Kvantitativna teorija denarja pravi, da obstaja direktna vzročno-posledična povezava med količino denarja in cenami.  Po domače: več, kot je denarja, višje so cene, ter obratno, manj, kot ga je, nižje so cene.  Na ceno posamezne dobrine seveda vpliva še mnogo drugih dejavnikov, kot na primer ponudba in povpraševanje.  Vendar ima slednje vpliv na cene posameznih dobrin medtem, ko ima količina denarja direkten, neposreden, vpliv na vse cene.  Seveda ne takoj.  Vpliv povečane količine denarja pride do izraza čez čas, ko vsi agenti na trgu (tako kupci, kot trgovci in proizvajalci) to povečanje opazijo.  In, nenazadnje, pomembno je tudi povpraševanje po denarju.  Kvantitativna teorija denarja pravzaprav pravi, da je vrednost denarja - enako kot vse ostale dobrine - podvržena silam ponudbe in povpraševanja.

Prvi, ki je to teorijo izoblikoval je bil Nikolaj Kopernik (http://en.wikipedia.org/wiki/Copernicus, slovensko http://sl.wikipedia.org/wiki/Kopernik).  V svojem delu Monetae cudendae ratio (1526) je pomembno prispeval k razvoju monetarne vede.  Takole pravi:

We in our sluggishness do not realize that the dearness of everything is the result of the cheapness of money. For prices increase and decrease according to the condition of the money. An excessive quantity of money should be avoided.

[Murray N. Rothbard, Economic Thought Before Adam Smith, str. 165]

Drugi, ki je pomembno oblikoval teorijo je španski sholastik iz Salamance, Martin de Azpilcueta Navarrus (1493-1586).  V svojem delu Comentario resolutoio de usuras (1556) je bil prvi, ki je jasno in nedvoumno to teorijo zapisal, in prelomil z dotedaj prevladujočim prepričanjem, da je denar lahko kakorkoli uporabljen kot fiksno merilo ostalih dobrin.  Takole pravi:

All merchandise becomes dearer when it is in great demand and short supply, and that money, in so far as it may be sold, bartered, or exchanged by some other form of contract, is merchandise, and therefore also becomes dearer when it is in great demand and short supply.

Dodajmo še to, da Azpilcueta ni naredil napake, ki jo delajo kasnejši "kvantitativni" teoretiki, ki iz definicije običajno izključijo povpraševanje po denarju. [Murray N. Rothbard, Economic Thought Before Adam Smith, str. 105-106]

Azpilcueta je učinek povečanja količine denarja lahko opazoval "iz prve vrste", saj sta zlato in srebro iz novega sveta v tistem času dobesedno preplavljala najprej Španijo, in kasneje še preostalo Evropo.  Cene so se sredi 16. stoletja podvojile.

Jean Bodin (1530-1596) je, s svojim delom Response to the Paradoxes of M. de Malestroit (1568), sicer tisti, ki ga zgodovinarji sicer - napačno - predstavljajo kot očeta te teorije.  V tem delu je Bodin odkril pravi vzrok za kronično višanje cen v tedanji Franciji: povečana količina zlata in srebra v obtoku zaradi uvoza iz novega sveta.

Naj na koncu dodam, da skoraj 500 let kasneje, v prečudoviti deželici na sončni strani Alp, njeni prebivalci še vedno mislijo enako, in s tem dokazujejo svojo pregovorno odpornost na novotarije in uvoz idej in znanja iz zlih tujih dežel.  V slovenski Wikipediji namreč o denarju piše sledeče:

Denar je splošno veljavno plačilno sredstvo, ki ga lahko zamenjamo za izdelke in storitve. Hkrati pa je merilo vrednosti izdelka ali storitve.

Kako je lahko nekaj, kar se samo spreminja merilo za druge stvari, je očitno vprašanje, na katerega nihče v tem podalpskem raju niti ne pomisli.