Vso bedo ekonomskega sistema, v kakršnem živimo, ponazarja vse več člankov v medijih. Tu sta dva:
1. Govorice: družina Janković preko Cipra skrivaj kupuje Ljubljano (pozareport.si)
2. Režiserji gledališke predstave, imenovane demokracija (vecer.si)
Citiram iz prvega članka:
"Od leta 2008 naprej v Sloveniji opažamo hitro rast poslovanja in delovanja preko off-shore podjetij iz tujine. Prevladujejo družbe iz Cipra, Liechtensteina, Delawara … v Ljubljani pa obstaja nekaj spretnih ponudnikov, ki za naročnike ustanavljajo podjetja v naštetih davčnih oazah, transferirajo kapital, uredijo fiktivne direktorje in celo fiktivna tajništva. Veliko tovrstnih ciprskih in liechtenstenskih podjetij je tudi solastnikov številnih slovenskih podjetij, ki kotirajo na borzi. V davčnih oazah je toliko slovenskega denarja, da si ljudje sploh ne znamo predstavljati, trdijo naši viri."
Kot pravi Bruno Leoni: počelo je pravni sistem, ekonomski sistem pa njegova posledica. Ker je iz naštetih primerov več kot očitno, da imamo gospodarski sistem, v katerem prosperirajo največje barabe, in kjer se poštenje ne izplača, še več, poštenje se celo že enači z naivnostjo, je jasno tudi, kje je potrebno z reformami začeti: v pravnem sistemu. Pozitivistični sistem zapisovanja "dovoljenega" obnašanja očitno uspe producirati le družbeno povsem nesprejemljive odklone. Prav tako je jasno, da za te - blago rečeno odklone - nista kriva nekakšen "kapitalizem" ali "neoliberalizem". Kdo je lastnik, je namreč v kaotičnem pravnem sistemu, kjer vladajo ljudje namesto prava, popolnoma vseeno. Človeka se da namreč vedno podkupiti, načel pač ne. Pravni sistem je treba postaviti na novo, v samem njegovem jedru pa mora biti nedotakljivost zasebne lastnine.
V okolju, kjer zasebna lastnina ni "sveta", ali pa je ni, je namreč preenostavno krasti "družbeni presežek", ali kakorkoli že "socialno-naravnani" ekonomski analfabeti v tem času želijo imenovati tujo imovino, kot lepo prikazuje ta članek (zurnal24.si). Za uspešno izvedbo "akcije" sta potrebna dva: lastnik podjetja, po možnosti slamnatega, ki prodaja fiktivne storitve, ter direktor kakšnega velikega, najbolje državnega, podjetja. Slamnato podjetje izda račun, in direktor državnega podjetja ga potrdi. Če je potrebno, se "dokumentacija" s sodobnimi Cviklovimi metodami natisne iz spleta. Ko je plačilo izvršeno, denar lastnik slamnatega podjetja dvigne, ter nekaj preda našemu velikemu, strokovnemu, nepodkupljivemu, in oh-in-sploh lepemu in samozavestnemu direktorčku državne firme. Slednji pač ne upravlja s svojim denarjem. In v tem je problem. Kateri cepec bi sam sebi kradel? In tudi če bi, je to njegov, in samo njegov, problem.
Zasebna lastnina je temelj vsake zdrave družbe. Problem pri teh pridaničih je, da niso kradli zasebne lastnine, pač pa lastnino abstraktne "države", kar je še en dokaz k tezi, da mora imeti država čimmanj moči. Paraziti, ki so se zaredili na njej, nas bodo hitro pokončali, če kmalu ne pride do radikalnih sprememb. Zato jim je potrebno odvzeti hranilo na katerem rastejo, kot gobe po dežju: državo je potrebno zmanjšati. Takoj. Radikalno. Za vedno. Podjetja morajo biti v zasebni lasti. Namesto zakonov bodo lastniki kar sami poskrbeli za pošteno delovanje, ker bodo sicer propadli. Kdor je tako neumen, da krade sam sebi, naj pač propade; zato ni potrebnih nobenih zakonov in agencij. Zakone potrebujemo predvsem za zaščito zasebne lastnine. Država pa z lastnino nima kaj početi, saj jo je čisto preenostavno kanalizirati v zasebne žepe raznoraznih pijavk in druge golazni.
Tako se denar, namesto n.pr. v pokojninske sklade, steka v zasebno denarnico "uglednih" in "zaslužnih" pridaničev, ki trenutno zasedajo najvišje položaje v "eminentnih" družbah. To naj bi bili direktorji? Marš, zalega!
Vzpostavitev normalnih pravnih razmer, ki zasebno lastnino postavljajo na zasluženo osrednje mesto, se zato v tem trenutku že zdi stvar preživetja tega naroda. Da ne bomo iztrebili samih sebe.