
O lastnostih denarja je razmišljal že Aristotel, in predpisal 4 osnovne lastnosti, ki jih vsak denar mora imeti:
-
Vzdržljivost (durability). Denar mora biti odporen na čas in se ne sme prehitro obrabiti ob konstantnih menjavah.
-
Prenosljivost (portability). Imeti mora relativno visoko vrednost v majhnih količinah.
-
Deljivost (divisibility), konsistentnost, in zamenljivost. Z delitvijo ne sme izgubiti svojih osnovnih lastnosti. Velja tudi obratno - s sestavljanjem v večje enote prav tako ne sme izgubiti svojih osnovnih lastnosti.
-
Mora imeti intrinzično (intrinsic) vrednost. Denar mora biti vreden že sam po sebi kot tržno blago.
Novejši seznam najdemo v Rothbardu (npr., The Mystery of Banking, I.3: The Proper Qualities of Money, str. 6-8):
-
Splošna tržnost (general marketability): denar mora imeti tudi nemonetarno vrednost; mora biti uporaben še za kaj drugega, mora imeti intrinzično vrednost.
-
Deljivost
-
Prenosljivost
-
Količina mora biti razmeroma stabilna (stabilna ponudba)
-
Vzdržljivost
-
Prepoznavnost
-
Homogenost
John Law, svetovljanski hazarder in "monetarni vrač", čigar ideje o povečevanju blaginje skozi povečevanje količine denarja v obtoku, ki bi jih danes lahko označili za proto-Keynesianske, so skorajda povzročile bankrot Francije l. 1720 (Mississippi Bubble) in skorajšnji zlom Velike Britanije istega leta (South Sea Bubble), je imel o denarju precej drugačne predstave. Zato si poglejmo primerjavo, kako izpolnjujeta zahtevane lastnosti denarja srebro, denar skozi večino človeške zgodovine, in papirnati denar s "kritjem" v zemlji, kot ga je John Law skušal uvesti v Franciji leta 1716 (oziroma bolje, denar je imel "kritje" v delnicah družbe, ki je bila lastnica zemlje):

| Lastnost |
Srebro |
Papir |
Zemlja |
| Ne-monetarna vrednost |
da |
ne |
da |
| Deljivost |
da |
da |
ne |
| Prenosljivost |
da |
da |
ne |
| Stabilna ponudba |
da |
ne |
da |
| Vzdržljivost |
da |
ne |
da |
| Prepoznavnost |
da |
ne |
da |
| Homogenost |
da |
da |
ne |
Oblastniki so od vekomaj iskali načine, kako na hitro povečati svoje bogastvo. V časih, ko so bile plačilno sredstvo žlahtne kovine, so se posluževali tehnik zniževanja vrednosti, s katerimi so odvzemali majhne količine žlahtnih kovin iz obstoječih kovancev, z razliko kovali nove, ter tako večali količino denarja v obtoku. Tako so, na primer, v starem Rimu v letih 218-268 našega štetja uspeli zmanjšati vsebnost srebra v kovancih na 1/5000 začetne vrednosti. Danes je oblastnikom veliko lažje: enostavno tiskajo "svež" denar brez kakršnihkoli omejitev. Posledice enega in drugega početja so seveda iste - inflacija, in v ekstremnih primerih hiperinflacija, ter posledično razpad družbe, države, in nekoč tudi najmogočnejših imperijev. Tako je, na primer, vzhodno-rimsko cesarstvo, ki je za razliko od zahodno-rimskega temeljilo na trdnem denarju, zdržalo skoraj 1000 let dlje. Zakaj mislimo, da bo danes kaj drugače?
Zato trden denar seveda sam po sebi ni dovolj. Oblasti je dodatno treba odvzeti iz rok možnost vsakršne manipulacije denarja: tudi kovanje denarja je potrebno prepustiti trgu. To seveda tudi pomeni, da je potrebno ukiniti centralne banke in sistem delnih rezerv, ter banke prav tako prepustiti trgu.