Upam, da si preveru letnico, tole je 20 let staro. 
PIZDA GRE CAJT! 

Lars Ulrich je rekel da se Mick obnaša kot mona. Baje ga glasbeniki iz drugih predskupin niti v oči ne smejo pogledati.

---

Men je sicer tole mal "preosladno"... ima pa tetka fenomenalen glas! 

Je pa ta muzika zelo primerna spremljava tistih smešnih gibov, ki se ne smejo omenjati. Ta skladba je soundtrack v veliko filmih, npr, včeraj sem gledal Corsage (2022). Tam je tudi prizor, ko deklica Francu Jožefu špila in poje As Tears Go Bye. Umetniška svoboda.

---

Guantanamera, ena najlepših pesmi. Na Kubo me vleče.

---

Evo, še ena s Kubo v imenu, sicer iz domačega L.A., ampak evo, Cuba Africa. 

Al di Meola! Nepozabni album teh treh:

---

Tole je vrhunska umetniška izkušnja!
Vsi trije so še danes smatrani za TOP kitariste. (Paco De Lucia je preminil 2014.)

Paca sem rad poslušal. Ta flamenko kitarist ni poznal not.

---

Eni so dejansko rojeni s smislom za ritem in melodijo. Potem pa samo še tehnične vaje za prste obdela in lahko igra pesmi.

Jaz sem une sorte (), ki se mora naučiti pesem iz notnega zapisa. Šele potem jo lahko igram, da jo štekam. Če probam pa posnemat koga od ta zaresnih, mi nikoli ne rata najt ritma in občutka za pesem.

Ko zapoje Imelda, slavčki utihnejo.

---

Itak se mora pogledat na YT tale tribjut, sama velika imena. Susan Tedeschi in ...

---

Je kdo opazil ta tehnični primitivizem?
V ozadju zvočniki in takoj pred njimi mikrofoni. To ne znajo v peljati direktno po žicah, da je treba pretvarjati v zvok in nazaj v štrom??? 
Kakovost je nezagotovljena! 

---

Ta tribjut je bil kot sešn, ko se priklapljajo in odklapljajo raznorazni muskontarji. Zato so odrotani. pa folk je okrog stejđa. Kera slovenšna.

---

Je kdo opazil ta tehnični primitivizem?
V ozadju zvočniki in takoj pred njimi mikrofoni. To ne znajo v peljati direktno po žicah, da je treba pretvarjati v zvok in nazaj v štrom??? 
Kakovost je nezagotovljena! 

To delajo vsi.

Uni ojačevalci, ta sivi s srebrno komandno ploščico (silverface, originali so iz leta 1968) in oražni Tweed (originalno iz leta 1957) imajo un "ta prav" kitarski zvok, ki ga še danes skoraj ne doseže noben digitalni simulator. Narejeni so na vacuum tube (analogne elektronske cevi) da ojačajo zvok. In so že taki noro težki za nosit. Noben od teh na sliki, npr., nima izhoda za v zunanji ojačevalec, zato delajo ojačanje za koncerte in velike dvorane prek mikrofona. (Tudi tej kvalitetni kondenserji so silno dragi, od €500 celo do €3000 dandanes).

Kot zanimivost, un ta najmanjši Fender "68 Deluxe" je pri nazivnih 12 Watt outputa tako glasen, da ga recimo ne morem uporabljati v stanovanju, sicer bi soseska znorela. Zato moram uporabljat čudež sodobne tehnike, digitalni modeler. "68 Deluxe" je cirka €1500 narejen na PCB v Mehiki, od te iste firme ročno spajkan point-to-point v USA pa cirka €2500. Moj domači modeller BOSS Katana je €400 in uporaben v vseh scenarijih. Ampak poznavalci pravijo, da "zvok ni čisto tak, kot pride iz unega Deluxe". Pa se pejt pol...

 

Štromarji tega ne delamo.
Včasih smo raje kar na zvočnike izhodne stopnje priključili naslednjo vhodno stopnjo. Vmes si dal samo en uporovni delilnik, najpogosteje kar v obliki enostavnega potenciometra.
Rabil si torej samo žice prilotane vzporedno zvočniku in si peljal signal naprej. Veliko fršterkarije to že itak ima za priključitev externega zvočnika.
Pri teh frekvencah namreč razno ujemanje impedanc in odboji signalov nimajo nobenega pravega pomena.

---

GLASBENE ČESTITKE IN POZDRAVI
Naši priljubljeni Tihi pošiljamo pozdrave in ji želimo lepo nedeljo!




 

---

Tole je dost dobr, še zelo daleč od delte v New Orleansu. Muska še iz cajtov pred električnimi ojačevalci glasbil, poznavalci vidimo vse temelje Bluesa (ne le v naslovu) in bluegrassa, ali rock'n roll po domače.

Ocena 10/10