Mestn Pu:
Iz tega videa izhaja, da so Seruorci vlaška vas in Zoki zelo verjetno vlaškega porekla.
To bi razložilo njegovo obnašanje a la Ceausescu.
Naziv Vlah se je prav gotovo najpogosteje uporabljal za manjše skupine romansko (romunsko) govorečega, večinoma nomadskega prebivalstva Balkana od Makedonije do Kvarnerskega zaliva.
Razen s splošnim imenom Vlahi so jih imenovali tudi Romuni, Aromuni,
Cincarji, Čiči (istrski Vlahi), Morovlahi (Morlaki), Karavlahi,
Kucovlahi, Karavuni, Karavunci, Karakačani, Meglenski Vlahi itd.
Pravni položaj Vlahov je bil ponekod določen s posebnimi zakonskimi določili (Dušanov zakonik,
Zakonik cetinskih Vlahov). Vlahi so počasi opustili nomadski način
življenja: najprej so začeli prezimovali v zasilnih naseljih (katunih),
od 15. stoletja
dalje pa so živeli v stalnih vlaških vaseh. Lastnikom pašnikov so
morali plačevati davke (travarina, del prirasta živine) ali opravljati
razna dela, na primer pasti živino svojega fevdalnega gospoda.
Vlahi so na ozemlju Balkana že davno opustili svoj jezik (razen v istrski Čičariji)
in prenehali obstojati kot posebna etnična skupina, vendar so za seboj
pustili mnogo, predvsem geografskih, imen, pri nas na primer Laško.
Vlahi živijo danes samo še v osmih vaseh v Čičariji, kjer so ohranili
romunski jezik, in v Makedoniji. Makedonski Vlahi (Cincarji) sami sebe
imenujejo Arm'nj (iz latinskega Romaus, Rimljan). Živijo večinoma v mestih (Kruševo, Bitola), nomadske Cincarje pa imenujejo tudi Karavunci, Karaguni, Karakačani ali Kucovlahi.
Meglenski Vlahi živijo pod planino Kožuv. Bavijo se pretežno s
poljedelstvom in se od Cincarjev razlikujejo po jeziku, noši in
običajih.