Ena od temeljnih razlik med klasično-liberalnim in kolektivističnem pogledom na svet je definicija razrednega boja. Levičarski pogled je nam vsem znan vsled zdaj skoraj že 70 let trajajoče neprekinjene indoktrinacije: to je boj med delavskim in "kapitalističnim" razredom lastnikov proizvodnih sredstev v sistemu, temelječem na zasebni lastnini. Lastniki kapitala po tej dogmi bojda živijo na račun izkoriščanja delavskega razreda s tihim prisvajanjem "presežka dodane vrednosti", ki nastane z delom delavcev v preoblikovanju vhodnih kapitalskih dobrin v izhodne, prodajne, izdelke. Po domače, "kapitalisti" kradejo "delavcem" s tem, da jim ne izplačujejo plač v višini te razlike, pač pa njen pomemben del neosnovano tlačijo v svoje žepe.
Ta - logično napačna - analiza sloni na toliko napačnih predpostavkah, da jih je že kar težko našteti. Najpomembnejša vsekakor temelji na napačnem umevanju vrednosti, na t.im. delovni teoriji vrednosti, ki tolmači "vrednost" (in jo celo nonšalantno enači s ceno) izdelka s količino vanj vloženega dela. Po domače, če je bilo v izdelavo čevljev vloženih enako število ur dela kot v izdelavo računalnika, morata po tej "teoriji" imeti oba izdelka tudi isto ceno. O pravilnem tolmačenju in izvoru vrednosti bom sicer pisal kdaj drugič v prihodnosti, za zdaj naj le ponovno ponovim zapisano: delovna teorija vrednosti je logično napačna, in posledično tudi vse na njej temelječe teorije. Naj dodam, da je tudi Adam Smith v svojem Bogastvu Narodov uporabil to, napačno, teorijo, in torej posledično zgrešil tudi v nekaterih svojih receptih in analizah. Vendar so kasnejši klasični liberalci za razliko od levičarjev to svojo zmoto spoznali, in svojo teorijo vrednosti zasnovali na novo.
Poleg napačne teorije vrednosti zgornja hipoteza tudi ne upošteva pomena in vloge podjetnikov, rizika, obresti na vložen kapital, produktivnosti posameznikov, sloni na "statičnem" umevanju družbe, in, kar je prav tako zelo pomembno, ne upošteva pomena dobička in izgube in njune vloge v koordinaciji aktivnosti družbe pri izkoriščanju redkih (v smislu, da jih ni v neomejenih količinah - saj vendar ne živimo v paradižu!) dobrin in naravnih virov. O vsem tem morda kdaj drugič.
Moj namen danes je predstaviti - po mojem mnenju temeljno - zmoto v sami definiciji razrednega boja. Izvorno je bil ta namreč definiran zelo drugače, kot trdi marksizem. Teorija razrednega boja se namreč ni pričela s Karlom Marxom. Začela se je z dvema francoskima liberalcema, ki ju je navdihoval J. B. Say: Charles Comte (Sayev zet), in Charles Dunoyer. Njuna teorija razrednega boja deli družbo v dva razreda: v vladajočega in podložniškega. Razredni interes je tako vezan na odnos posamezne skupine do države: bodisi je na oblasti, bodisi ni. (Murray N. Rothbard, Economic Thought Before Adam Smith, str. 75)
Po tem umevanju tako lahko pridemo do navideznega protislovja: delavski razred v razrednem boju s svojo avantgardo, ki je na oblasti. Da to ni protislovje empirično dokazuje prav naš, domači, primer zadnjih zdaj že skoraj 70 let, ki zgolj dodatno potrjuje pravilnost in trdnost definicije razrednega boja, kot sta ga zapisala Dunoyer in Comte, francoska liberalca, navdahnjena s strani enega najeminentnejših francoskih liberalnih ekonomistov, J. B. Saya. V kapitalističnem sistemu, temelječem na zasebni lastnini in posebej na zasebni lastnini proizvodnih sredstev, ni nikakršnega "inherentnega" konflikta; le-ta nastopa v sami državi. Levičarski mit o dobrotljivosti države je tako razbit: kdor je na oblasti, vlada, kdor ni, je podložnik. Interesa tako definiranih razredov pa si stojita v nepomirljivem nasprotju vsaksebi.
Korupcija je povsod Močna država, ali šibka? 