Whatmeworry, ali zakaj bi me skrbelo?

O državnih jamstvih - 25.12.2011

2011-12-25T10:59:00Z

Država je v preteklosti določenim izbranim posojilodajalcem jamčila za kredite nekaterim izbranim gospodarskim subjektom. Konec poznamo: ta podjetja so propadla, in kreditov ne morejo vrniti. Posledično posojilodajalci (banke) dana jamstva vnovčujejo. Krijemo jih, kakopak, davkoplačevalci.

Kako se denar seli od davkoplačevalcev prek države in bank v zasebna podjetja, in prek njihovega propada v zasebne žepe? Podjetje zaprosi za kredit banko, zraven pristopi država s svojim "jamstvom". Banka denar posodi, posojilojemalec kupi (tudi, ali pa predvsem) od svojih znancev, prijateljev, in poslovnih partnerjev blago in storitve, včasih celo "fiktivne", in jim posojeni denar nakaže. Na koncu take "verige" so vedno zasebni žepi. Ta kredit se je torej razmeroma enostavno prelil v zasebne žepe. Če je bil kredit porabljen smotrno, bo podjetje na trgu zaslužilo, in bo lahko kredit odplačalo. V nasprotnem primeru pač ne. Tveganje nepoplačila posojila je breme posojilodajalca, ki mora sam poskrbeti za njegovo izterjavo. Od tod zahteve po večjem nadzoru.

Naj dodam, da je enak konec mogoč v vseh primerih, ko nekdo nekomu da kredit. Vsakdo lahko nekomu posodi svoj denar. Vendar, če ga jaz nekomu posodim, bom moral sam lepo poskrbeti za njegovo izterjavo. V primeru, ko država bodisi izda kredit, bodisi jamči tretji osebi za njegovo izdajo, je drugače: v tem primeru država pač poplača kredit posojilodajalcu z denarjem davkoplačevalcev, kadar ga posojilojemalec nima. V prvem primeru trpim jaz, torej posojilodajalec, v drugem mi, davkoplačevalci, ki nase prevzamemo posojilodajalčevo izgubo v tem "poslu". Ko h kreditu na tak način pristopi država, se torej tveganje nepoplačila dolga posojilodajalcu zmanjša ali celo izniči. To pa je definicija moralnega hazarda.

Posojilodajalec mora budno nadzorovati poslovanje posojilojemalca, sicer se lahko zgodi, da kredita ne bo dobil vrnjenega. Kadar to odgovornost prevzame tretji, v tem primeru država, se to breme prevali na njegova pleča. Kdor izda jamstvo za kredit, mora nadzorovati tako poslovanje posojilodajalca, kot tudi posojilojemalca, to je povsem jasno. Ključno neodgovorjeno vprašanje pa je, zakaj se država v te posle sploh meša? Zakaj sploh daje jamstva?

Drugo vprašanje je, kako (na osnovi kakšnih "kriterijev") država sploh izbere, komu bo jamstvo dala, in komu ne? Poleg običajnih floskul o uzakonjenju "strokovnih" kriterijev pride na pamet še brezmejen spekter koruptivnih metod. Potrebno je le plačati ustrezno tržno ceno za podpis jamstva tistemu, ki svoj podpis prispeva (ali, še bolje, nekomu ki potihem o tem odloča "v ozadju"). Tej tržni ceni rečemo v vsakdanjem jeziku podkupnina.

Posebno vprašanje, ki se porodi ob pregledu v članku navedenih posojilojemalcev je sumljiva podobnost z nekim drugim seznamom tajkunskih gradbincev (SCT, Vegrad, Gradis Celje, Viator&Vektor). Kako je mogoče, da država po eni strani upravljalce teh podjetij preganja, po drugi pa jim je kar sama zagotavljala denar z jamstvi? Kako je mogoče, da je država šele čisto na koncu, ob propadu teh podjetij, ugotovila njihove "rabote"? In to še celo v podjetjih, v katerih je sama lastnik? Ali ni čisto mogoče, da so ta podjetja propadla potem, ko so od države in bank dobile vse te kredite ravno zaradi tega, ker so z njimi upravljali na način, da so ves ta denar skanalizirali v "ustrezne" zasebne žepe? Seveda je pri tem skrajno pomembno, da javnost nikoli ne ugotovi dejanskih prejemnikov teh državnih, davkoplačevalskih, daril.

Ves ta denar je bil pokraden (davkoplačevalcem!) pred unovčitvijo jamstev. Jamstvo nastalo luknjo le pokrije. V podjetje je ta denar prišel iz bank, ki so te te kredite dale (tudi) na osnovi državnega jamstva. Če jamstva ne bi bilo, najbrž tudi kreditov ne bi bilo; brez kreditov denarja ne bi bilo. Če denarja ni, ga ni možno ukrasti.

Kaj natanko naj bi bilo neoliberalističnega v tem procesu? Kako naj bi deregulacija vplivala na ta proces? Na tem primeru ponovno vidimo zelo jasno dejanskega krivca današnje finančne in gospodarske krize: država je prek svoje moči "dajanja jamstev" izbranim posameznikom omogočila rop podjetij, ki so jih upravljali.

Vsaka gospodarska aktivnost v vsakem obdobju ne prinaša le dobičkov. Včasih se pač lahko zgodi, da ima posamezno podjetje tudi izgubo. Zavedati se je potrebno, da morajo to izgubo potem pokrivati lastniki. Kdor je udeležen v dobičkih, mora biti tudi v izgubah. Tudi zato je "državno lastništvo" gospodarskih subjektov neprimerno po eni strani, ter po drugi "soudeležba" zaposlenih pri dobičku moralno-hazardna. Tako dobiček, kot izguba, morata vedno pristati na istem mestu. Pri lastniku. Ne pa, da dobičke pobirajo eni, izgube pokrivajo drugi, in s podjetji upravljajo tretji.

Če bi lastniki podjetij kradli sami sebi, bi bil to zgolj njihov problem. A je jasno, da v opisanih primerih ni šlo za krajo samemu sebi, pač pa za skrito, zavito, krajo davkoplačevalskega denarja. Tega moralnega hazarda pa nista omogočila "neoliberalizem" in "deregulacija". Nasprotno. Povzročila sta ga ravno kolektivizem zbiranja davkoplačevalskega denarja v "skupno skledo", s katero upravljajo moralno-hazarderski upravljalci, podvrženi pritiskom korupcije, ter moč in sila države, ki si sama jemlje pravico po lastni presoji razpolagati s tujim denarjem. Dejstvo, da je bilo "vse zakonito" le pomeni, da je ravno regulacija v obliki zakonov tista, ki je tako krajo sploh omogočila. Če bi država ne imela moči izdajati jamstev in prek svojega lastništva v "sistemskih" bankah dajati posameznim izbrancem "tajkunskih" kreditov, ti tega denarja ne bi mogli skanalizirati v svoje žepe, nastavljene na Cipru, v Liechtensteinu, Delawareu, Latinski Ameriki, Sidneyu, ali kjerkoli pač že.

Say in Keynes: dva nasprotna pogleda na svet - 13.12.2011

2011-12-13T11:08:00Z

Sayev zakon, ali zakon trga, je ekonomska zakonitost klasične ekonomije, poimenovana po francoskem poslovnežu in ekonomistu Jean-Baptiste Say-u (1767–1832), ki je dejal, da “proizvode plačamo s proizvodi”, ter, da “zasičenje se lahko zgodi edinole, kadar je preveč resursov uporabljenih za izdelavo ene vrste blaga, ter premalo za drugo”.

Pred izbruhom Velike Depresije (1929) je bil tak pogled v ekonomiji, osredotočen na proizvodnjo, prevladujoč. Med njo pa je John Maynard Keynes (1883-1946) postavil temelje novega ekonomskega pogleda, ki je tedaj uveljavljenemu Sayevemu zakonu nasprotoval, in v center ekonomske analize postavil potrošnjo. Od tod izvirata 2 v temelju nasprotna ekonomska pogleda na svet. Debata o tem, kateri pogled je pravilen, poteka še danes, in ju najbolje ilustrira znameniti videospot “Fear the Boom and Bust”:

Od tod izhajata tudi 2 v temelju nasprotujoča si “recepta” za izhod iz gospodarskih kriz: po Keynesu je potrebno trošiti več, in se zato, če je potrebno, tudi zadolževati, po Sayu pa, da je potrebno enostavno zavihati rokave, začeti varčevati, ter delati “prave” stvari - torej tiste, ki jih ljudje potrebujejo, in so jih pripravljeni tudi plačati. Po domače, potrebno je prepustiti trgu - torej ljudem, posameznikom - odločitve o tem, kaj se bo kupovalo, in torej proizvajalo. Resda bomo v slednjem primeru začasno občutili precejšnjo bolečino, saj je tista podjetja, ki so proizvajala "napačno" blago, potrebno pustiti propasti, ter na ta način sprostiti porabljene resurse za bolj potrebne reči. A tako zdravilo je nujno. Brez njega si luknjo le poglabljamo. Dlje, kot s tem odlašamo, globlja bo luknja, in vse težje in težje postaja izkopati se iz nje.

Analiza razlogov, ki pripeljejo do takšnega zasičenja, sicer presega okvir tega pisanja, a naj povem, da avstrijska šola ekonomije trdi, da vedno izvira iz enega in istega temeljnega razloga: ker se financira proizvodnjo stvari, ki jih ljudje ne kupujejo, torej zaradi ignoriranja trga. Na misel pride vse sorte intervencionističnih trikov, od subvencij, in uravnavanja cen, do izkrivljanja višine obrestnih mer, ki služijo predvsem "zaščiti" s strani oblastniških klik preferiranih proizvajalcev. Temu namenu pa služi "svež denar", ki ga v gospodarstvo "špricajo" institucije centralnih bank. Ta, "svež", denar je tisti, ki boom-bust gospodarske cikle povzroča, in ne, kot je trdil Keynes, "premajhna potrošnja".

Keynes sam je tik pred smrtjo dejal Henryju Clayu, tedanjemu svetovalcu Bank of England, da “za rešitev naših težav se vedno bolj naslanjam na nevidno roko, ki sem jo pred dvajsetimi leti skušal izbrisati iz ekonomije”. Izjava, s katero je Keynes zanikal in ovrgel - ne prvič - lastno delo. (glej, n.pr., Keynesovo izjavo "Ah, pozabi, tega ne verjamem več.", ko ga je F. A. Hayek soočil s svojo kritiko njegove knjige "Treatise on Money".)

Keynesov pogled na ekonomijo težav ne odpravlja, temveč jih povzroča in poglablja. Vrniti se je potrebno k trdnim temeljem. Ekonomska znanost se mora vrniti k Sayu in njegovim naslednikom, ki jih danes pooseblja v prvi vrsti t.im. “Avstrijska” šola ekonomije.

O nacionalnem interesu - 10.12.2011

2011-12-10T09:41:00Z

Ena od morda najbolj zlizanih, obrabljenih, in trdovratnih floskul je tista, ki govori o "nacionalnem interesu". Kot narod imamo bojda nekakšne "interese". Seveda te interese "v resnici" poznajo le posvečeni. Le posameznim "razsvetljenim" posameznikom je dano videti, kaj naj bi to v vsakem konkretnem primeru bilo. Seveda ni govora, da bi kdorkoli moral za karkoli kadarkoli odgovarjati. Najbrž ni v "nacionalnem interesu" ugotoviti, kakšni sleparji so naši oblastniki, kajne?

V "nacionalnem interesu" je bila svoje čase prodaja enega pivovarja "pravemu" drugemu. V imenu "nacionalnega interesa" nas naši vrli oblastniki zadolžujejo zato, da rešujejo iz finančnih zagat svoje kamerade in pivske bratce. V "nacionalnem interesu" je obramba določenih lastnikov in njihovih propadajočih, ali že propadlih, podjetij in holdingov.

Če nekoliko poenostavim, je naš družbeni model sledeč: država najprej pobere (skoraj) vse tistim, ki proizvajajo, s čemer si zagotovijo velikansko malho (tujega) denarja. S to malho nato razpolaga majhna skupina samozvanih "izbrancev", "modrecev", ki "skrbno bdijo" nad potrebami neukega in zavedenega ljudstva. Koliko bomo "dali" za zdravstvo? Koliko za šolstvo? Koliko za Adrio, ki je trenutno v nerodnih finančnih težavicah? Ali naj zgradimo to cesto? Že samo s tem načinom prerazdeljevanja "skupnega" (beri: tujega, težko prisluženega) denarja zanikajo eno svojih priljubljenih floskul: da ni vse v denarju ... Vsaki povprečno inteligentni osebi je namreč jasno, da se problemov ne da reševati zgolj z denarjem. Potrebna je popolna predanost svojemu delu. In tega ni moč kupiti. To se lahko razvije le v okoliščinah, ko ima vsakdo občutek, da dela v prvi vrsti zase, in ne za kliko brezbrižnih roparskih političnih baronov, ki pazijo predvsem na to, da med ljudstvom "ne bi prihajalo do prevelikih socialnih razlik". "Oni" so seveda nedotakljivi. Njim "pripada". Oni so si to "izborili". Ker "skrbijo" za ljudstvo.

A, kot pravi Bastiat v svojem briljantnem spisu "Zakon", nasprotovati vladnim institucijam še ne pomeni odrekati pomoči sočloveku. Nasprotno, pomeni pravzaprav odrekati le privilegij birokratu, uzurpatorju, razpolagati s tujim denarjem in vzvišeno, neodgovorno, ter brezosebno odločati o usodah milijonov brezpravnih posameznikov.

Vsakomur, ki ni popolnoma ideološko zaslepljen, je tudi apriori jasno, da tak model ni vzdržen. Taka država prej ali slej propade. Za empiričen dokaz nam ni potrebno pogledati Zimbabveja, saj ga imamo na lastnem pragu: Jugoslavija je namreč bankrotirala, in posledice so bile izrazito krvave. Davljenje človeške svobodne iniciative v kateremkoli imenu je podlo, a početi to, kakor to počno naši "modreci", v imenu "socialne države" in "nacionalnega interesa" meji na z genocidom primerljivo zlo.

Dejstva so na dlani: dosedanje pojmovanje nacionalnega interesa se je izkazalo za votlo. "Mi" je prazna floskula, ki pomeni le kontinuiteto, s katero si oblastniška kasta podaljšuje svoje lagodno življenje na račun vseh nas, ostalih. "Mi" v resnici od tega nimamo nič: "naša" je le obveznost plačila zapitka za dekadentne orgije podle oblastniško-birokratske kaste puhloglavih, oportunih, brezsramnih, napihnjenih, vase zagledanih debilnežev, intelektualnih spak, samovšečnežev, njihovih priležnic, zvodnikov, ter vseh vrst odvisnikov. Le foteljaški vrtiljak malce zavrtijo, in se presedejo vsake toliko, da ne izgleda, kot da so "eni in isti" ves čas na "istih" položajih. Kontinuiteta. Brez sprememb. Orgija se nadaljuje, in se bo nadaljevala toliko časa, dokler vsega ne zmanjka. Prej te orgije ne bo konec.

Nacionalni interes je v resnici eden, in en sam: čimvečja blaginja vsakega posameznika, državljana naše nacionalne države, posebej. Ne le izbranih posameznikov. Blaginjo vsakemu posamezniku pa zagotavlja le prosti trg. Zato je v resnici tudi edini legitimni "nacionalni interes" - uvedba prostega trga, vsepovsod.

Telekomunikacijski kartel - 22.11.2011

2011-11-22T09:19:00Z

Na pohodu je očitno nov, telekomunikacijski kartel v nastajanju:

"S konkurenco se tepemo tam, kjer ni smiselno. V urbanih okoljih, s polaganjem kablov. In potem zmanjka denarja za vlaganja drugod," je včeraj na okrogli mizi o razvoju širokopasovne infrastrukture zatrdil Zoran Vehovar, član uprave Telekoma Slovenije. Udeleženci so se strinjali, da bi bilo treba preprečiti nadaljnjo gradnjo vzporednih omrežij, operaterji pa naj med seboj tekmujejo le s ponujanjem storitev.

Karteli so očitno že zdavnaj zlezli pod kožo Butalcem. Vsi si želijo služiti brez napora. Da gre to predvsem na račun davkoplačevalcev, seveda zamolčijo. Da s tem izgubljajo kupci, prav tako. In to celo dvakrat.

Ključni del zgornjega zapisa je seveda ta, da je potrebno preprečiti "nadaljnjo gradnjo vzporednih omrežij". Preprečiti je potrebno konkurenco, češ da gre za nesmoterno zapravljanje denarja. Ta vase zagledana gospoda seveda ne pove, zakaj je tako zgolj v primeru vlaganja v infrastrukturo, in ne tudi pri ponujanju storitev. Zakaj ne propagirajo monopola tudi tu? Odgovor je na dlani: ker se nihče od njih (razen onega v pretežnem državnem lastništvu) ne ukvarja z gradnjo infrastrukture, in tako ne morejo konkurirati onim, ki se! Monopol nad dejavnostjo, ki pa jo - polovično - opravljajo pa bi pomenil, da ostanejo brez svojih podjetij, kar seveda ne gre ... Da je mera polna, bi radi predstavniki nekaterih zasebnih podjetij celo predpisovali, kaj konkurentje - prav tako zasebna podjetja - smejo početi, in česa ne. In pri tem jim pritrjujejo nekateri "vidni" birokrati. Kakor je to po eni strani bizarno, pa je po drugi v okolju, v kakršnem živimo, povsem samoumevno. To je modus operandi (vsake) države. Tudi zato je potrebno državi zmanjšati moč. Da je posamezni prikoritniški birokrati ne bodo mogli več tako na odprti sceni zlorabljati za svoje zasebne koristi. Da je svobodna gospodarska pobuda ustavno zagotovljena pravica, jih ne zanima. Njih zanima predvsem lasten žep!

Kdo si ne želi podjetja, ki z minimalnimi stroški mlati maksimalne dobičke? Jasno, da vsak podjetnik, in še posebej politični "podjetnik" s povezavami z oblastniškimi klikami. Vsi bi imeli taka podjetja. A žal tako ne gre. Ker na koncu vse plačamo kupci. Konkurenca pa je tisto, kar podjetja sili v nižanje cen, rezanje stroškov, ter iskanje inovativnih rešitev. Kupec je kralj, in ne birokrat. Kupec se odloča, kadar mu pustimo. Torej je potrebno konkurenco dovoliti, ter s tem kupcem omogočiti izbiro. Za kupca pa se je potrebno boriti, in ta borba se nikoli ne konča. Na tak način se podjetja z inoviranjem, rezanjem stroškov, in nižanjem cen borijo za kupce. Očitno pa je ta borba za akterje pričujoče polemike pretežka. Oni bi raje easy life. Quick rich. Na račun kupcev in davkoplačevalcev. In jih tega niti ni sram v javnosti priznati.

Zakaj naj bi preprečevali "nadaljnjo gradnjo vzporednih omrežij" komurkoli, ki si to želi? Saj tistemu, ki je noče graditi, tega tako ali tako nihče ne zapoveduje? Tudi tu je odgovor več, kot na dlani: ker ima tisti, ki gradi lastno infrastrukturo, veliko konkurenčno prednost pred tistim, ki je ne. Ali, drugače povedano, vsa ta v polemiki udeležena podjetja je "potrebno" zaščititi pred neizbežnim propadom v konkurenčnem okolju. Operaterju v pretežnem državnem lastništvu pa je, kakopak, v interesu biti edini, ki gradi infrastrukturo, saj se tako lahko kasneje zateče k pomoči države. "Država! Financiraj izgradnjo infrastrukture!" In podobne parole, kot smo jih vajeni že iz državnega monopola železnic. Izgradnja bi potem potekala nekako tako, kot se je gradilo ceste. Infrastruktura bi bila večkrat preplačana, izbrani posamezniki pa bi si finančno precej opomogli. Tako, kot to gre v monopolnem okolju. In to si ti ljudje, in, da je mera polna, so med njimi celo "eminentni" predstavniki države, upajo na glas predlagati! Sramota brez primere!

Da smo kupci največ pridobili z "gradnjo vzporednih omrežij", najbrž ni treba niti poudarjati. Zaradi konkurence na infrastrukturi so bili vsi tekmeci prisiljeni spustiti svoje cene. Koliko smo na ta način prihranili kupci, bi lahko vsi ti državni biroji tudi izračunali. Nak. Cesar je nag, in to dejstvo moramo zakriti. Kajti sicer operater v pretežni državni lasti ne bi več mogel z vlakovnimi kompozicijami pošiljati denarja v pranje na jug, v Makedonijo in na Kosovo, ampak bi ga moral porabiti kar lepo za novo infrastrukturo. To pa je konec koncev njegovo edino resnično poslanstvo! Torej je jasno, čemu zares služijo pozivi k preprečevanju konkurence. Morda bi si to polemiko moral pobliže ogledati Urad za Varstvo Konkurence. A si ne delajmo iluzij. UVK ne bo ukrepal proti drugim državnom organom.

Zato je nujno potrebno pustiti konkurenco na infrastrukturi. Za preživetje družbe gre. Polemike, kot je pričujoča, pa jemati kot najnevarnejše družbene grožnje. Kartele je potrebno razbijati, ne ustanavljati. Spodbujati je potrebno konkurenco, in je ne preprečevati. Gospodo, ki si dovoli iz "visokih" birokratskih položajev zanjo navijati, pa spoditi iz javne uprave za vedno, in ožigosati kot škodljivce najvišje kategorije. "Metanje" denarja v kanalizacijo, kadar z njo profitirajo kupci, je še vedno bolje, kot metanje v nove Lamborghinije in Ferrarije prepotentnih in nesposobnih posameznikov brez domišljije in čigar obseg poslovne "vizije" se konča pri državno sponzoriranem molzenju raje.

Virant vrnil državi 18.777 evrov - 14.11.2011

2011-11-14T19:58:00Z

Virant je vrnil državi 18.777 evrov.

"Ljubljana - Gregor Virant, predsednik Liste Gregorja Viranta, je danes dopoldne nakazal v državni proračun na splošni konto 18.777 evrov razlike med ministrskim nadomestilom prispevkov, ki jih je prejemal iz proračuna, in dohodnino.

V ta namen je najel premostitveno posojilo pri Novi ljubljanski banki. S tem dejanjem, je pojasnil Virant na današnji novinarski konferenci, je državi vrnil vse stroške, do zadnjega centa, ki jih je imela država z njim. Na ta način je zanj neugodna zgodba v predvolilnem obdobju zaključena."

Tako. Za junaka ja ta "neugodna" zgodba "končana". Saj, če smo iskreni, tudi v resnici je. Denar je vrnil. End of story.

Ni pa končana razprava o temeljnem problemu, ki ga je ta zgodba sprožila. Temeljni problem pa ni teh 18.777€. Temeljni problem je pojmovanje našega junaka o tem, kaj mu "pripada". Temeljni problem je razumevanje morale predsednika neke stranke. Saj je večkrat ponovil, da mu ta znesek "po zakonu pripada". Tega, da je v bistvu zakon izigral, da mu je lahko nadomestilo "pripadlo", seveda ne bo nikoli priznal.

Naš junak je v bistvu le razkril vso abotnost še enega našega zakona: ljudem, ki imajo najmanj težav s služenjem, "pripadajo" najvišja nadomestila. Kaj je tu "socialnega", mi ne bo nikoli jasno. Kot, da avtorski honorarji niso prejemki. Jaz sem vedno videl "socialnost" države v pomoči tistim, ki nimajo, najšibkejšim. Tistim, ki ne zmorejo sami. In, kot ponavadi, sem se v teh pojmovanjih globoko motil. Bo že držalo, da je "socialna država" le pretveza največjim barabam za plenjenje lastnega naroda. Denar je sicer vrnil, a z manevrom, ki se ga noben ščurek ne bi sramoval: tudi ti namreč pobegnejo, ko nanje posvetimo z lučjo.

Ta zakon je treba lepo ukiniti. Nobenega nadomestila. To je pač riziko, ki spada k tej službi. Še posebej, ker so tile "junaki" spravili našo državo v bankrot. Še posebej, ker je predsednik vlade, v kateri je naš "junak" ministroval, javno oznanil, da je bila reforma, ki jo je izvedel, "napaka". Ampak kaj bi to. Njemu "pripada", če kaj naredi, ali ne, oziroma še huje, tudi če naredi kaj slabega. V vsakem primeru. In tako pojmovanje zakonov in delovanja države je temeljni problem. In tega temeljnega problema Virant z vračilom zneska ni razrešil, kvečjemu ga je še poglobil: namreč, od zdaj velja, da mu "pripada" dokler nanj ne posvetimo z lučjo. Ko se to zgodi, denar vrneš, in je vse "čisto". In zdaj bomo morali svetiti in svetiti, in na vse ščurke nikoli ne bomo posvetili. In to je človek, ki naj bi mu poverili svoj glas na volitvah? Ne, hvala.

Inside Job - 13.11.2011

2011-11-13T00:12:00Z

"Finančno krizo je povzročila deregulacija."

Inside Job (2010) je propagandno sporočilo, zapakirano v visoko-proračunski dokumentarec s "prvoligaškim" pripovedovalcem (Matt Damon). Razen konstantnega ponavljanja zgornjega slogana, ne slišimo in ne vidimo nobenega dokaza, ki bi ga podprl. Naj ponovim: film ne išče dokazov za pravilnost gornje trditve, pač pa "gradi" na njeni "samoumevnosti". A kaj se zgodi, ko za hip podvomimo v gornjo tezo? Podobno kot Marxove pravljice, se tudi ta sesuje v prah.

Namreč: kako to, da so se Islandske banke lahko tako močno zadolžile, po navedbah v filmu za skoraj 10-kratnik islandskega BDP? Je za to res kriva zgolj "deregulacija", in to po možnosti celo tista, ki naj bi jo v ZDA sprožil Ronald Reagan, kot namiguje film? Ali ni bolj verjetna druga razlaga, ki pravi, da so se te banke lahko tako močno zadolžile, ker je za njimi stala garancija države, da jih bo rešila, če bodo zašle v težave? Nobenega dvoma ni, da bi se te banke težko tako močno zadolžile, če za njimi ne bi stala garancija "močnega, prodornega, in uspešnega" gospodarstva in "premožnih" davkoplačevalcev. Država je za te banke jamčila z davkoplačevalskim denarjem, čeprav ji mandata za to nihče nikoli ni dal. Ali drugače: kako nor bi moral biti posameznik, da bi se take finančne igrice šel z lastnim denarjem? In četudi bi se, koga bi zanimalo, ko bi na koncu propadel, in bi ga tisti, ki so mu nasedli, razjarjeni z vilami lovili po islandskih ledenih širjavah? Je torej res za propad teh bank kriva "deregulacija", ali pa je morda vendarle kriva kar moralno-hazardna Država, ki misli, da lahko vse ureja in predpisuje?

Film seveda pravi, da ne. Film nam govori, da je kriv človeški pohlep. Madona! S tujim denarjem so si "bankirji" iz Wall Streeta - pomislite, kako bogoskrunsko! - celo kupovali drogo in prostitutke. Si kupovali reaktivna letala, luksuzne vile, in jahte. Firma části. Saj ni nobenega rizika. Jasno, da ga ni: če nam ne uspe, bodo našo luknjo itak pokrili davkoplačevalci, mi pa se medtem zabavajmo, kolikor se le da. Da mi je najti tisti redek primerek človeške vrste, ki bi zavrnil vse te težke miljone, in lagodno življenje zamenjal za 8 urno tlako za tekočim trakom ... Morda pa vendarle tiči težava v našem reku, da "prilika dela tatu". Običajna podjetja zaradi slabega poslovanja propadejo. Finančne institucije pa doživijo s strani Države reguliran "bailout". Kako čudno. In potem bomo jokali, ko bomo ob večji regulaciji doživeli še več ekscesov, in vili roke nad "pokvarjeno človeško naravo". Res regulatorno duhamorno.

Več regulacije pomeni več "nadzornih agencij". Vendar, če že obstoječe agencije niso opravile svojega dela, zakaj pričakujemo, da ga bodo nove, ko bo šlo zares? Ali, kot radi rečemo: kdo regulira regulatorje? Če tako spektakularno odpovedo v najpomembnejših trenutkih se upravičeno sprašujemo čemu pravzaprav sploh služijo? Odgovor je enostaven: obstajajo zato, da dajo moralnim hazarderjem pokritje za njihovo prelivanje tujega (javnega) denarja v svoje (zasebne) žepe pri belem dnevu, pred nosom nevednih in neukih mas, ki ponavljajo: "Hočemo več Države!" Saj če jim ne uspe, jih bo rešila Država. Zaposlenim v regulatorjih je pa tako ali tako v interesu zaslužiti čimveč. Najlažje tako, da naredijo kaj "dobrega" za regulirane institucije v zameno za "spodobno" službo. In potem vpijemo, da rabimo še več regulacije? Da bo ekscesov še več?! In da ne bo pomote: najpomembnejši regulatorji so v opazovanem obdobju itak ljudje, ki so bili na čelu danes zloglasnih finančnih institucij. Finančna industrija je "regulirala" sama sebe. Le kaj bi si tak "regulator" lahko želel drugega kot natanko moč države za ustvarjanje pogojev, kjer bo lahko ves riziko prevalil na ramena drugih, sam pa pobiral mastne provizije in bonuse?! Kako regulirano nor mora biti človek, ki zahteva še več tistega, kar je krizo pravzaprav povzročilo?

Enako kot bonitetne agencije, s strani države "požegnane" institucije, ki naj bi "skrbele za red" na "finančnih trgih", in ki so enako spektakularno odpovedale v najbolj kritičnih trenutkih. Celo nasprotno. Vsem bankrotiranim bančnim in zavarovalniškim gigantom so pripisovali najvišje "ocene" še tik pred krahom. Kako pa, če so vendar mlatile fantastične dobičke ravno zaradi tega danes tako obsojanega početja?! Tudi bonitetne agencije so regulirane. Kajti gre za preveč "pomembno" dejavnost, da bi jo lahko kar kdorkoli opravljal, mar ne? Saj zato morajo biti regulirane! Zato mora država določiti, kdo sme ustanavljati bonitetno agencijo in kdo ne. In kaj rečejo, ko jim gre za nohte? Da so njihove bonitete le njihovo "mnenje". Kako predvidljivo. Obenem so edini, čigar regulirano "mnenje" se sme upoštevati. Kako jo opravljajo s strani države ti certificirani karteli (kar se sliši sumljivo podobno kot "certificirani idioti"), pa lahko že skoraj vsakodnevno opazujemo iz še vedno relativno varnega udobja domačega naslanjača: nikakor. Kako bi lahko funkcionirale te institucije v okolju, kjer bi jih lahko vsakdo ustanavljal, in bi bila njihova edina valuta na trgu njihova integriteta, film seveda ne pove. To pač presega etatistični miselni okvir "reguliranja". Saj je vendar "samoumevno".

V takem etatističnem moralno-hazardnem okvirju se lahko seveda bankirji mirno požvižgajo na svoje kliente. In to pravijo, se da regulirati? To, da se da zaukazati? Hm. Kaj pa, če bi raje vzpostavili tako okolje, v katerem bi enostavno tisti, ki za svoje kliente ne skrbijo, izgubili svoj posel? Kaj, če bi raje vzpostavili takšen sistem, v katerem so vsi podjetniki (tudi finančniki in bankirji) nagrajeni za skrb za kupce, in kaznovani, kadar zanje ne skrbijo? Naj namignem: takšen sistem je prosti, neomejevani, trg.

Eden glavnih "dokazov", ki jih film ponuja, je ta, da so mnogi odklonili intervjuje. Češ, dobili smo vas, in to, da o tem nočete pred kamero govoriti, potrjuje našo tezo. Kako subtilno. A meni se zdi, da to samo pomeni, da so ti akterji zelo verjetno krivi, in se tega zavedajo. Natančno česa, seveda ne izvemo. Film pač podtika tezo, da so premalo in preslabo regulirali. Larifari. Meni se bolj zdi, da so ti tipi zelo natančno vedeli kaj počnejo: da izkoriščajo moč prevelike in preobsegajoče Države za lastno bogatenje. Da skrbijo za okolje, v katerem maksimizirajo dobičke za posameznike, izgube pa prevalijo na ramena davkoplačevalcev. Trdim, da je bil to njihov resnični cilj. Več Države pomeni za te tičke torej tudi več moči, in posledično še več dobičkov, na še večji račun davkoplačevalcev. In sem hkrati prepričan, da se nam vsem za hrbti režijo kot pečeni mački! Regulacija? Jok! Te ljudi lahko spravi v red le prosti trg.

Inside Job je etatističen psevdo-intelektualističen propagandni zmazek vreden samega Goebbelsa. Zdaj bodo mase, ki so si ga že, kot tiste, ki si ga šele bodo ogledale ponavljale v en glas: "Hočemo več Države!" Dokler ne bo na oblast prišel spet kakšen socialist nacionalnega tipa ála Hitler ali internacionalnega tipa ála Stalin. Iz reguliranih Sibirskih koncentracijskih taborišč pa se tudi glas mase bolj slabo sliši ... Saj celo v filmu glavni regulatorji odločno izjavljajo, kako pozorno in pazljivo, da nadzorujejo situacijo. In potem naj jim damo v roke še več moči? Kateri idiot se je tega spomnil in celo našel goro denarja za financiranje visoko-proračunskega filma s prvoligaškim pripovedovalcem za razširjanje tega nesmisla? Konec koncev je v filmu izjava Dominiquea Strauss-Kahna, tedaj še šefa Mednarodnega Denarnega Sklada, da so prvi zahtevali več regulacije kar šefi finančnih institucij samih, ko so se njihove firme ena za drugo začele podirati. Jasno je, da je to v njihovem, in ne našem, interesu! Da jih regulacija ščiti, ko jim gre za nohte!

Da je slika "popolna", na koncu filma sledi še obračun z ekonomijo kot znanostjo, ki je bojda "del problema". Seveda je avtorjem filma popolnoma vseeno, da obstajajo različne "šole" ekonomske misli, in da včasih predlagajo kar nasprotne ukrepe. Je pa res, da prevladujoči šoli, keynesianska in monetaristična, tudi po mojem mnenju zaslužita ves bes, ki veje iz tega filma. Vsaj keynesianska namreč predpisuje več regulacije, obe pa polagata "tiskarno" denarja v roke neodgovornih politikov. Lahko bi rekli, da film takorekoč nevede potolče lasten argument!

Pravzaprav edino, s čemer se je moč strinjati, je način prikaza Obamove administracije. Obama je namreč zaposlil kar nekatere izmed največjih negativcev, ki jih film predhodno raztrga. A če po eni strani grmi s slogani v stilu "Wall Street so pohlepni kriminalci!", ter po drugi "Wall Street nam je prevzel državo!", se človek mora vprašati, zakaj bi kdo hotel taistemu Wall Streetu dati še več moči v roke?! Kje je tu logika? In ob tem si drznejo avtorji ob koncu še izreči eno od bolj fantastičnih misli, kar jih je kdorkoli izrekel o Wall Streetu: "Desetletja dolgo je bil naš finančni sistem stabilen." In potem je prišel Reagan s svojo deregulacijo, kot smo slišali na začetku. Mhm. Samo še osnovne finančne zgodovine se morajo avtorji naučiti, pa morda še bo kaj iz njih.

Več regulacije pomeni več države. Nasproti poenostavljene na začetku tega sestavka zapisane enovrstičnice, ki so jo "mase" zmožne absorbirati in ponotranjiti, se postavlja kar sama od sebe mnogo verjetnejša: "Finančno krizo je povzročila Država." Država ni rešitev problema. Država in njene institucije so vir moralnega hazarda in s tem vsega zla, ki omogoča in spodbuja vse v filmu obdelane ekscese. Več regulacije? Ne, hvala. Kar rabimo je več zdrave pameti in sistem, ki bo nagrajeval moralno držo ter kaznoval nemoralno. Kar rabimo je sistem, ki bo temeljil na odgovornosti posameznika. Kar rabimo je prosti trg, in manj rdeče Hollywoodske etatistične propagande.

O oživljanju Marxove misli - 6.11.2011

2011-11-06T05:25:00Z

"Po padcu komunizma je bilo Karla Marxa pregrešno omenjati. Z začetkom finančne krize se njegova misel oživlja."

Oživljanje misli Karla Marxa je povezano z naraščajočim sovraštvom do kapitalizma, ki ga nekateri ljudje vidijo kot vir vsega zla na tem svetu. Morda ne bi bilo slabo, ko bi ti ljudje prebrali "Capitalism, Socialism, and Democracy" Josepha Schumpetra v kateri ne le secira Marxovo misel, ampak tudi na zelo sofisticiran način razloži vse tri pojme, ki nastopajo v naslovu te knjige. Marx ni nikakršen profet boljše človeške družbe. Morda si je to želel, a je na koncu le postavil temelje za uničenje tistega, kar edino k temu cilju vodi.

Marx je bil ekonomist. Svoje dneve je preživljal s preučevanjem tedanjih vodilnih del ekonomije, med katere spada tudi Bogastvo Narodov Adama Smitha. Adama Smitha se sicer poskuša prikazati kot izumitelja ekonomije, kot bi te znanosti pred njim sploh ne bilo, in kot da je enkrat za vselej nezgrešljivo razložil njene temelje. Kot da nikoli ni bilo Aristotla, Kopernika, Cantillona, J.B. Saya, Turgota, španskih sholastikov iz Salamance, in še mnogih drugih pred njim, kot vseh, ki so prišli za njim.

A ni tako. Ekonomska misel v resnici obstaja toliko časa, kot obstaja človek. Z njo se je ukvarjal, recimo, že Aristotel. Mnogo Smithovih teorij se je sčasoma izkazalo za napačne. Najpomembnejša med njimi, kot sem na tem blogu in drugod že večkrat poudaril, je delovna teorija vrednosti. Vse ekonomsko razmišljanje se namreč vrti okoli vprašanja "kakšna je vrednost?" nekega blaga. Poenostavljeno rečeno, ta teorija pravi, da je blago vredno natančno toliko, kot je bilo vanj vloženega dela. Če bi bilo res tako, bi morala imeti par čevljev in diamantna ogrlica, ob predpostavki, da je bilo vanju vložena ista količina dela, isto ceno. Čisti absurd. Blago je vredno namreč toliko, kot so zanj kupci pripravljeni plačati. Od tod izvira vrednost v izdelavo blaga vloženega dela, in ne obratno.

Kaj ostane od miselne zgradbe, v kateri se izkaže, da je eden njenih temeljev napačen? Ne prav veliko. Kapitalizem je za akterje naporen proces "kreativne destrukcije", ki zahteva konstantno naprezanje, vlaganje, in inoviranje, vse s ciljem zagotavljanja željenega blaga končnim kupcem. Torej zahteva nenehno delo. V kapitalizmu vladamo kupci, navadni ljudje. V socializmu vladajo elite, samozvane t.im. "avantgarde". V kapitalizmu šteje vsak nakup, in to večkrat: vsakič, ko nekaj kupimo, ne kupimo nečesa drugega. Branže, v katerih se v danem trenutku kujejo veliki dobički, bodo privabile nove podjetnike z novimi idejami, in stroškovno optimalnejšimi načini proizvodnje. Konkurenca bo večja, in posledično bodo zaradi zakona marginalistične teorije vrednosti (t.j., današnjega, vsekakor pravilnejšega, pojmovanja teorije vrednosti) cene danega blaga padle. Spet, posledično, bodo kupci za dano blago porabili manj, in jim bo za druge stvari ostalo več. Edino tako se veča življenjski standard slehernega posameznika. Edino kapitalizem, ta kruti proces nenehnega ustvarjanja, izboljševanja, iskanja alternativnih, ter boljših načinov za proizvodnjo blaga, vodi v vedno večjo blaginjo slehernega posameznika. To pa je konec koncev edini vreden cilj človeškega udejstvovanja. Vse ostalo so le pretveze samozvanih "elit", ki zgolj skušajo lagodno živeti na račun nas, vseh ostalih.

Velika redistribucija

2011-09-16T07:07:00Z

Zdi se, da bomo končno počasi dojeli prave razsežnosti sedanje gospodarske in finančne krize: V treh letih krize vlagatelji na Ljubljanski borzi ob 13 milijard evrov Tudi, če ne zanemarimo komentarjev, ki govorijo o tem, da je šlo v tem borznem hazardu predvsem za izgube "virtualnega" denarja, je jasno, da se nam ne obeta v bodočnosti nič dobrega. "Pojedli" smo namreč takorekoč celotno lastno gospodarstvo. Zato je na mestu sledeče retorično vprašanje: od česa bomo zdaj živeli?

Borza je igra z vsoto nič: izguba enega je dobiček drugega. Torej lahko rečemo, da je v treh letih skoraj 40% BDP-ja zamenjalo lastnika. Denar je šel za jahte in vile, za prestiž in luksuz tako doma, kot v tujini. Podjetja pa cepajo, kot sibirski taboriščniki v času najbolj povampirjene kolektivistično-totalitaristične diktature, kar jih je svet do zdaj videl.

V tem hazardu so eno glavnih vlog odigrale banke, ki so "financirale" genialne nakupe precenjenih "naložb". Da bomo luknje, ki so tako nastale v bankah, financirali davkoplačevalci, menda ni več potrebno posebej poudarjati. Na tak način smo kar solidno izvedli redistribucijo. Saj smo konec koncev socialna država, mar ne? Mimogrede, če smo že tako močno socialna in solidarnostna država, se vendarle moramo vprašati, zakaj ne dovolimo delovati najbolj socialni instituciji, kar jih svet pozna? Znano je namreč, da je prav prosti trg najbolj socialna ustanova, kar jih je ...

Če ste šparali za kakšen boljši dopust vedite, da je ta denar že porabil nekdo drug namesto vas. Ker so banke v "državni" lasti, lahko z malo cinizma celo rečemo, da smo tajkune kar sami bogato obdarili. Pa ne samo tajkunov. Vse tiste, ki so najemali kredite na bankah za nakup delnic na Ljubljanski borzi, skovali izgube, in ob nezmožnosti poplačila kreditov odhajajo v stečaje. Tako mora zdaj biti še slepcu jasno, čemu so pravzaprav instrumenti vseobsegajoče države namenjeni: plenjenju in ropanju. Brez podpore države bi namreč bilo nemogoče tako redistribucijo izvesti. Zato je skrajni čas, da te neomejene vzvode moči ukinemo, in vzpostavimo državo z bistveno manj moči, ingerenc, in državne birokracije. Za vedno.

Evrska inflacija se bo nadaljevala - 11.9.2011

2011-09-11T07:23:00Z

Očitno bo nova šefica Mednarodnega Denarnega Sklada (MDS) Christine Lagarde poskrbela za izdajo "novih", "svežih" evrov v bližnji bodočnosti.

"V MDS verjamemo, da je zagotovitev dodatnih sredstev za evropske banke nujna, tako da bodo močne in se bodo lahko soočile s tveganji, povezanimi z dolžniško krizo območja evra in šibko gospodarsko rastjo," je dejala konec avgusta in s tem v Evropi sprožila številne kritike.

Na hitro poglejmo, kaj se ob tiskanju "svežega" denarja zgodi: ker se količina denarja v obtoku poveča, ustrezno pade vrednost, oz. t.i. kupna moč, vsake enote, ki je že v obtoku. Vrednost prihrankov v evrih bo torej vsem varčevalcem padla. Razliko bodo pobrale evropske banke, "da se bodo lahko soočile s tveganji, povezanimi z dolžniško krizo območja evra in šibko gospodarsko rastjo." Na tak način deluje tiha inflacijska redistribucija premoženja. Kaj hočemo, davki so med volilci pač nepopularni! Plačniki zapitka neskončne orgije zapravljanja vsepovprek s(m)o torej ravno tisti ljudje, ki nis(m)o v tej orgiji želeli sodelovati, in s(m)o raje varčevali. Ironija? Kdor varčuje, pač nekaj ima. In, saj veste, v kriznih časih je potrebno vzeti tistim, ki imajo, in dati tistim, ki nimajo. V imenu solidarnosti in socialne pravičnosti, kajne? Tu pritoževanje v stilu "I told you so!" ne pomaga ...

Kaj torej storiti? Kako zavarovati svoje prihranke pred grabežljivimi prstki orgiastičnih zapravljivcev? Kar se mene tiče, je odgovor več, kot jasen. V druge valute seveda ne gre vlagati, saj niso nič bolj trdne in odporne pred tovrstnimi triki oblastniških klik. Zato je moj odgovor: žlahtne kovine, ki so skozi bolj ali manj vso zgodovino igrale vlogo univerzalnega menjalnega sredstva, oziroma, kot mu krajše rečemo, denarja.

Tako lahko mirno v kratkem pričakujemo še dodatno inflacijo, ponoven porast cen, verjetno tudi popravek razmerij proti drugim valutam. Vrednost zlata pa bo mirno nadaljevala svoj stampedo v višave. Ne zato, ker bi bilo v balonu, ampak zato, ker se vrednost denarja, v katerem je ta vrednost izražena, vztrajno manjša. Kar je samo še dodaten razlog, da mora biti denar trden, torej tak, ki grabežljivim oblastniškim klikam preprečuje možnost njegovega poneverjanja, kot to počno zdaj. Zlato se zdi kar primerno za opravljanje te vloge.

Oh, ta Marx - 15.8.2011

2011-08-15T05:14:00Z

V ozadju sedanje globalne finančno-gospodarske krize se odvija ideološki boj med marksizmom in liberalizmom. V deželah, kjer so prebivalci še posebej enostransko ideološko napumpani, kot na primer v našem preljubem Butalistanu, pade vsaka teza, da je "Marx imel prav", na plodna tla. Apeliranje na razum je v takih razmerah kontraproduktivno, in le služi netenju dodatnega ideološkega "žara" in bojevitosti pri pripadnikih marksizma.

A kljub temu povejmo naglas: Marx se je motil. Karl Marx je bil v prvi vrsti (izjemen) ekonomist. Od njegovih časov pa se je ekonomija (tista prava, Keynesov nauk je slepa veja) vendarle v mnogočem razvila, ter odkrila in odpravila nekatere dvomljive teorije. Ključna v Marxovem sistemu je tako bila Ricardova delovna teorija vrednosti, za katero danes vemo, da je napačna. O tem sem sicer že pisal. Tako je Marx pravzapral izpeljal briljantne sklepe, a na osnovi napačnih predpostavk. Tak sklep pa je kljub vsemu enostavno napačen. Marx je svoj "sistem" zgradil na takrat priznanih temeljih, ki so se sčasoma izkazali za majave.

Da, Marx se je motil. Glede na čas, v katerem je ustvarjal, bi lahko celo rekli, da se ni. Ker o vrednosti takrat ni vedel, kar vemo danes. Če nekdo torej danes reče, da je "Marx imel prav", tega dejstva ne upošteva. Torej tudi ni vrhunski ekonomist. Skrajni čas bi zato bil, da v Butalistan vendarle prodre ekonomska znanost. Zanjo pa vemo, da sta liberalizem in kapitalizem njen logičen sklep. Saj se ekonomije konec koncev naši vrli marksistično zaslepljeni prebivalci ravno zato bojijo in izogibajo: nekje globoko v sebi očitno vendarle slutijo, da je z marksizmom nekaj hudo narobe. V temelju.

Povečanje ameriškega javnega dolga - 2.8.2011

2011-08-02T06:50:00Z

Predstavniški dom ameriškega kongresa je z rezultatom 269:161 dne 1.8.2011 sprejel povišanje meje javnega dolga. Če ga potrdi še senat, bodo ZDA "rešene pred bankrotom". Vsaj tako nas uči liberalno-socialno-demokratska medijska mašinerija. Kratek komentar: larifari. Kot je v svoji izjavi zapisal Ron Paul, so ZDA v zadnjih treh letih spumpale v velike banke (tako domače, ameriške, kot nekatere tuje) več, kot znaša celoten ameriški javni dolg:

"What should bother Americans most is that under cover of this debt ceiling circus, we learned from a recent GAO one-time, limited audit that the Federal Reserve secretly pumped $16 trillion into American and foreign banks over three years. All of the Fed’s fat cat cronies were taken care of at the expense of the American public."

In še:

"To put that into perspective, our entire national debt is $14.5 trillion, and our annual deficit will be about $1.6 trillion, meaning the Federal Reserve created and appropriated more than our entire national debt to banks around the world in a few short years. We have been fighting in Congress these past few weeks over raising our debt ceiling by $2 trillion, an amount the Fed secretly gave away to just one big bank."

Ista liberalno-socialno-demokratsko-pijavkarska medijska mašinerija, ki tako rada v javnosti pljuva čez "fat cats" iz Wall Streeta, je torej iste prenažrte mačkone v bistvu nahranila. Pod pretvezami, da je potrebno povečati davke, graditi javno infrastrukturo, ter investirati v javno šolstvo in zdravstvo. Ima me, da bi te ljudi opsoval s sočnimi balkanskimi izrazi, ki jim gredo. A se bom tokrat raje vzdržal, in ponovil sledeče: država (The State), kot taka, njena moč, velikost, vpliv, poseganje v posameznikovo svobodo, je resničen izvor problemov, in jo je zato potrebno zmanjšati. Država ni vir nikakršnih rešitev. Država, kot taka, oblastna birokracija, njena moč in agresivna sila ter prisila, je problem, ves problem, in edini problem. Državo je potrebno zmanjšati na minimum. Pika.

Ločevanje odpadkov - 30.7.2011

2011-07-30T06:10:00Z

Ločevanje odpadkov se običajno prikazuje kot ekološko dejanje, ki bo rešilo planet, in ga ohranilo čistega za naše potomce. Nasprotniki ločevanja so prikazani kot egoistične, nezavedne, asocialne pošasti, ki jim lastno udobje pomeni več, kot zdravo in čisto okolje. Tem pošastim naj bi bilo vseeno, če se vsi drugi utopijo v umazaniji, da le sami nimajo umazanih svojih grabežljivih ročic.

A če pustimo Gore-ovsko retoriko ob strani, hitro ugotovimo, da tu nekaj ne štima: "ločevanje odpadkov" namreč v današnjem kontekstu pomeni ločevanje zgolj "pri izvoru", torej tam, kjer ti odpadki nastajajo. Tako moramo steklo deponirati v ene kante, papir v druge, in zdaj - po novem - biološke v tretje kante. Te kante moramo seveda dodatno tako ali drugače še plačevati. Obstajajo, kakopak, seveda tudi druge možnosti, kot na primer v Turčiji, kjer zasebna podjetja ločujejo odpadke tako, da iz smeti (še vedno na izvoru, v kantah pred hišo ali blokom) pobirajo, kar je zanje vredno: steklo posebej, papir posebej, itd. Te smeti nato naprej prodajajo. In, da, od tega dela celo živijo. Uporabnikom kant ni potrebno tega dela plačevati, niti jim ni potrebno plačevati najema vseh različnih kant, dovolj je ena za vse vrste odpadkov. Obstajajo tudi načini in tehnologije za pretvorbo odpadkov v energijo.

Dodatna nevšečnost, ki se pojavlja ob "našem" modelu ločevanja odpadkov je, da moramo že doma imeti več različnih kant za različne vrste odpadkov. Biološke odpadke je potrebno odlagati v posebne kante. Kaj to pomeni ve vsakdo, ki je dovolj star, da se spomni, kako je to izgledalo preden so se pojavile vrečke za smeti. Umazanija, smrad, in insekti spet postajajo del našega vsakdana v naših domovih. Kako to predstavlja "ekološkost", mi ni jasno. Sam namreč mislim, da je čistoča elementaren del "ekologije" ...

Seveda obstaja tudi druga plat tega ločevanja odpadkov: kompostarne dobijo surovine zastonj (ali pa jim jih komunalna podjetja zaračunavajo, in torej s tem služijo), proizvajalci različnih vrst kant za smeti pa imajo zagotovljen posel. Tako vidimo, da ločevanje odpadkov, kot ga poznamo pri nas danes, pravzaprav pomeni subvencioniranje določenih akterjev na trgu. Delamo (ločujemo odpadke) mi zato, da lahko nekdo tretji pobira sadove tega dela. Konec koncev je jasno, da, če je za nekaj potrebno uporabiti silo in grožnje (državna represija v obliki kazni), najbrž ni ne vem kako dobro. Če bi bilo, bi namreč sila ne bila potrebna. Ljudje bi že sami ločevali odpadke na tak način. Ker pa država uporablja vso svojo moč, da nas v takšen način ločevanja odpadkov prisili, lahko že na prvi pogled ugotovimo, da tu nekdo služi na naš račun. Ločevanje na "naš" način pa nas peha v nižji standard: bolj smo umazani, in še plačujemo za ta "privilegij". In Butalistanci ne bi bili Butalistanci, če ne bi zraven vriskali od veselja.

Opomba o pogumu - 20.7.2011

2011-07-20T05:56:00Z

SSKJ definira pogum kot pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti. Sam ga definiram nekoliko drugače: pripravljenost storiti kar je prav, ne glede na okoliščine in osebno ceno, ki jo pri tem plačamo. To drobno, a pomembno razliko v obeh definicijah najbolje ilustriramo z bančnim ropom. Gre v tem primeru res za pogumno dejanje? Resda gre v tem primeru za obvladovanje strahu, a to še ni dovolj za pogum. Obvladovanje strahu je le ena od sestavin, ki tvorijo pogum. Druga, enako pomembna, je: storiti, kar je prav. In ropati banke ni prav. Torej tudi bančnega ropa - po moji definiciji - ni moč označiti za pogumno dejanje. Kvečjemu lahko rečemo, da gre za neustrašno dejanje, ki pa je kljub vsemu zavržno. Zavržna dejanja pa niso dejanja poguma.

Tu nastopijo velike razlike med ljudmi: kaj je prav? Vsakdo med nami ima svojo lastno vrednostno lestvico. In ta ni niti pri dveh ljudeh popolnoma enaka. Kar se nekomu zdi izjemno pomembno, je lahko drugemu le drugotnega pomena. Tu običajno vstopi družba, v kateri se posameznik giblje, ki nekako skuša predpisovati, kaj je v vsakem konkretnem primeru pomembno, pomembnejše, ali najpomembnejše. Kdor vrednoti drugače, je posledično iz družbe izločen.

Zaradi različnega vrednotenja se tako zgodi, da se nekomu strahopetno dejanje zdi drugemu pogumno. Kadar se skupina ljudi iz iste družbe sprašuje, katere vrednote so pomembnejše v kakšnem konkretnem primeru, se običajno hitro strinjajo: saj vendar izhajajo iz iste družbe, z bolj ali manj podobnimi pojmovanji. Ko najdejo nekoga, čigar vrednotenje se močno razlikuje, ga prično zasmehovati, s čimer ga izločijo, saj "žrtvi" ne puščajo prav nobenega manevrskega prostora. In vendar: v taki situaciji je pogumen oni, ki odide, in ne oni, ki skuša svoj vrednostni sistem prilagoditi večini. Skupina ga bo seveda označila za strahopetca. A strahopetni so pravzaprav sami, ker si ne upajo sami pri sebi in iz sebe ugotoviti, kaj je prav, pač pa se raje - strahopetno! - zanašajo na mnenje večine, in se ji prilagajajo, s čimer jim je dovoljeno ostati član družbe. Cena za drugačnost je strahotna: izločitev iz družbe in zasmehovanje. Torej je že vrednotiti drugače kot večina dejanje poguma. A spet: vrednotiti je potrebno, kar je prav, sicer je tudi tako dejanje votlo in zavržno.

Tako ključno vprašanje pri definiranju poguma ni izkazana moč, pač pa nekaj povsem drugega: kaj je prav? In simptomatično v naši družbi je, da je najpomembnejši element poguma spuščen že iz njegove definicije.

O davkojemalcih - 17.6.2011

2011-06-17T13:11:00Z

Prepričanje, da "vsi plačujemo davke" je zmotno. Obstaja namreč sloj ljudi, ki jih ne plačuje; plačujejo jim jih drugi. In ne samo davkov, tudi vseh ostalih prispevkov ne plačujejo. Vse to se dogaja pred našimi očmi, pri "belem dnevu", in je popolnoma zakonito. Celo več, še sami živijo v prepričanju, da davke plačujejo. A ni tako.

Govorim namreč o delavcih v javni upravi, ki so plačani iz proračuna, in jih bom v nadaljevanju imenoval davkojemalci. Živijo namreč na račun davščin, ki jih poberemo od ostalih, zaposlenih v zasebnem sektorju, firm, in podobno. Če bi te davkojemalce namreč tudi formalno "oprostili" plačila davka ter prispevkov (in jim za ustrezen delež seveda znižali plače), bi se ne zgodilo čisto nič. Država ne bi zaradi tega pobrala nič manj denarja, davkojemalci pa ne bi zaradi tega ničesar izgubili. Le navesti bi morali - odkrito - da jim je pač nekdo drug plačal zahtevane dajatve (npr.: "davkoplačevalci družbe"). Nihče ne bi bil zaradi tega "prikrajšan". Edini možen zaključek torej je, da že zdaj ne plačujejo davkov. V resnici jih plačujejo ostali.

Da so davkojemalci lahko plačani, je namreč potrebno najprej pobrati davke. Prikazovanje "plačila" davkov in ostalih "prispevkov" na njihovih plačilnih listkih je tako le slepilni manever, s katerim država del že pobranih davkov enostavno obdrži. In zdaj ključno vprašanje: zakaj je tak manever sploh potreben? Kaj bi se spremenilo, če bi to iz njihovih plačilnih listkov enostavno črtali? Bi bila država kakorkoli "prikrajšana"?

Tudi pri plačilu vseh izdelkov in storitev ni nič drugače. Če so oproščeni DDV-ja, ga država ne bo zato pobrala nič manj. Saj je ta denar država že pobrala od ostalih davčnih udeležencev, ga prenakazala davkojemalcem, in jim ga nato vzela nazaj. Le za znesek DDV bi lahko davkojemalcem znižala prihodke, ki se jim s tem življenjski standard ne bi čisto nič zmanjšal. Zakaj mora država tem davkojemalcem najprej nekaj dati, da jim lahko to kasneje vzame? Kaj pa, če jim tega sploh ne bi dala (in potem tudi ne zahtevala od njih plačila davkov in prispevkov)? Kdo bi bil s tem prikrajšan?

Ker ti ljudje davkov (in tudi prispevkov), kot smo videli, v resnici ne plačujejo, je očitno, da nismo vsi "enakopravni". Nasprotno. To je le še dodaten kamenček v že tako ali tako zajetnem mozaiku njihovih privilegijev. Po mojem razumevanju stvari bi bilo prav ravno obratno. Ker ne plačujejo davkov, bi morali biti deprivilegirani. Za začetek bi bilo kar prav, če bi bili "stigmatizirani" kot neenakopravni člani družbe, saj vanjo ničesar ne prispevajo. Tako bi bilo morda zabavno opazovati, kako davkojemalec s knjižico v roki dokazuje peku, da ni dolžan plačati DDV-ja. Vsi ostali v štacuni bi ga videli, in nedvomno nad njim vihali svoje nosove. Tako bi morda birokratske službe v javni upravi celo izgubile del svojega "šarma". Drugega se tako ali tako ne bi spremenilo nič.

Kljukec in njegova privatizacija - 13.6.2011

2011-06-13T09:11:00Z

Vsa "lepota", "razvojna", "socialna", in "solidarnostna" naravnanost našega gospodarstva je silovito izbruhnila na plan v vsej svoji sprevrženosti v sledeči izjavi našega premiera:

"O nalogah svojega morebitnega začasnega naslednika

Premier Pahor: Ta kljukec bo imel eno pomembno misijo, to je, kolikor je še ostalo procesa privatizacije, spraviti v žepe vplivnih ljudi, ki mu bodo botri. To je jasno, za to gre ves čas."

Za to gre ves čas. Spraviti, kolikor je še ostalo procesa privatizacije, v žepe vplivnih ljudi. Ni, da bi se spuščali v premierev vzvišen odnos do vseh, ki pridejo za njim, saj je s "kljukcem" označil pravzaprav vsakogar, ki bi lahko prišel za njim - nenazadnje, sicer čisto teoretično, pa vendar, tudi samega sebe. Konec koncev lahko razumemo, da ima enako mišljenje tudi o vseh, ki so zasedali ta položaj pred njim. Sam se s tem sicer povsem strinjam, a je predvsem pomembno, da je direktno povedal, za kaj pravzaprav v naši politiki ves čas gre. In še nekaj pove ta "off-the-record" zapis: da je to povsem jasno tudi vsem prisotnim novinarjem. Jasno je, da so vse govorance o boljšem življenju, itd., le fasada. Nak, pomembno je zgolj priti na oblast in pleniti. Pleniti. Kakšni dve milijardi, recimo, se v tem kontekstu slišita zgolj kot malo boljša malica. Kaj pa je to takega? In v ustvarjanju te fasade očitno sodelujejo tudi novinarji. Že ves čas. Saj je vendar jasno, za kaj ves čas gre. In novinarji pri tem početju aktivno sodelujejo.

Očitno je, da je z našim družbenim sistemom nekaj močno narobe. Očitno je tudi, da vsi nadzorni mehanizmi, kadrovski sveti, ekspertize, in kar je še teh birokratskih nebuloz služijo le ustvarjanju vtisa demokratičnosti in transparentnosti. Izgledati mora, kot da je bila izbrana pot "edina prava", ali vsaj "najboljša". V bistvu je le potrebno racionalizirati spravljanje ostankov procesa privatizacije v žepe vplivnih ljudi. V bistvu gre za brezsramne laži. Tega se je potrebno zavedati. Ko bo naslednjič kakšen od naših politikov pleteničil o boljšem življenju, se primite za denarnico. Vsekakor pa tak politik ni vreden vašega glasu na naslednjih volitvah. In ker je po premierjevih besedah za to šlo ves čas, lahko samo sklenemo, da enako počno vsi. Zato me nihče ne bo prepričal, da lahko z zamenjavo parih ljudi na oblasti kaj bistvenega spremenimo. Četudi zamenjamo kompletno vladajočo garnituro. Nak. Potrebno je spremeniti sistem. Zmanjšati davke, v prvem koraku vsaj za polovico. Zmanjšati državno upravo, prav tako v prvem koraku vsaj za polovico. Manj korenitih predlogov sploh ne jemljem resno. Liberalizirati je potrebno celotno gospodarsko življenje, in to takoj, z eno potezo. Vsakdo se lahko ukvarja s čemerkoli želi. Brez kakršnihkoli licenc in dovoljenj. Vse drugo je le megla, fasada za nadaljevanje plenjenja.

Tako je zdaj jasno tudi, kaj tiči v ozadju vseh velikih projektov. Kaj tiči v ozadju vseh dokapitalizacij in kreditov državnim firmam. In država, da je dober gospodar? Take razprave so brezpredmetne. Resnica je zdaj popolnoma razgaljena. Resnično. Nobenega dvoma ni. Vse je popolnoma jasno. TEŠ6? Ne, hvala. Nova razvojna os? Ne, hvala. Nov pomol? Ne, hvala. Dokapitalizacija Adrie, NLB, ali NKBM? Ne, hvala. Nova železniška infrastruktura? Ni šans. Je ustvarjena nova agencija? Ne spravljajte me v smeh. Transparentno izbran ponudnik na javnem razpisu? Za kako neumnega me pravzaprav imate? Pravite, da je novi direktor te-in-te firme, direktorata, sekretariata, agencije, sveta, ali kaj jaz vem kakšne cirkusantske inštitucije, "strokoven" in "neodvisen"? Da je bila narejena za nek projekt "strokovna" analiza, ki da je pokazala, kako in kaj? Pravite, da je to-in-to dobro za nas? Da je nov predlog zakona dober? Socialen? Solidaren? Gospoda, karkoli rečete, je povsem brezpredmetno. Vem, da lažete.

Zasebna lastnina. Konkurenca. Trden denar. Čimmanjša oblast, v prvem koraku vsaj za polovico manjša. Osebna odgovornost. Posameznik šteje. Edino posameznik. Vsak posebej. Ostalo je le fasada za čimbolj neovirano nadaljnje plenjenje vseh in vsakogar s strani oblastniških barab. Kdorkoli ne ponudi vsaj tako - na videz - radikalnega programa, ne dobi mojega glasu. In pika.