hranilo na katerem rastejo, kot gobe po dežju: državo je potrebno zmanjšati.  Takoj.  Radikalno.  Za vedno.  Podjetja morajo biti v zasebni lasti.  Namesto zakonov bodo lastniki kar sami poskrbeli za pošteno delovanje, ker bodo sicer propadli.  Kdor je tako neumen, da krade sam sebi, naj pač propade; zato ni potrebnih nobenih zakonov in agencij.  Zakone potrebujemo predvsem za zaščito zasebne lastnine.  Država pa z lastnino nima kaj početi, saj jo je čisto preenostavno kanalizirati v zasebne žepe raznoraznih pijavk in druge golazni.

    Tako se denar, namesto n.pr. v pokojninske sklade, steka v zasebno denarnico "uglednih" in "zaslužnih" pridaničev, ki trenutno zasedajo najvišje položaje v "eminentnih" družbah.  To naj bi bili direktorji?  Marš, zalega!

    Vzpostavitev normalnih pravnih razmer, ki zasebno lastnino postavljajo na zasluženo osrednje mesto, se zato v tem trenutku že zdi stvar preživetja tega naroda.  Da ne bomo iztrebili samih sebe.

Več sporočil
Hyde-Park.si, vsa vsebina pridržana (c) 2007-2012. Ustanovljeno 18.2.2007 ob 18:00.