Mene je mama skrivaj nesla h krstu. Foter ni smel o tem nič vedeti.
Botri so bili pa fotrovi sorodniki (njegova teta in stric).
Krstili so me pa na Brezju.
Mene itak ni nihče nič vprašal.
Sicer pa iztega ne delam nekih tragedij.
Za moje otroke se je tudi moje zmislila, da bi jih krstili. "Prav," sem rekel: "Naredi kar češ."
In je šla k lokalnemu farju, ki je bil en zelo zatežen klerikalec. Ta ji je najprej nekaj krepkih napel in ji dejal, da hoče še z mano govoriti, kar mi je v strahu prenesla.
"Prav," sem dejal: "saj verjetno ne grize." In sem šel. Tam smo sedeli v eni dotrajani sobici. Ene 5 nas je bilo. Nam fajmošter odpredava nekaj svojih zateženih in nas mimo GDPR (takrat še ni bil) povpraša po osebnih podatkih.
Ostali so s tem hitro opravili, zavleklo pa se je pri meni, ko sem moral povedati poklic in sem pol ure našteval nazive. Fajmošter mi potem ni upal ničesar reči ali očitati.
Ko me je moja zaslišala, kako je bilo, sem ji priznal, da ne vem. Fajmošter ni upal govoriti z mano. (Je že imel dober občutek, kdo je ovca in kdo ne).
To je šlo potem mimo.
Ko pa smo imeli čez par let 2. kandidata za krst, moja ni več upala k lokalcu, ker ji je prejšnjič zabrusil, da je to zadnjič, da bo krstil pankrta.
Sem jo prepričeval, naj ne komplicira, da to zagotovo vedno reče in bo pač še enkrat isto.
Ni zaleglo. Smo potem šli k poznanemu vsegliharju na Tunjice pri Kamniku.
Hči je potem zaradi lokalnega okolja v otroških letih tudi 2x obiskala verouk.
Tretjič je dejala, da ne gre več, ker tam vse narobe učijo.
Sem jo celo sam malo prepričeval v nasprotno. Zaradi druženja in vključenosti. Vaško okolje pač. Sem namreč videl, da je to drugače, kot je bilo pri meni, ki sem bil mestno dete. Ni zaleglo.
V naši familiji je namreč obratna migracija. Stari starši so iz Ljubljane, starši potem v Kranju, jaz sem pa izven vasi v gozdu doma, v enih hribovskih božjih rovtah.
Hči je bila s tem zelo nesrečna, ker mora do civilizacije najmanj pol ure peš. Ravno prejšnji mesec sem ji kupil dereze, ker je jamrala, da nikamor ne more.
