"Finančno krizo je povzročila deregulacija."

Inside Job (2010) je propagandno sporočilo, zapakirano v visoko-proračunski dokumentarec s "prvoligaškim" pripovedovalcem (Matt Damon). Razen konstantnega ponavljanja zgornjega slogana, ne slišimo in ne vidimo nobenega dokaza, ki bi ga podprl. Naj ponovim: film ne išče dokazov za pravilnost gornje trditve, pač pa "gradi" na njeni "samoumevnosti". A kaj se zgodi, ko za hip podvomimo v gornjo tezo? Podobno kot Marxove pravljice, se tudi ta sesuje v prah.

Namreč: kako to, da so se Islandske banke lahko tako močno zadolžile, po navedbah v filmu za skoraj 10-kratnik islandskega BDP? Je za to res kriva zgolj "deregulacija", in to po možnosti celo tista, ki naj bi jo v ZDA sprožil Ronald Reagan, kot namiguje film? Ali ni bolj verjetna druga razlaga, ki pravi, da so se te banke lahko tako močno zadolžile, ker je za njimi stala garancija države, da jih bo rešila, če bodo zašle v težave? Nobenega dvoma ni, da bi se te banke težko tako močno zadolžile, če za njimi ne bi stala garancija "močnega, prodornega, in uspešnega" gospodarstva in "premožnih" davkoplačevalcev. Država je za te banke jamčila z davkoplačevalskim denarjem, čeprav ji mandata za to nihče nikoli ni dal. Ali drugače: kako nor bi moral biti posameznik, da bi se take finančne igrice šel z lastnim denarjem? In četudi bi se, koga bi zanimalo, ko bi na koncu propadel, in bi ga tisti, ki so mu nasedli, razjarjeni z vilami lovili po islandskih ledenih širjavah? Je torej res za propad teh bank kriva "deregulacija", ali pa je morda vendarle kriva kar moralno-hazardna Država, ki misli, da lahko vse ureja in predpisuje?

Film seveda pravi, da ne. Film nam govori, da je kriv človeški pohlep. Madona! S tujim denarjem so si "bankirji" iz Wall Streeta - pomislite, kako bogoskrunsko! - celo kupovali drogo in prostitutke. Si kupovali reaktivna letala, luksuzne vile, in jahte. Firma části. Saj ni nobenega rizika. Jasno, da ga ni: če nam ne uspe, bodo našo luknjo itak pokrili davkoplačevalci, mi pa se medtem zabavajmo, kolikor se le da. Da mi je najti tisti redek primerek človeške vrste, ki bi zavrnil vse te težke miljone, in lagodno življenje zamenjal za 8 urno tlako za tekočim trakom ... Morda pa vendarle tiči težava v našem reku, da "prilika dela tatu". Običajna podjetja zaradi slabega poslovanja propadejo. Finančne institucije pa doživijo s strani Države reguliran "bailout". Kako čudno. In potem bomo jokali, ko bomo ob večji regulaciji doživeli še več ekscesov, in vili roke nad "pokvarjeno človeško naravo". Res regulatorno duhamorno.

Več regulacije pomeni več "nadzornih agencij". Vendar, če že obstoječe agencije niso opravile svojega dela, zakaj pričakujemo, da ga bodo nove, ko bo šlo zares? Ali, kot radi rečemo: kdo regulira regulatorje? Če tako spektakularno odpovedo v najpomembnejših trenutkih se upravičeno sprašujemo čemu pravzaprav sploh služijo? Odgovor je enostaven: obstajajo zato, da dajo moralnim hazarderjem pokritje za njihovo prelivanje tujega (javnega) denarja v svoje (zasebne) žepe pri belem dnevu, pred nosom nevednih in neukih mas, ki ponavljajo: "Hočemo več Države!" Saj če jim ne uspe, jih bo rešila Država. Zaposlenim v regulatorjih je pa tako ali tako v interesu zaslužiti čimveč. Najlažje tako, da naredijo kaj "dobrega" za regulirane institucije v zameno za "spodobno" službo. In potem vpijemo, da rabimo še več regulacije? Da bo ekscesov še več?! In da ne bo pomote: najpomembnejši regulatorji so v opazovanem obdobju itak ljudje, ki so bili na čelu danes zloglasnih finančnih institucij. Finančna industrija je "regulirala" sama sebe. Le kaj bi si tak "regulator" lahko želel drugega kot natanko moč države za ustvarjanje pogojev, kjer bo lahko ves riziko prevalil na ramena drugih, sam pa pobiral mastne provizije in bonuse?! Kako regulirano nor mora biti človek, ki zahteva še več tistega, kar je krizo pravzaprav povzročilo?

Enako kot bonitetne agencije, s strani države "požegnane" institucije, ki naj bi "skrbele za red" na "finančnih trgih", in ki so enako spektakularno odpovedale v najbolj kritičnih trenutkih. Celo nasprotno. Vsem bankrotiranim bančnim in zavarovalniškim gigantom so pripisovali najvišje "ocene" še tik pred krahom. Kako pa, če so vendar mlatile fantastične dobičke ravno zaradi tega danes tako obsojanega početja?! Tudi bonitetne agencije so regulirane. Kajti gre za preveč "pomembno" dejavnost, da bi jo lahko kar kdorkoli opravljal, mar ne? Saj zato morajo biti regulirane! Zato mora država določiti, kdo sme ustanavljati bonitetno agencijo in kdo ne. In kaj rečejo, ko jim gre za nohte? Da so njihove bonitete le njihovo "mnenje". Kako predvidljivo. Obenem so edini, čigar regulirano "mnenje" se sme upoštevati. Kako jo opravljajo s strani države ti certificirani karteli (kar se sliši sumljivo podobno kot "certificirani idioti"), pa lahko že skoraj vsakodnevno opazujemo iz še vedno relativno varnega udobja domačega naslanjača: nikakor. Kako bi lahko funkcionirale te institucije v okolju, kjer bi jih lahko vsakdo ustanavljal, in bi bila njihova edina valuta na trgu njihova integriteta, film seveda ne pove. To pač presega etatistični miselni okvir "reguliranja". Saj je vendar "samoumevno".

V takem etatističnem moralno-hazardnem okvirju se lahko seveda bankirji mirno požvižgajo na svoje kliente. In to pravijo, se da regulirati? To, da se da zaukazati? Hm. Kaj pa, če bi raje vzpostavili tako okolje, v katerem bi enostavno tisti, ki za svoje kliente ne skrbijo, izgubili svoj posel? Kaj, če bi raje vzpostavili takšen sistem, v katerem so vsi podjetniki (tudi finančniki in bankirji) nagrajeni za skrb za kupce, in kaznovani, kadar zanje ne skrbijo? Naj namignem: takšen sistem je prosti, neomejevani, trg.

Eden glavnih "dokazov", ki jih film ponuja, je ta, da so mnogi odklonili intervjuje. Češ, dobili smo vas, in to, da o tem nočete pred kamero govoriti, potrjuje našo tezo. Kako subtilno. A meni se zdi, da to samo pomeni, da so ti akterji zelo verjetno krivi, in se tega zavedajo. Natančno česa, seveda ne izvemo. Film pač podtika tezo, da so premalo in preslabo regulirali. Larifari. Meni se bolj zdi, da so ti tipi zelo natančno vedeli kaj počnejo: da izkoriščajo moč prevelike in preobsegajoče Države za lastno bogatenje. Da skrbijo za okolje, v katerem maksimizirajo dobičke za posameznike, izgube pa prevalijo na ramena davkoplačevalcev. Trdim, da je bil to njihov resnični cilj. Več Države pomeni za te tičke torej tudi več moči, in posledično še več dobičkov, na še večji račun davkoplačevalcev. In sem hkrati prepričan, da se nam vsem za hrbti režijo kot pečeni mački! Regulacija? Jok! Te ljudi lahko spravi v red le prosti trg.

Inside Job je etatističen psevdo-intelektualističen propagandni zmazek vreden samega Goebbelsa. Zdaj bodo mase, ki so si ga že, kot tiste, ki si ga šele bodo ogledale ponavljale v en glas: "Hočemo več Države!" Dokler ne bo na oblast prišel spet kakšen socialist nacionalnega tipa ála Hitler ali internacionalnega tipa ála Stalin. Iz reguliranih Sibirskih koncentracijskih taborišč pa se tudi glas mase bolj slabo sliši ... Saj celo v filmu glavni regulatorji odločno izjavljajo, kako pozorno in pazljivo, da nadzorujejo situacijo. In potem naj jim damo v roke še več moči? Kateri idiot se je tega spomnil in celo našel goro denarja za financiranje visoko-proračunskega filma s prvoligaškim pripovedovalcem za razširjanje tega nesmisla? Konec koncev je v filmu izjava Dominiquea Strauss-Kahna, tedaj še šefa Mednarodnega Denarnega Sklada, da so prvi zahtevali več regulacije kar šefi finančnih institucij samih, ko so se njihove firme ena za drugo začele podirati. Jasno je, da je to v njihovem, in ne našem, interesu! Da jih regulacija ščiti, ko jim gre za nohte!

Da je slika "popolna", na koncu filma sledi še obračun z ekonomijo kot znanostjo, ki je bojda "del problema". Seveda je avtorjem filma popolnoma vseeno, da obstajajo različne "šole" ekonomske misli, in da včasih predlagajo kar nasprotne ukrepe. Je pa res, da prevladujoči šoli, keynesianska in monetaristična, tudi po mojem mnenju zaslužita ves bes, ki veje iz tega filma. Vsaj keynesianska namreč predpisuje več regulacije, obe pa polagata "tiskarno" denarja v roke neodgovornih politikov. Lahko bi rekli, da film takorekoč nevede potolče lasten argument!

Pravzaprav edino, s čemer se je moč strinjati, je način prikaza Obamove administracije. Obama je namreč zaposlil kar nekatere izmed največjih negativcev, ki jih film predhodno raztrga. A če po eni strani grmi s slogani v stilu "Wall Street so pohlepni kriminalci!", ter po drugi "Wall Street nam je prevzel državo!", se človek mora vprašati, zakaj bi kdo hotel taistemu Wall Streetu dati še več moči v roke?! Kje je tu logika? In ob tem si drznejo avtorji ob koncu še izreči eno od bolj fantastičnih misli, kar jih je kdorkoli izrekel o Wall Streetu: "Desetletja dolgo je bil naš finančni sistem stabilen." In potem je prišel Reagan s svojo deregulacijo, kot smo slišali na začetku. Mhm. Samo še osnovne finančne zgodovine se morajo avtorji naučiti, pa morda še bo kaj iz njih.

Več regulacije pomeni več države. Nasproti poenostavljene na začetku tega sestavka zapisane enovrstičnice, ki so jo "mase" zmožne absorbirati in ponotranjiti, se postavlja kar sama od sebe mnogo verjetnejša: "Finančno krizo je povzročila Država." Država ni rešitev problema. Država in njene institucije so vir moralnega hazarda in s tem vsega zla, ki omogoča in spodbuja vse v filmu obdelane ekscese. Več regulacije? Ne, hvala. Kar rabimo je več zdrave pameti in sistem, ki bo nagrajeval moralno držo ter kaznoval nemoralno. Kar rabimo je sistem, ki bo temeljil na odgovornosti posameznika. Kar rabimo je prosti trg, in manj rdeče Hollywoodske etatistične propagande.