Pred kratkim sem objavil na forumu financ svoje videnje socialne države:
'Socialna država je le draga iluzija.
Je "pravica" do plačanega brezdelja. Je "pravica" do življenja na tuj račun. Je "pravica" do pervertiranja morale: nekoč zavržno, je danes vrednota, in obratno. Je izgovor, pretveza, za nabiranje volilnih glasov. Je v temelju moralno-hazarderska.
Je tudi "pravica" do nedelujočega zdravstvenega, šolskega, in pokojninskega sistema. Je negativna selekcija. Je izmikanje odgovornosti in nje prelaganje na druge. Je način prikrivanja rabot tistih, ki so na vrhu. Je uravnilovka. Je bližnjica v pekel za vse hkrati.
Je v temelju votla, a zavita v všečno retoriko.'
Da ne bo videti, kot da zgolj 'pljuvam' po konceptu, ki ga ne razumem, bom zato v nadaljevanju te trditve skušal pojasniti.
1. Je "pravica" do plačanega brezdelja.
Ne mislim samo na nadomestila za brezposelne. Nasprotno. Sam sem za to, da se brezposelnim nekako pomaga prebroditi to svojo nesrečo. Vendar je vprašanje, kako. S prisilno delno razlastitvijo tistih, ki imajo to srečo, da so še zaposleni, se gotovo ne strinjam. Vprašanje je tudi, kako visoka naj bodo ta nadomestila? Koliko časa naj brezposelni prejemajo nadomestilo? Kako ločiti med tistimi, ki so resnično po nesreči pristali med brezposelnimi, in tistimi, ki svoje brezdelje pač tako visoko vrednotijo, da so z nadomestilom čisto zadovoljni in srečni? Skratka, cel kup vprašanj, na katere sodobni model socialne države niti ne skuša civilizirano odgovoriti. Namesto tega enostavno uporabi vso agresivno silo države za delno razlaščanje "srečnih", ki morda to sploh niti niso.
Vendar tu mislim tudi na minimalno plačo in takorekoč nemogoče odpuščanje, t.im. "togost" trga delovne sile. "Kakva meni plata, takva tebi vrata" po mojem najbolje opisuje to stanje miselne pasivnosti, ki nastane, ko zaposlenim za zagarantirano minimalno plačo pravzaprav sploh ni treba delati. Če je še tako majhna, je za opravljeno delo še vedno lahko previsoka.
2. Je "pravica" do življenja na tuj račun.
Po definiciji. Socialna država je prisilno prerazdeljevanje od tistih, ki imajo, k tistim, ki nimajo: življenje na tuj račun.
3. Je "pravica" do pervertiranja morale: nekoč zavržno, je danes vrednota, in obratno.
Danes, na primer, velja, da si "neumen", če si pošten, ker vendar vsi vemo, da se poštenje "ne izplača". Človek ima največjega in najnovejšega BMW-ja, pa vendar ne plačuje nič za vrtec. Je pač "iznajdljiv", kajne, ker je avto, denimo, "napisan" na njegovo izvenzakonsko "partnerico" ali bližnjega sorodnika. Poštenje je danes "neumnost". Nekoč bi takega človeka označili za parazita, goljufa, pridaniča, in barabo. Barabe so danes "zvezde".
4. Je izgovor, pretveza, za nabiranje volilnih glasov.
Politiki volitve dobijo z obljubami. Obljubijo, kar si njihovi volivci najbolj želijo, ne glede na ceno. Saj, konec koncev, ne bodo plačali iz lastnega žepa.
5. Je v temelju moralno-hazarderska.
Po definiciji. Moralni hazard rečemo stanju, ko eni žanjejo dobrobiti in dobičke, drugi pa so venomer obsojeni na plačevanje izgub. Večina plačuje davke, "spretni" se jim ne le ognejo, ampak celo pridejo v položaj davkojemalcev, ko od davkov, ki jih drugi plačujejo, živijo celo več, kot dostojno. Na primer s ponudbo "strokovnih" storitev prek sorodstvenih vezi s premierjem. Ali s "pobiranjem smetane" iz "skupnih", "družbenih", projektov, kot so n.pr. banke in avtoceste.
6. Je tudi "pravica" do nedelujočega zdravstvenega, šolskega, in pokojninskega sistema.
Tole, mislim, res ne potrebuje komentarja. Morda edino to, da je konkurenca vsepovsod zdravilna: s konkurenco v vseh naštetih "družbenih podsistemih" bi kakovost vsakega posebej zgolj dvignili. A monopoli so osrednji del socialne države.
7. Je negativna selekcija.
Zato, ker je socialna država uravnilovka. Ker uspešne kaznuje, in neuspešne nagrajuje.
8. Je izmikanje odgovornosti in nje prelaganje na druge.
Za vse napake je kriva abstraktna "država", posameznik nikoli. Ker smo država ljudje, smo si posledično kar sami krivi, ko bankir zavozi državno banko. Ali pobalin skubi vzajemno zavarovalnico za svojo dobrobit in materialno blagostanje.
9. Je način prikrivanja rabot tistih, ki so na vrhu.
Primerov mrgoli. V svojem blogu sem jih naštel kar nekaj.
10. Je bližnjica v pekel za vse hkrati.
Ker je uravnilovka. Ker prisilno izenačuje ljudi. Skupaj z negativno selekcijo pelje direktno v propad.
11. Je v temelju votla, a zavita v všečno retoriko.
Ker je prisilna, jemlje tistim, ki dajejo, moralno zadoščenje, da so nekomu pomagali. Ampak retorika je pa krasna... Raj na zemlji. Cedila se bosta med in mleko. A je v resnici uravnilovka, negativna selekcija, moralni hazard, in spervertirana morala. Get the picture?
Da je socialna država draga, menda ni nobenega dvoma. Iz tega, kar sem zgoraj zapisal, pa dovolj jasno sledi, da je tudi iluzija.