To idejo je imel že en pred teboj, a ko si je ogledoval teren, ga je krava brcnila. V dimlje al v glavo, ne vem točno.
 

Jaz sem že davno postavil teorijo, da so veterinarji boljši od zdravnikov.
Veterinarjem ni treba spraševati pacienta, da določijo diagnozo.

Sicer smo pa včeraj brali en vic na podobno temo.
Sodnik vpraša obtoženca, ali je kriv ali nedolžen.
Pa mu obdolženec zabrusi, da je njegova naloga, da to ugotovi. Saj je plačan za to delo.

Torej, koliko mi bo zdravnik plačal, da mu povem, kaj mi je, da mi bo potem lahko določil diagnozo?

---

Na našo srečo se dohtarji še ne poslužujejo prisilnega zakola.

Sem prebral nasvet  Beovićke: Če ima nekdo bolnega družinskega člana, svetuje, naj ta nosi zaščitno masko. Torej naj eden od njiju nosi masko. Kdo? Če ne bi bilo tistega "ta", bi bilo jasno in logično, da tazdravi. Tako pa smo dobili odgovor v silu grškega oraklja ("odšel boš vrnil se ne boš umrl"). Ona vedno tako svetuje.

Čisto vredu je povedala. "Ta" se nedvoumno nanaša na bolno osebo.

Potem je baba sveznalica zaščitila bolanega, ki vdihuje filtriran zrak in izdihuje med masko in faco kužen zrak.

Ko smo pri nas imeli situacijo, mask nismo nosili, saj smo obolele izolirali v zahodni trakt bajte, kjer so bili popolnoma sami.
Čeprav obolelost ni bila v istem času, si je mulc, ko je bil v tem stanju, prisvojil štuk zahodnega trakta, žena pa pritličje zahodnega trakta.
Še enega bi lahko namestili v kletne prostore zahodnega ... tudi tam smo nekoč že živeli, ko se je bajta še finiširala, čeprav smo tamkajšnjo kuhinjo potem nekoč demolirali, kopalnica pa še funkcionira. 

Hrano so dobivali na pladnju pred vrata.
Komunikacija je bila samo prek elektronskih naprav.

---

En moj znanec je nekoč imel zelo hudega šarplaninca, ki je sovražil svojega gospodarja, ki ga privezal na ketno. Mu je moral hrano dostavljati tako, da je skledo porinil s kolom v nevarno območje. Pes ni imel nalezljive bolezni.

V moji glavi šarplaninec ne velja za hudo popadljivo in nevarno pasmo.
Beri: Če se spoštljivo obnašaš do njega, se bo tudi on do tebe. Tudi če se ne poznata.

Novinarji nas pogosto fopajo, da niso pasme nevarne ampak lastniki, ki naredijo pasmo agresivno.
Sem imel precej stikov s psi (tudi agresivnih), pa lahko zatrdim, da ni tako.
Psu v očeh vidiš, ali se ga je za bati ali ne (kakšne volje in nature je).
To je precej odvisno od pasme. Imaš bolj divje, nevtralne (tule so šarplaninci, kraški ovčarji, nemški ovčarji), preveč mirne (zlati prinašalci) in pasme, ki imajo probleme s samopodobo - frustracije
(v tej zadnji so ponavadi razni degenerirani pritlikavci, ki se ne morejo pomiriti s tem, da v nobenem primeru ne morejo biti nek faktor, ki bi se ga bilo treba bati).

---

Mi smo nekoč imeli šarplaninko, zelo veliko za to pasmo. Zrihtal nam jo en Šiptar prav s Šarplanine. Bila je tiste največje vrste, ki ji pravijo "medveđari", saj baje dva psa ukrotita medveda. Bila je prav milega značaja, dokler ni od  avta na cesti dobila udarec v glavo. Potem je bilo pa hudo, ker jo je en iz vasi na vsak način hotel imeti, da je ne bi uspavali.

P.S. Tudi mali ljudje znajo biti razdražljivi. Ko grem na sprehod, me strašno oblaja ena čivava.