Sem imel en problemčič z enim od družinskih avtov.
Ker trenutno nimam časa in tudi moja delavnica ni ravno primerna za ta letni čas, sem zadevo odvlekel do enega mehanika, ki ga vsi hvalijo.
Res je popravil in me pokliče, da je fertik. Jaz ga pa povprašam, koliko bo stalo, saj vnaprej se zaradi neznank ni dalo napovedati.
Mi butne cifro, ki me je nekoliko presenetila. Vse kar sem v presenečenju rekel, je bilo (navajam dobesedno): "U matr, a tolk!?"
Kaj hujšega! Človek je na čisto popizdil. Potem sem ga moral pol ure poslušati, ko je robantil na ves glas o kvaliteti in da naj drugič kar drugam peljem...
Sem samo začuden opazoval in poslušal izpad. Kar nič mi ni bilo jasno.
Ker pa me je že zdražil, sem šel potem doma res pregledati račun in zgrožen ugotovil, da je cena ure možakarja s 4. stopnjo izobrazbe več kot polovica moje cene, ki imam 8. stopnjo in sem glavni razvojnik v podjetju. Še ob tej moji urni postavki mi kdaj Nemci zabrusijo, da Portugalci pa delajo moje delo za tretjino cene.
Matr, jaz sem čisto prepoceni!
Druga ugotovitev pa: se pri nas res ne sme nič več reči ali izraziti začudenja? Zakaj ljudje takoj vzrojijo? Je treba res biti pohleven, tiho požreti in sprejeti vse, kar ti servirajo?
Sem zdaj že kar dokončno ugotovil, da sem z mehaniki čisto nekompatibilen in me bodo videvali še redkeje. Načeloma znam vse porihtati sam. Le čas, voljo in prostor moram ujagati. Mehaniki pa, prejšnji moj avto so zaradi napačne diagnoze spravili na odpad. Tudi takrat nisem imel časa in sem na koncu naredil potem samo še obdukcijo, da sem se prepričal o nestrokovnosti, takrat sem za nasvet vprašal kar 3 različne. Vsi fovš. En je sicer pravilno napovedal izzid, da mi bo avto zaribal in me s tem še dodatno spravil ob živce, saj sem avto peljal k njemu ne po nasvet, ampak da ga zrihta, da bo v redu. Diagnoza je bila pa tudi napačna (vzrok zaribanja je bil drug, kot napoved).
Kako vam, navadnim ljudjem uspe tole skomunicirati, da se lahko potem normalno vozite?
Še vedno divjak. Cepiča se nista prijela.