Da ne pozabimo. Na današnji (ali včerajšnji, nihče več ne ve) dan je bila 1941 v Ljubljani ustanovljena proti-imperialistična fronta.

Antiimperialistična fronta, kot se je ob sestanku 26. aprila 1941 poimenovala, je v smislu partijskih direktiv tako nastopala prav proti tistim, ki so se tedaj edini borili proti nemškemu in italijanskemu okupatorju, proti anglo-ameriškim zaveznikom. Bila je torej antiosvobodilna fronta, ki se je kasneje preimenovala v osvobodilno. 

Zaradi pakta Ribbentrop-Molotov so bili namreč naši "osvoboditelji" takrat nemški zavezniki. Ob tem ne moremo spregledati niti, da je bil Hitler vodja Nemške delavske stranke (DAP) - se pravi nekakšne komunistične partije Nemčije. Oziroma nemška Levica ali nemška SD.

Matr so nas našponali že takrat. 

Komunisti = prevaranti 

Milan Zver je bil 10 let član ZK, vse do leta 1989 je verjel v komunizem, potem pa se je nenadoma spametoval.

Kar vprašajmo ga, kako je trpel teh 10 let in komaj čakal na odrešitev. 

Ampak res. Včasih si v nekaterih primerih moral prisilno biti v ZK, če nisi hotel biti odpadnik. Nekateri poklici brez članstva enostavno niso bili možni. Zdaj mi pride na misel, če si hotel bili miličnik v ljudski milici ali primerno visok šef kjerkoli. Vem, da so ponekod talali tudi družbena stanovanja in je to bil tudi pogoj. Kolega so hoteli v vojski prisilno včlaniti, ker je bil preveč priden. Komaj se je zmazal z izgovorom, da mu to preprečuje (katoliška) vera, kar so strpno upoštevali kot primeren izgovor.

Jaz sem nekoč v srednji šoli tale sistem skritiziral v šolskem spisu. Zanimivo je, kako je to zaokrožilo po strukturi (kje je bil GDPR?). Ko sem prišel v eno od Isker na šolsko prakso, sem imel nemudoma zagovor pri njihovem sekretarju. Pa človek ni bil napačen in me je po razgovoru hotel na vsak način vzeti v službo po študiju in po štipendiranju, ki mi ga je takrat na hitro uredil.

Kaj pa če imaš 6 popravnih, s potrdilom, da si jih narediw? 

To je pa res izkušnja, ki je nisem izkusil nikoli v življenju. Pa moji otroci tudi ne. 

Situacija niti zdaj ni enoznačno trivialna.

Danes je pretok informacij neprimerno večji in bolj transparenten kot je bil pred slabimi 100 leti. Pa kaj mislite, če bi se danes odprla dilema: ali gremo naprej z Nemci ali gremo naprej s Srbi. Kaj bi izbrali? Kako se lahko pričakuje od naših prednikov, da bodo izbrali "prav". Kaj sploh je prav? Ali so Korošci na plebiscitu izbrali "prav"? Z današnje perspektive je konsenz, da je nacizem narobe. Pa se je to vedelo tudi pred 100 leti? Na koncu je vedno dejstvo, da "prav" ustoličijo zmagovalci.

Sicer se je točno to zgodilo pred 30 in potem naprej pred 24 leti in kaj smo izbrali? Nemce!  Imamo kakšno garancijo, da je bilo to "prav"?

Tamle v zgornjem filmčku se sprašujejo po mojem mnenju neumno vprašanje, kakšna bi bila danes naša vloga, če bi drugo svetovno vojno preživeli pasivno, brez upora. Tudi tukaj odgovor ni tako točno začrtan, kot ga hočejo prikazati. Če samo pogledam konkretno na svojem osebnem primeru. Od mojih starih staršev imamo v familiji 3 nemške priimke in enega hrvaškega. In jaz zdaj govorim slovensko. Je to res najbolj optimalen izplen? Le kdo bi vedel . Težko je vedeti, kako bi lahko bilo drugače - ali bi bilo boljše ali slabše.

V bistvu tile "strokovnjaki" delajo čisto osnovno napako, narobe postavijo robne pogoje. Izhajajo namreč iz stališča, da je sedanje stanje idealno in vsakršno odmik v zgodovini bi pač pripeljal v drugačno (neidealno?) sedanje stanje.

V resnici niti ena država niti en narod na svetu nima idealnega stanja, da bi lahko mirno zatrdil, to je to in nič drugače. Zato se za drugačno sedanje stanje ne da vedeti, ali bi bilo boljše ali slabše.

Tale razvoj iz 2. vojne po prepričanju naših zgodovinarjev pa hoče prikazati, da se imamo mi super; Nemci, Avstrijci in Italijani pa obupno. Pa je to res?

Pri vsem skupaj je zanimivo, da nas je liberalcev tako malo.

Osnovno liberalno načelo bi bilo: živi in pusti živeti. Pa četudi na čase nemoralno (po prepričanju desničarjev in zagovornikov raznih dogem), pa četudi oportunistično in sebično (po prepričanju levičarjev).

Ravno zdaj smo spet zaznali mino v Izoli. Nova dogma je, v kopalkah nikamor (razen v vodo). Mi liberalci to razumemo: ok, se bomo prilagodili in bomo hodili naokrog brez. Pa kaj koga boli k***, kako so ali niso drugi našemljeni. 

Libertarci imamo skupno to, da nas baš zabole za druge (tudi Libertarce). Tako da neke množične politične sile ni za pričakovati. Idejno-politična enotnost je v domeni skupnoskledarjev, sindikalistov, komunistov, fašistov & podobnih patentiranih degenov.