Danes se je s kongresom in preimenovanem Stranke Zorana Jankoviča Pozitivna Slovenija, pravzaprav rodila nova slovenska Partija. Umrla pa stara. Ne bi se čudil, če bi se ji še v tem mandatu pridružilo nekaj poslancev Pahorjevih socialnih demokratov. Res da se ne imenuje več komunistična partija. Spremembo je narekovala nuja. Časom in prilikam primerna seveda. Le folklora, retorika ter častilci so ostali isti. Nekateri že skoraj z eno nogo v grobu. Drugi zopet polni nostalgičnega upanja v restavracijo nekih minulih, že zavrženih idej ter dogem. Nekaj pa jih je bilo poleg povsem "poslovno". S strankarsko izkaznico v žepu sveda. Kot v vseh drugih političnih strankah. Tu ni izjem.
In kaj nam bo Nova partija prinesla? Nekateri upajo na čimprejšnji pogreb kakega ostarelega in okorelega podpornika, ali člana. Da se zrinejo na izpraznjeno mesto in se posledično polaste njegovih privilegijev. Drugi na primerno zahvalo predsednika stranke. Če je mogoče v obliki udobne službice. Tretji, da bi postali vsaj njegovi šoferji, pribočniki. Četrti imajo višje ambicije. Vse pa druži eno. Oblast. Za vsako ceno. Pa naj stane kolikor hoče. Državo, državljane seveda. Ne njih. O novi internacionali niso rekli nič. No saj stara sploh ni za odmet. Še vedo te dvigne in te malo stisne v grlu.
Sem pa močno upal, da bom za govorniškim odrom uzrl Slavoja Žižka. Pa ga ni bilo. Morda drugič. Ko bodo Jankovićevi piarovci prebrali tale moj prispevek. Pa ne da bi se imel za tako pomembnega. Še zdaleč ne. Toda dobro vem kako je Janković sestavljal svoj razvojni program Ljubljane. Ker PC ne uporablja so mu drugo prebirali ideje, pohvale ter kritike. Tako je natanko vedel, kaj si večina želi, pričakuje. Kaj bi rada slišala. Seveda se mu je ob izvedbi vsega obljubljenega kreditni tok zaradi že znanih gospodarskih okoliščin ustavil. Prav tako pa tudi sinova nista ravno v blestečem finančnem položaju. Na pomolu pa so že nove, že dolgo obljubljene ovadbe za domnevne nečednosi iz preteklosti. Zato bi mu mesto predsednika vlade več kot ustrezalo.
No tokrat se bo moral zadovoljiti samo z mestom predsenika prenovljene komunistične partije. Za začetek povsem solidno. Njegov vzornik Tito je začel kot ključavničar. Gromki sindikalni zagovornik. Janković je preskočil njegovo celotno kariero partijskega jurišnika in seveda slušatelja ustreznih sovjetskih šol. "Mercatorjeva šola" je v primerjavi z njimi zgolj tečaj za poslovodje. Danes so drugi časi. Nasproti mu stoje drugačni kalibri. Ki ne ljubijo kariernih hitrorokcev. Še posebej ne takšnih, ki menijo, da jim za uspeh zadostuje zgolj priporočilo "strica" ali nekaj avtobusov "zavednih" državljanov.
Glede na to, da mu po glavi roji marsikaj. Da mu je zelo pri srcu znamenita partizanska Na juriš, lahko samo upamo, da tako željene oblasti dejansko ne osvoji na juriš. S svojimi jurišniki. Zgodovina je bila zelo zgovorno neizprosna do takšnih primerkov. Toda žrtve so se na koncu splačale. Upajmo da se tega dobro zaveda. Tudi počasi se daleč pride. Če greš v pravo smer. Bi pristavil jaz.