avgust 2010 - Posts

• Menjava ni igra z ničelno vsoto - 30.8.2010

  Zgodba o razbiti šipi ima še eno pomembno posledico.  Kot smo videli, je "vsota" materialnega blagostanja vseh udeležencev večja, kadar smejo sami razpolagati s svojim premoženjem.  Iz tega izhaja pomemben nauk, celo tako pomemben, da je bil eden ključnih pri prevračanju sistema merkantilizma s strani klasičnih liberalnih ekonomistov.  Eden glavnih temeljev tega do 18. stoletja v svetu prevladujočega ekonomskega sistema, je bil namreč takoimenovana Montaigne-ova  dogma : Dobiček enega je vedno izguba drugih; nihče ne profitira, razen na račun drugih. Ali drugače, po tej dogmi je vsa medosebna menjava vedno v korist enih, in na škodo drugih.  (Da temu ni tako, je bolj podrobno opisal Manuel Ayau: Not A Zero-Sum Game) Že na preprostem primeru našega peka se zelo jasno vidi zmotnost tega, v osnovi, merkantilističnega pojmovanja sveta in družbe.  Če pekov nakup obleke imenujemo prostovoljno dejanje, in zamenjavo razbitega stekla neprostovoljno, ali prisilno, šele v prvih obrisih zaslutimo vse inherentno zlo današnjih "modernih" oblik prerazdeljevanja in prisilnih oblik razlastninjenja, kot so davki, trošarine, prispevki in druge dajatve raznoraznih oblik in imen.  Tako vidimo, da je danes na pohodu ista merkantilistična miselnost - rekel bi, da danes z bolj "človeškim obrazom", ki je pripeljala svet ne tako davno  tega v najviharnejše obdobje človeštva.  Danes se pod krinko socializma, "solidarnosti", "socialne naravnanosti", "socialnega čuta", in kar je še teh abotnih pretvez prodajajo iste v temelju zle ekonomske politike srednjeveškega merkantilizma, ki so stoletja dolgo večino prebivalstva držale v bedi in neznosnih življenjskih razmerah.  Šele z nastopom kapitalizma, in tako osovražene industrijske revolucije, so se v resnici začele razmere za veliko večino prebivalstva izboljševati. Izhod je preprost, in le eden: kapitalizem, svobodna menjava, konkurenca, in prosti trg brez intervencionizma države-varuške.  Kapitalizem je enkrat že rešil svet pred popolnim propadom.  Zakaj ga ne bi še enkrat?  Zmota o razbiti šipi                                           Korupcija je povsod Posted avg 30 2010, 02:42 by Whatmeworry with 7 comment(s)

• Zmota o razbiti šipi - 28.8.2010

  Vso ekonomijo lahko zreduciramo na eno samo lekcijo, in slednjo v en sam stavek.  Umetnost ekonomije sestoji iz opazovanja ne le trenutnih, temveč tudi dolgoročnih, učinkov nekega dejanja ali politike; sestoji iz sledenja konsekvenc te politike ne zgolj za posamezno skupino, temveč za vse skupine.  Običajno se ta koncept razloži z zgodbo o razbiti šipi. Zgodba gre nekako takole.  Nekega dne nekdo vrže kamen v pekovo šipo, in jo razbije.  Pek se seveda drži za glavo ob misli na stroške, ki jih bo imel z zamenjavo.  Okoli pekarne se zbere gruča ljudi, ki skuša peka potolažiti z argumentom, da "naj gleda na ekonomijo širše".  Ker bo moral zamenjati šipo, imajo posledično steklarji več dela, s čemer se bo njihov ekonomski položaj izboljšal.  Razbita šipa je, tako gre ta argumentacija, "dobra za ekonomijo kot celoto". Bastiat je pokazal, kako zmotna je ta argumentacija s konceptom vidnega in nevidnega.  V resnici je razbita šipa za ekonomijo v celoti škodljiva.  Zanimivo pri tem je, da tako pravi že zdrava pamet.  Če bi bilo namreč drugače, bi bila pot v blaginjo skrajno enostavna, in bi sestojila iz permanentnega uničevanja že ustvarjenega.  Permanentna vojna, če hočete.  Šipa je v primeru peka namreč tisto, kar je vidno.  Kar je v tem primeru nevidno je, kar bi pek sicer naredil z denarjem, ki ga mora zdaj plačati steklarju za zamenjavo razbite šipe.  Morda bi si kupil novo obleko.  V tem primeru bi pek imel šipo in obleko, namesto steklarjev pa bi dodaten posel dobili krojači.  V primeru razbitja šipe pa pek ne bo imel od svojega denarja nič, le staro bo zamenjal z novo.  Pek je tako zdaj revnejši, kot bi bil, saj bi imel obleko, ki je do zdaj ni imel.  Preostalo gospodarstvo pa ima od njega v obeh primerih enako.  Tako je skupno gospodarstvo pravzaprav prikrajšano za eno obleko, in je "v vsoti" v resnici za toliko revnejše. To je pravzaprav vsa ekonomska znanost "in a nutshell".  Za konec prilagam še animacijo te pomembne zgodbe, ki velja za temeljni koncept ekonomske znanosti.    DARS-ov egalitarizem                                                                Menjava ni igra z ničelno vsoto Posted avg 28 2010, 11:52 by Whatmeworry with 1 comment(s)

• DARS-ov egalitarizem - 23.8.2010

  Medtem, ko je egalitarizem izvorno pomenil enakost pred zakonom, t.j. "v izhodišču", danes pomeni vse kaj drugega, le enakosti pred sodišči ne.  Danes je egalitarizem večinoma pojmovan kot enakost "rezultatov", da moramo vsi ljudje biti enaki, imeti enako, in se obnašati enako, ne glede na svoja znanja, delavnost, pridnost, natančnost, ipd.  Vsaj tako je razumeti pozive oblastnikov.  Tako je v Deklaraciji Človekovih in Državljanskih Pravic iz leta 1789 v 6. členu zapisano: The law "must be the same for all, whether it protects or punishes. All citizens, being equal in its eyes, shall be equally eligible to all high offices, public positions and employments, according to their ability, and without other distinction than that of their virtues and talents." Egalitarizem je torej izvorno pomenil zgolj enakost pred zakonom, in čisto nič drugega. Zadnji primer, ki dokazuje, da pred zakonom v Butalistanu nismo vsi enaki, je primer DARS-ovega neplačevanja DDV.  Če bi namreč bili pred zakonom vsi enaki, bi za DARS veljalo enako, kot velja za vse gospodarske družbe: davke je treba plačati. A DARS-u DDV-ja očitno ni treba plačevati, in zbirokratizirana, pozitivistična, vladajoča "socialno-naravnana" oligarhija "z občutkom za solidarnost in egalitarizem" bo to celo uzakonila.  Kako primitivno je takšno delovanje ugotovimo šele, ko pomislimo, kako je do neplačanega davka sploh prišlo: vstopni davek so si obračunavali, izstopnega pa, jasno, ne.  V bistvu to pomeni, da je DARS pobasal vse davke, ki so jih plačevali podizvajalci.  Še drugače, to pomeni, da so nas avtoceste stale še več, kot se v javnosti prikazuje.  Ker je k cifri potrebno prišteti še neplačan DDV s strani DARS-a. Če bi si "navadna" gospodarska družba privoščila kaj tako nonšalantnega, kot je ignoriranje davčnih zakonov, ne more biti nobenega dvoma, kaj bi se z njo zgodilo.  Zaprli bi jo po kratkem postopku, kot tudi njenega lastnika.  Torej DARS ni enak pred zakonom vsem ostalim državljanom in gospodarskim subjektom.  Pika. Tako je pervertiranje pojma 'egalitarizem' doseglo svoj ultimativni vrh, saj je njegov pomen danes ravno nasproten tistemu, ki ga je v izvoru imel.  Danes pomeni enakost vsega, le enakosti pred zakonom ne.  Pa naj še kdo reče, da živimo v pravni državi.  Larifari.  Začetki kvantitativne teorije denarja                         Zmota o razbiti šipi Posted avg 23 2010, 10:32 by Whatmeworry with 2 comment(s)

• Začetki kvantitativne teorije denarja - 3.8.2010

  Kvantitativna teorija denarja pravi, da obstaja direktna vzročno-posledična povezava med količino denarja in cenami.  Po domače: več, kot je denarja, višje so cene, ter obratno, manj, kot ga je, nižje so cene.  Na ceno posamezne dobrine seveda vpliva še mnogo drugih dejavnikov, kot na primer ponudba in povpraševanje.  Vendar ima slednje vpliv na cene posameznih dobrin medtem, ko ima količina denarja direkten, neposreden, vpliv na vse cene.  Seveda ne takoj.  Vpliv povečane količine denarja pride do izraza čez čas, ko vsi agenti na trgu (tako kupci, kot trgovci in proizvajalci) to povečanje opazijo.  In, nenazadnje, pomembno je tudi povpraševanje po denarju.  Kvantitativna teorija denarja pravzaprav pravi, da je vrednost denarja - enako kot vse ostale dobrine - podvržena silam ponudbe in povpraševanja. Prvi, ki je to teorijo izoblikoval je bil Nikolaj Kopernik (http://en.wikipedia.org/wiki/Copernicus, slovensko http://sl.wikipedia.org/wiki/Kopernik).  V svojem delu Monetae cudendae ratio (1526) je pomembno prispeval k razvoju monetarne vede.  Takole pravi: We in our sluggishness do not realize that the dearness of everything is the result of the cheapness of money. For prices increase and decrease according to the condition of the money. An excessive quantity of money should be avoided. [Murray N. Rothbard, Economic Thought Before Adam Smith, str. 165] Drugi, ki je pomembno oblikoval teorijo je španski sholastik iz Salamance, Martin de Azpilcueta Navarrus (1493-1586).  V svojem delu Comentario resolutoio de usuras (1556) je bil prvi, ki je jasno in nedvoumno to teorijo zapisal, in prelomil z dotedaj prevladujočim prepričanjem, da je denar lahko kakorkoli uporabljen kot fiksno merilo ostalih dobrin.  Takole pravi: All merchandise becomes dearer when it is in great demand and short supply, and that money, in so far as it may be sold, bartered, or exchanged by some other form of contract, is merchandise, and therefore also becomes dearer when it is in great demand and short supply. Dodajmo še to, da Azpilcueta ni naredil napake, ki jo delajo kasnejši "kvantitativni" teoretiki, ki iz definicije običajno izključijo povpraševanje po denarju. [Murray N. Rothbard, Economic Thought Before Adam Smith, str. 105-106] Azpilcueta je učinek povečanja količine denarja lahko opazoval "iz prve vrste", saj sta zlato in srebro iz novega sveta v tistem času dobesedno preplavljala najprej Španijo, in kasneje še preostalo Evropo.  Cene so se sredi 16. stoletja podvojile. Jean Bodin (1530-1596) je, s svojim delom Response to the Paradoxes of M. de Malestroit (1568), sicer tisti, ki ga zgodovinarji sicer - napačno - predstavljajo kot očeta te teorije.  V tem delu je Bodin odkril pravi vzrok za kronično višanje cen v tedanji Franciji: povečana količina zlata in srebra v obtoku zaradi uvoza iz novega sveta. Naj na koncu dodam, da skoraj 500 let kasneje, v prečudoviti deželici na sončni strani Alp, njeni prebivalci še vedno mislijo enako, in s tem dokazujejo svojo pregovorno odpornost na novotarije in uvoz idej in znanja iz zlih tujih dežel.  V slovenski Wikipediji namreč o denarju piše sledeče: Denar je splošno veljavno plačilno sredstvo, ki ga lahko zamenjamo za izdelke in storitve. Hkrati pa je merilo vrednosti izdelka ali storitve. Kako je lahko nekaj, kar se samo spreminja merilo za druge stvari, je očitno vprašanje, na katerega nihče v tem podalpskem raju niti ne pomisli. Posted avg 03 2010, 01:37 by Whatmeworry with 3 comment(s)

• Logika in konsistentnost kot pretesen miselni okvir - 1.8.2010

  Socialistična ideologija generira umske spake, ki se jih še Mengele ne bi sramoval.   Vendar so naši "socialni inženirji" njegovo delo uspelo nadgraditi v smer, za katero nisem prepričan, da bi jo ta "velikan" odobraval: pri nas so te spake na oblasti... Tako na primer lahko v Sobotni Prilogi Dela z dne 31.7.2010 v pismih bralcev preberemo članek z naslovom "Bolje samouprava kot država", v katerem avtor pravi sledeče: Železnica je velika državna zadeva. Predstavlja največjega in najcenejšega javnega prevoznika, zato je ni države na svetu, ki bi usodo takšnega gospodarskega subjekta prepuščala komurkoli na milost ali nemilost. Seveda.  Železnice so veliki uspeh zagovornikov monopolov in njihovih vsesplošnih socialnih dobrobiti. Po drugi strani se spomnim zgodbe okoli avtocestnih vinjet, ko taisti dušebrižniki vpijejo, da je "nepravično", da plačujejo vinjete tudi tisti, ki se - bojda - po avtocestah ne vozijo. Kaj je tu narobe?  Železnice plačujemo vsi, tako tisti, ki se z njimi vozijo, kot tudi tisti, ki se ne.  Ker imajo železnice permanentno izgubo, ki jo pokriva tisti del prebivalstva, ki je zaposlen v zasebnem sektorju skozi višje davke, vsakovrstne dajatve, ter zadolževanje države.  Zakaj v tem primeru ne začno vpiti o "nepravičnosti"?  Po drugi strani bi lahko vpili tudi o socialnih dobrobitih avtocest, ter o tem, kako poceni je prevažanje po njih.  Nikakor.  Železnice in javni prevoz so v njihovem terminološkem slovarju opremljeni z oznako "Dobro", avtoceste in zasebni prevoz pa kot "Slabo".  In tega se povsem nekritično držijo, ker so pač tako naučeni. Če namreč eno plačujemo vsi, in je to dobro, drugo pa ne, ker bi bilo to "nepravično", lahko za take izjave rečemo vsaj to, da so nelogične in nekonsistentne.  Po domače, gre za umsko spako, kakršne se še Mengele ne bi sramoval. Socialističnim umskim spakam ne bi zameril, če bi bili v uporabi svojih "argumentov" vsaj konsistentni.  A očitno logika in konsistentnost zanje tvorita "pretesen miselni okvir". Posted avg 01 2010, 12:45 by Whatmeworry with 3 comment(s)